THE NECKS
Three
(Northern Spy, 2020)
Tudi avstralski trio The Necks se trudi, da ne bi zapadel v formulo.
Dolga leta so njihove napol improvizirane kompozicije trajalo blizu ene ure.
To je postala norma, pravilo, tudi omejitev.
In potem smo leta 2017 na albumu Unfold dobili štiri zapise po približno 20 minut, nekaj tudi zaradi na novo povečanega zanimanja za vinil.
The Necks so postali za spoznanje bolj osredotočeni.
Samo en zapis na albumu Body iz l.2018 naj ne zavede, v bistvu je sestavljen iz štirih dokaj različnih zasnov in kasneje zlepljen v eno.
Kompozicije na aktualnem Three prav tako trajalo po približno 20 minut, prilagojene naj bi bile objavi na vinilnem albumu, ampak ne, na voljo je samo digitalno.
Očitno so The Necks sproti spoznali, da jim ta dolžina najbolj ustreza.
Tudi nam, saj tako dobimo več kompozicij na enem albumu, v konkretnem primeru tri.Uvodna Bloom je že posebnost. Prednjači namreč tolkalec Tony Bucks s stalnim škrebljanjem po činelah in drugih perkusijah, tudi skozi miks zvoka preglasi in nadvlada igro ostalih dveh. Značilna razrahljana klavirska igra Chrisa Abrahamsa je še bolj zadušena, oddaljena, prikrita. Podobno velja za stoično bas linijo Lloyda Swantona. Človek ima občutek, da nas The Necks s tem izzivajo, postavljajo pred zagato. Spodnašajo naša pričakovanja, zgrajena na dobrih 30 let izvajalskih izkušenj in le nekaj manj albumov. Tisto, kar bi normalno bil poglavitni poudarek njihovega izvajanja, je sedaj prikrit z nadležno igro ropotuljic. Težko se je sprijazniti z izzivom.
Že druga tretjina je druga zgodba. Čeprav je Lovelock posvečena lani umrlemu pevcu avstralske punkovske skupine The Celibate Rifles, s punkom nima nič skupnega. Je počasi se razvijajoča žalostinka, polna oddaljenih zvokov nedefiniranih izvorov. Prelivanje abstraktnih vzorcev gradi napetost pričakovanja, posebej ko jih spodbuja pridušeni bobnarski tuš. Samo čakamo, kam in kako se bo skladba prevesila, kam nas bo zapeljala. „K sreči“ ostaja točno tam, kjer se The Necks najbolje znajdejo. V stalnem tkanju mini melodij in odmevov, v razhajanju in srečevanju, poudarjanju in izmikanju. Glasbene draži s tem stalno variirajo, zbujajo različne občutke, tako vznesenosti kot melanholije. Kar pritiče tovrstnemu poklonu oziroma spominu.
V zadnji tretjini The Necks na nek način združijo prva dva dela, jih skombinirajo v logični sklep, pomenljivo naslovljen Further. Tony Bucks tokrat skrbi za bolj dinamičen tolkalski tok, a stalno škrebljanje ropotuljic ostaja kot odmev skladbe Bloom. A končno dobi globok bas svoje mesto pospeševalca, kaj šele prefinjena igra klavirja, ki se tokrat navezuje na oddaljen kitarski zven in pritlehno drhtenje orgel. The Necks so tule našli pravo ravnotežje in skladba kar sama drsi proti neznanemu cilju. Vsaj kar se mene tiče bi lahko, takole po starem, trajala polno uro in čez.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR11
Janez Golič
(Rock Obrobje, marec 2020)
