THE NECKS
Body
(Fish of Milk/ReR Megacorp, 2018)

The Necks so nastali, ko je CD plošča kot nosilec zvoka že izpodrivala vinilno ploščo. Kar je avstralskemu triu povsem ustrezalo, saj so lahko svoje napol improvizirane kompozicije raztegnili na polno uro brez prekinitve. To je postal njihov standard; brez časovne prisile so lahko počasi izgrajevali ritmične vaje v repeticiji. Ker je večina njihove glasbe relativno počasne, so izmojstrili občutek za notranjo dinamiko, razvoj teh enournih skladb. Poudarek je bil na majhnih spremembah ob vsakem obratu, in večinoma so se te skladbe razvijale nekako simetrično, le da niso nikoli doživele posebnega vrhunca.
Po dobrih 30 letih delovanja in 20 albumih se je že zdelo, da so The Necks trdno zakoličeni v teh parametrih. Vmes pa se je zgodilo nekaj sodelovanj posameznih članov, ki so, takole za nazaj, očitno pomembno vplivali na delo matične zasedbe. Predvsem bobnar Tony Bucks je dejaven v mnogih ad hoc zasedbah, tudi rockovskih (npr Transmit). Obenem se je kot nosilec zvoka vrnila vinilna plošča, ki omejuje neprekinjen zapis na dobrih 20 minut. Potreben je bil premik.
Že lanskoletni album Unfold je zato postregel z drugačnim konceptom. The Necks so na njem zabeležili štiri skladbe, v povprečju so trajale manj kot 20 minut in tako lepo zapolnile dvojni vinilni album. Ampak, zakaj je aktualni album izšel le na CD in kot digitalni dolpoteg?
Namreč, tudi blizu ene ure trajajoča kompozicija Body je pravzaprav sestavljena iz štirih delov. Z nekaj studijskega dela bi se zlahka prilagodila formatu dvojne vinilne plošče. A ne. The Necks so vse štiri dele bolj ali manj tekoče dele spojili v en kos. Eno telo.
Že uvod daje slutiti, da bodo tole drugačni The Necks. Tony Bucks takoj požene skladbo z ritmičnim poudarkom na činelah. Pianist Chris Abraham se pridružuje z značilnim pulzirajočim vzorcem, ki kroži in variira v ozko zamišljenem okviru. Basist Lloyd Swanton namerno izpušča „udarce“, skrbi za dinamični ustroj „telesa“. Prvi del se dejansko gibko prelije v drugi del, kjer se The Necks potopijo v ambient. Tony Buck poprime za akustično kitaro, s katero se poigrava na robu tišine. Tudi orgle in akustični bas tu igrata vlogo zvočnih tekstur, brez izrazite ritmične ali harmonične zasnove. Morda vse le zato, da nas The Necks v trenutku vržejo v povsem drug „film“, saj se kompozicija prelomi v pravi motorični drnec. Tokrat trio igra trdno skupaj, celih 15 minut v ritmičnem sozvočju z minimalnimi odstopanji (izum angleške skupine Stereolab). Ta del pridobi tudi s stransko rabo električne kitare, ki navidezno pospešuje in pojenjuje. Tako udarnih The Necks še ni bilo. Šele sklepni del ponuja nekaj, kar bi lahko bili „značilni“ The Necks. Iz tipajočega ambienta počasi gradijo obrise motiva, kot so ga zasnovali na začetku kompozicije. Posebna pozornost je namenjena najmanjši podrobnosti, vsakemu zvenu, vsakemu obratu. V njihovem značilnem slogu sklepni del le počasi izzveni oziroma se vrne v izhodišče. The Necks tokrat ponujajo praktično vse, kar so že pokazali in več. Podobno kot na prejšnjem albumu smo dobili praktično štiri skladbe, ki bi jih ne tako dolgo nazaj vsako raztegnili na posamični album. V vsakem primeru ponovno vrhunsko.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR11

(Rock Obrobje, avgust 2018)

Janez Golič