Intervju: Nataša Sukič

PRVA ŽENSKA DIDŽEJSKE KULTURE V SLOVENIJI

V času mojega brskanja za aktivnimi in kreativnimi ženskami, ki se v Sloveniji ukvarjajo s popularno glasbo, sem imela izredno srečo, da sem jo spoznala. V začetku se je kar nekam izogibala mojim vprašanjem v zvezi z naglo razvijajočo se didžejsko kulturo.
Nataša aktivno posega v glasbeno dogajanje v Sloveniji, in to na področju, ki je pri nas relativno še neraziskano, vendar se še posebej v zadnjem času nesluteno širi - to je na področju didžejske kulture. Dejstvo je, da se je danes predstavljanje glasbe spremenilo zaradi tehnologije. Manipulacija posnetega zvoka - in ne živi zvok velja za najpomembnejšo tehniko. In ker popularna glasba prevzema tudi nekatere vidike avantgarde, je spretno osvojila tudi njeno ideologijo eksperimentiranja. Mešanje zvoka, kot najpomembnejša dejavnost v produkciji zvoka popularne glasbe, je obenem postopek največjega eksperimentiranja, z zvoki na eni strani in največji kompromis na drugi. Brez digitalnega semplerja si skorajda ni mogoče zamisliti večine današnjih glasbenih stilov. Didžej je tisti, ki ustvarja in nastopa v klubih. Glasbeni program je njegov koncert, njegova predstavitev.
Kaj je torej didžej? Glasbenik? Eksperimentator? Raziskovalec zvoka? Avtentični ali kolažni umetnik?
Vsem pomislekom navkljub je treba priznati, da imamo opravka z neko iskreno kulturno alkimijo, ki je razpršena po vsem svetu in je kot taka povsem sposobna spraviti v komunikacijo različne svetove.
Ali kot je že davnega 1979 izjavil David Bowie: "Sem didžej, sem tisti, ki igra."

Kako so razvojno - glasbeno in profesionalno- potekali dogodki pri tebi? Kako si zašla v didžejske vode glasbenega ustvarjanja? Tvoji ključni glasbeni vplivi?
Zanimanje za glasbo izvira še iz osnovne šole. Začela sem s takratnim rockom, v gimnaziji nadaljevala s punkom, jazzom, črnim valom v 80 letih. Trije ključni glasbeni momenti so bili: Pink Floydi, Patti Smith in Joy Division, četrti element pa je bil nenačrtovan vstop na didžejsko sceno. V Ljubljani sem kmalu začela delati na Radiu Študent, pripravljala oddaji Tolpa Bumov in Razširjamo obzorja. Na tak način so me ljudje spoznali. Vrtela sem glasbo v klubu v Stari Šiški, potem so mi ponudili delo v klubu K4. Ideja je bila, da bi na ženskih večerih Lilita tudi glasbo vrtela ženska didžejka ( l.1988 v K4 ). Najbolj radikalne ideje v tistem času so šle celo v to smer, da bi predstavljala samo žensko glasbo, vendar se mi je to zdelo nesmiselno. Glasba nima meja in ne deli se na moško in žensko. Vendar so bili večeri slabo obiskani. Za tisti čas je bilo vse skupaj precej nenavadno; splošno vzeto je bilo takrat malo odprtih ljudi, ki bi se upali izpostaviti.
Vstop v didžejanje se je zgodil naključno.Glasbo imam rada, raziskujem zvoke in poskušam vse skupaj kombinirati. Toda treba je dobiti občutek za pravo kombinacijo, da nisi le v službi publike, in obratno, da ji egoisticno ne vsiljuješ svojega glasbenega okusa in pogleda na glasbo.
Kako spremljaš svetovne glasbene novitete v tej glasbeni sferi? Kako sestavljaš glasbeni program?
V zadnjih letih se je pri nas trg odprl do te mere, da celo v naših knjigarnah dobiš določene tuje glasbene revije, česar prej ni bilo. Na področju house glasbe črpam iz angleške DJ revije, ki pokriva to klubsko kulturo, glasbo torej, ki je širši publiki povsem neznana. Govorim o klubski, underground kulturi. Tam brskam, gledam, spremljam, kaj se novega dogaja; potem so tu določene prioritetne glasbene založbe, ki so zaščitni znak za kvaliteto. Tako pridem v stik s ploščami, ki jih potem selektivno izbiram. Pri nas je glasbeni trg še neurejen. Agencija za didžeje ne deluje, zato pride dokaj hitro do zlorabe in kraje idej. Tudi zato si v bodoče želim vzpostaviti direkten stik z založbami v tujini.
Pred dvema letoma sem bila postavljena pred resno dilemo, ali naj grem v čisto, profesionalno didžejanje, kar pomeni, da vrtim glasbo štiri do petkrat na teden, ali naj ostane vse skupaj zgolj ljubiteljska dejavnost. Dejansko se mi zdi, da je v teh naših malih klubih zelo težko obržati kvaliteto na nivoju. Na primer klub Martin Krpan iz Maribora. Ko se je odpiral, je imel namen postati novi Gavioli, v smislu house in tehno scene. V začetku sem tudi sama tam vrtela glasbo, nakar se je v času enega leta klubski koncept hitro menjal. Celo v tako velikem mestu, kot je Maribor npr., niso vzdržali, in so šli v komercialo. Je pa res, da je raverska kultura pri nas v zatonu in se seli v majhne klube. Vendar je to dolgotrajen proces. Sama bi izpostavila klub K4, ki je bil vedno odprt za nove trende v glasbi in kjer so črpali svoje ideje mnogi drugi klubi.
Kakšna je razlika med klubsko kulturo in diskotečno kulturo?
Ločiti moramo med klubsko in diskotečno kulturo. V zadnjih letih sama vse bolj uvajam underground, klubsko, alternativno kulturo. Opažam tudi, da na neki način mladi niso več revolucionarni in kreativni, kot so bile generacije osemdesetih, po drugi strani pa so veliko bolj odprti in dojemljivi za bolj sofisticirane oblike glasbe. Kar jim predvajam, v glavnem sprejemajo. Vendar ljudje ločijo med dobrim in slabim didžejem. Gre za individualen princip, saj takoj začutiš stil. Opravka imam s klubsko glasbo, to je lahko house, deep house, glasbo torej, ki nima nobene zveze s komercialno glasbo, ki jo slišimo po radiu. Izredno težko je to razložiti. Gre za sofisticirano obliko glasbe, sestavljeno iz sto elementov. To niso štance, niso hiti, ampak ritmično, plesno naravnane zadeve. Ampak to je tudi vse, kar ima skupnega s t.i. popularno glasbo. To je zelo zapletena glasba.
Kako oblikuješ svoj glasbeni nastop? Kako 'igraš'?
Obstajata dva različna didžejska svetova. Dva pristopa k delu. Če si resident večera, publiko v glavnem poznaš in točno veš, kaj boš vrtel. Lahko improviziraš. Večer vodiš po občutku. Če pa si nekam povabljen in imaš, recimo, enourni set, natančno preštudiraš zaporedja. Pri celovečernem angažmaju moraš dejansko znati peljati nastop in ga stopnjevati. Eni didžeji zagovarjajo postopno stopnjevanje, drugi prisegajo na to, da najprej dvigneš atmosfero, pa jo spet spustiš, pa spet dvigneš. V glavnem valoviš skozi večer in držiš publiko v razpoloženju.
Si didžejka z dolgoletnim stažem. S kom se družiš in kakšen odziv imaš pri publiki?
Na tej didžejevski sceni se v bistvu z nikomer ne družim. Ostajam sama. Odziv pa prihaja od poslušalcev. Prihajajo k meni, sprašujejo o glasbi. Razmišljala sem celo, da bi imela, na Metelkovi npr., kakšen tečaj za didžejke, na katerem bi predstavila teoretične osnove didžejanja in praktične osnove tehnike mešanja ritmov. Zdi se mi, da sem ta trenutek edina aktivna ženska didžejka. Mogoče še v Mariboru Red Sonia, ne vem. Didžejska kultura je zelo moška kultura. Dve delavnici, ki je imela v organizaciji Mesta žensk DJ Ritu (priznana angleška didžejka), je obiskalo kar nekaj punc. Zdelo se mi je, da obstaja interes in želja, da bi to počele. Ne vem, kaj jih potem ovira, da tega ne store. Sama sem imela pri vsem tudi nekaj sreče. Pred desetimi leti se je odpiral K4, zaživeli so ženski večeri in bila sem "v glasbi". Začela sem amatersko vrteti Nino Hagen, Siouxsie and The Banshes...skratka tisto, kar se mi je zdelo, da bi lahko bilo plesno in na nivoju obenem. Izkazalo se je, da je bil izbor glasbe prezahteven, da to ni bil pravi klubski žanr. Istočasno se je v klube začel prebijati house. In to so bile dejansko dobre stvari. Dojela sem, da gre za nekaj povsem drugačnega, novega. Začela sem raziskovati house glasbo, ki je izrazito klubska, namenjena plesu, obenem pa nisem želela iti v komercialo, ampak sem bila v neke vrste opoziciji, plesni opoziciji. Takrat smo delali še s CD-ji, kar je danes za tehniko miksanja na primer absolutno nesprejemljivo. Če želiš biti pravi didžej, moraš zoreti dolga leta. Treba je loviti hitrost, bite. Danes se dela na vinilih, treba je osvojiti tehniko, in samo od didžeja je odvisno, ali bo našel stil, ali bo znal peljati glasbo dalje. To so dejansko nadgradnje, ki ločujejo dobre in slabe didžeje med seboj. Abeceda didžejanja je torej tehnična veščina. To je dejansko prinesla rejvska kultura. Vse, kar potrebuješ, sta dva gramofona, mešalna miza, ojačevalec z zvočniki in slušalke. Osnova, brez katere ne moreš.
Nekateri menijo, da je prav tehno glasba varianta manipulacije z množicami. Citiram : "Tehno enostavno ni glasba, ki bi motivirala, če odmislimo čisto mehansko reakcijo na to glasbo, to je ples, ki pa nima kaj dosti opraviti s človekovo voljo ali zavestnim dejanjem...ampak gre za neke vrste diktat s strani didžeja." Tvoj komentar?
Gre za dve skrajni trditvi. Vsako javno početje je na neki način manipulacija. Od javnega govora do kakršnekoli glasbe, tudi rokovske v njenem zlatem obdobju. Kaj pa je to drugega kot manipulacija, če neki bend na odru pelje za sabo npr.10.000 - glavo množico?!
Če namiguješ na avtorstvo - dobro, didžejska kultura je čisti odsev sodobnosti. Strinjam se, da se zdi dosti bolj avtorsko, če glasbo delaš in izvajaš v živo. O tem ni nobenega dvoma. Ampak v sodobni kulturi, v tem postmodernizmu, kjer imamo opraviti s kolažem že videnega, v literaturi, filmu, skratka povsod, se stili in žanri prepletajo. To je čar sodobnosti: iz že videnega potegneš neko novo formo in greš še za korak naprej. Nadgradiš. In to je - tvoje. Kakšno glasbo ti izvajaš v poplavi glasbe, ki je danes na trgu, in tega je res ogromno, si izbrati in določiti svoj stil, te komade zbrati in jim dati neko zvočno podobo - to je to. V štirih urah npr. skombiniraš 50 ali 100 komadov v neko novo enoto. S tem, da je že sama glasba narejena po principu semplov, je kombinacija že videnega. Ti skratka na novo lepiš nekaj, na osnovi nečesa, kar je tudi bilo že narejeno. To je neverjeten proces, ki pa vedno znova poraja nekaj novega. Sama lahko s sto komadi naredim v štirih različnih večerih štiri različne stvari. V tem je po mojem čar raziskovanja zvoka.
Koliko si torej kreativna pri svojem delu? In koliko prisluhneš publiki?
Program v K4 ob nedeljah me dejansko omejuje. To povem naravnost. Plasiram sicer plesno glasbo, ki jo publika drugje ne more slišati, na način ritma. To ni drum'n'bass ritem, ki tu ne bi šel nikakor skozi, ker je to preveč aritmična glasba. Mogoče si za uspeh mojega delovanja štejem že to, da ljudje sprejemajo mojo glasbo in novosti. Že nekaj let vztrajam na deep housu in elektro funk glasbeni liniji. Gre za klubsko, ritmično glasbo, ne pa za kliše, ki se ponavlja. Hočem, da se v sami glasbi kaj dogaja, pa naj bo to vpeljava elemetov jazza, trip hopa, etna, recimo. To je meni všeč. Da ima vsak komad svoj karakter. Vokalom pa se najraje izogibam. V glavnem so tu instrumentali, z včasih kvalitetnimi, gospel vokali. Skratka, ne gre za štancanje, ampak za močan angažma v glasbi. Od te glasbe sicer ne moremo pričakovati kakšne velike sporočilnosti, gotovo pa vrhunsko estetsko formo. To je to.
To je torej glasba 90 zate?
V primerjavi s punkom, v tehno gibanju ne vidim nobenega revolucionarnega presežka. Gre za logično posledico sodobne družbe, ki gre v svojem tehnološkem smislu naprej.
Povem ti zanimiv primer: program iz K4 se prenaša prek interneta. In kaj se dogaja? Sodobne generacije 18-20 letnikov se natepejo v sobe Študentskega naselja in spremljajo po računalniku, kaj se v klubu dogaja. To je problem sodobnosti. Mladina opazuje, ne pride pa v klub. Stvari gredo v smer, ki je neobvladljiva. Kmalu bo tudi didžej od doma sprogramiral program in ga prek interneta posredoval klubu. Te variante niso tako daleč. Prihaja obdobje, ko bo didžej samo še manipulator na daljavo. Ne vem, kam to pelje. Je pa hecno.
Govor je o izrazito klubski glasbi. Kako je ta zvrst zastopana v drugih medijih?
Predvsem je potrebno znati medijsko predstaviti stvari. To je danes nujno. Kvaliteta in tradicija ne zaležeta nič, če ni zadaj močne promocije in medijske podpore. Kako se pa mediji odzivajo in po kakšnem ključu reagirajo, tega ne vem.
Trenutno eden najbolj inovativnih in razvpitih svetovnih didžejev DJ Spooky meni :" Splošno vzeto menim, da obstaja velika potreba po ženskah v didžejski kulturi. Ne samo zato, ker so ženske slabo zastopane v glasbenem svetu, ampak predvsem zato, ker so one tiste, ki lahko ta trenutek izberejo najboljši zvok in najboljše plošče. Upam, da bo vedno več žensk igralo in produciralo glasbo."
Kdo danes v Sloveniji izstopa na področju ustvarjanja te glasbene kulture? Zakaj misliš, da se ženske manj odločajo za inovativno raziskovanje zvoka? Kje so slovenske čarovnice zvoka?
Tega pri nas ni. Projekti Laurie Anderson npr.zahtevajo ogromno denarja za nakup drage opreme. Diamanda Galas pa je že v svetu fenomen, tako da ne vem, zakaj bi v Sloveniji imeli kaj takega.
Dejansko je še vedno malo žensk v tem poslu. Verjetno je to stvar vzgoje, socializacije, vnaprej predpisane vloge ženske. Pritisk medijev pa je v vseh segmentih zelo močan in prisoten. Žensk ni v politiki, zelo malo v glasbi, prevladujejo pevke, ker zgledajo "dobro" , kar privablja gledalce. Vlada stereotip, da se moški še vedno čudijo ženski v glasbi, toda za tiste ženske, ki so v glasbi, velja da delajo zelo prefinjeno in z občutkom.
Koliko ti glasba, ki jo vrtiš, nudi osebnega zadovoljstva?
Seveda današnje stanje ni primerljivo z vsemi tremi ključnimi momenti preteklosti. Takrat mi je glasba določala način življenja, totalno vznemirjenje, identificirala sem se s tistim. Danes se s to glasbo ne identificiram. Gre bolj za goli estetski užitek. Raziskovati zvok in spet in spet poskušati, kaj bo novega, z minimalnimi sredstvi eksperimentirati z zvokom, in čisto nič drugega.
Kdo so bili tvoji vzori v tej izrazito moški didžejski kulturi?
Edini vzor je bil Aldo ( Ivančič a.op.). Ko sem vstopila na to didžejsko sceno, je bil didžej že nekaj let. Dejansko je utemeljitelj alternativne didžejevske kulture pri nas; potem je šel v tehno. V osemdesetih je začel z zgodnjim tehnom, Kraftwerki in to. Nikoli pa ga ni zamikal 'profesionalni' način dela. Začel je delati svojo glasbo, postavil na noge gejevsko in tehno sceno. Aldo ostaja pionir, ki je razvil to kulturo pri nas. Mislim, da ga še danes nihče ne presega. V smislu didžejanja mi je bil vzor, dal mi je osnovno klubsko orientacijo. Danes žal ne dela več tega. Imela sem srečo, da je bil moj sodobnik in da mi je odprl pot z idejo, da se da tudi v tej kulturi nekaj raziskovati.
Zaslediš morda v tej glasbi devetdesetih kakšne utrinke subverzivnosti?
V smislu verbalizacije subverzije v tehno kulturi ni videti. Teksti ne analizirajo družbenih pojavov. So kratki, zgolj posamezne besede, stavki, ki so sicer lahko tudi kritični, ampak so kot sempel. Kratek utrinek, ali pa kot ponavljanje, skozi cel komad, kar je po svoje tudi lahko subverzija. Moraš se potruditi, da izbrskaš te elemente v glasbi. Ampak obstajajo.
Izpostavila bi npr. videospot skupine Prodigy Smack My Bitch Up. To je zame zelo subverziven spot. Ima sporočilnost v tekstu in glasbi, inovativno kamero. Skratka, umetnost je znati narediti nekaj, kar je kvalitetno in subverzivno obenem na način, ki je sprejemljiv za široke množice. Skratka, subverzija v smislu vsebine, glasbe in slike.
Zakaj nekateri glasbeni sladokusci kljub vsemu to zvrst glasbe zavračajo?
O tem dosti razmišljam. Mislim, da to ni generacijsko pogojeno. Če stagniraš v osebnem razvoju, si na neki način ortodoksen, čeprav si v določenem obdobju poslušal za tisti čas progresivno glasbo.
Glasba je univerzalen jezik. Odpreti se moraš k vsaki kvalitetni glasbi, pa naj je to rock, tehno, jazz - razlike so seveda velike. Tudi house ja lahko zanič ali pa kvaliteten.
Tvoje želje v bodoče?
Želim si imeti svojo lastno programsko opremo in delati.
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja