Esej: Nemška nova scena

Tarwater NEMČIJA ČEZ VSE

Ko so “krautrockerji” utrli pot elektronskim eksperimentom in jih sčasoma vpeljali v pop formo, so naredili le pionirski korak, ki se je tedaj zdel kot stranski rokav v glavnem toku burnega dogajanja v rocku konca šestdesetih let. A v popularni glasbi se vse vrača, in ne le, da so se vrnili originalni krautrockerji, sodobni nemški ustvarjalci so “njihov” princip popeljali še dlje…


Za vse so krivi Kraftwerk. Čeprav bi z razširjeno raziskavo o začetkih serializma segli še dlje nazaj, vsaj do Karlheinza Stockhausna, če ne do Arnolda Schoenberga s prevratniških dvajsetih let tega stoletja. Ko je Stockhausen v petdesetih letih želel razširiti meje kompozicije zvoka, ga je vse skupaj kmalu pripeljalo do elektronike oziroma njenih širokih možnosti. Kar ga je najbolj zanimalo, ni bil nov način ustvarjanja glasbe, temveč poslušanje. Kraftwerk so vse skupaj zapakirali v pop obliko, a še tedaj razglašali, da je njihov namen ustvariti popoln zvok in ne tradicionalno skladanje harmonij. Za pravi zvok so si vzeli kar po več mesecev dela v svojem improviziranem studiu, melodija je že prišla sama od sebe.
Ko se je glavna dvojica Kraftwerk v svojih rosnih najstniških letih skrivala pod odejo in na srednjih radijskih valovih lovila žive programe nemških avantgardnih skladateljev, je po zaslugi prekrivanja pravega signala in atmosferičnih motenj nastal zametek odprtega poslušanja zvoka. Danes so izvori posodobljeni, preskok pokvarjene CD plošče in šumenje računalniških podatkov so le nianse pogojene s časom in pridobljenimi izkušnjami. Kraftwerk so zrasli v obdobju povojne Nemčije, pod močnim vplivom ideologije poenotenja. Ko so se odprli v svet, je nastala plošča Radioactivity. Ne kot odziv na grožnjo atomskega sevanja, temveč kot posledica navdušenja nad množico kratkovalovnih radijskih postaj v Ameriki, ki so mrežno pokrile prostrano območje. Glasba sodobnih nemških ustvarjalcev bi lahko bila ekvivalent tega navdušenja, le radijske motnje zamenjamo s prasketanjem nosilcev zvoka, ki lahko še bolj kot radijska postaja razdrobi lokalne posebnosti, prav tja do posameznika...

DRUŽINA MOUSE ON MARS

Prvi, ki so “svet” opozorili na novo nemško dogajanje, so bili Mouse On Mars. Že kar prvi single so objavili za priznano angleško neodvisno založbo Too Pure, ki si je naredila ime s skupino Stereolab in s PJ Harvey. S tem so se začeli rušiti predsodki do elektronske glasbe in v naslednjih letih so “popustile” še mnoge “kitarsko” usmerjene založbe, najprej v Angliji, kasneje povsod drugod na razvitem Zahodu. Obenem sta Andi Toma in Jan St. Werner kmalu začela sodelovati z glasbeniki širom sveta, praktično sta spletla celo mrežo podobno mislečih ustvarjalcev, ki je segala od sodobnega dogajanja v Chicagu do retro-modernizma kakih Stereolab. V isto mrežo sta vključila še en nemški duo, Oval. Posebej Markus Popp je mednarodno izredno dejaven, z Janom sproščata avantgardistične težnje v projektu Microstoria, ki je tudi že zajel velik del inovativnih glasbenikov.
Pa vendarle je glasba Mouse On Mars organsko polnejša v primerjavi z elektronskimi podrhtavanji dua Oval. Kljub bogastvu prepletajočih se semplov, začinjenih z nelagodnimi škrtanji in šumenjem, je ritmična podlaga dovolj trdna in odigrana s pravimi tolkali in basovsko kitaro. Na drugi strani se Oval in z njimi še Pole in Schneider TM lotevajo kompozicije zvoka na izvoren način. Takorekoč iz ničle, iz suprematističnega nanašanja preprostih oblik, ki analitično preraste v kompleksno in samostoječo skladbo. Vsem je skupno, da znajo prisluhniti zvoku, ki temelji na motečih elementih kot so preskok gramofonske igle, razna prasketanja in pokanja, močni odmevi, vse podkrepljeno z neskončno repeticijo. Skratka, zanima jih vse, kar profesionalnim producentom predstavlja pravo nočno moro. Ali, moteči elementi so sestavni del zvoka, in ne le začimba, do kamor so prišli novopraksarji in triphoperji.
Kje je tu glasba?”, morda kdo poreče ob teh prevratniških idejah. Odgovor se skriva predvsem v poslušalcu, naj sam najde odgovor na fundamentalna vprašanja. Stefan Betke (ki se skriva pod imenom Pole), Dirk Dresselhaus (ki ga poznamo pod imenom Schneider TM) in Oval puščajo interpretacijam prosto pot. V svojih suprematističnih dodajanju sestavin so lahko povsem samozadovoljivo kreativni, verjamem celo, da se jim je marsikateri preblisk posrečil z nasmeškom na ustih in s poslušalčevo nerodno reakcijo v mislih.
Ampak brez strahu. Niso zgolj prekucniki, ki bi naravnost na glavo postavili vse kar smatramo za normalno v glasbi. Njihove kompozicije imajo ritem, imajo mehko dubovsko podlago, večinoma so vsi elementi v tempu, kar seveda z današnjo že najcenejšo opremo ni kak dosežek. Presežek je v odmikih, v previdnem dodajanju in odvzemanju, v prekrivanju tekstur, elektronskih interferencah, ki sovpadajo po naključju ali po intervenciji izkušenega ustvarjalca. To jih ločuje od na tekočem traku narejene godbe, kjer elektronika teče svoj mehanični tek.

DRUŽINA TO ROCOCO ROT

To Rococo Rot Ne bom prvi, ki je ugotovil, da je med avantgardo in glasbo za ozadje le korak. Berlinski skupini To Rococo Rot gre iskati primerjave v starih nemških skupinah, ki so prav tako iz resne, skoraj akademsko skrbne analize zvočnih in glasbenih možnosti prešle v popularne oblike in končno pomembno vplivale na razvoj današnjih elektronskih hibridov. TRR prav tako skoraj analitično pristopajo h gradnji zvočne slike. Običajno začnejo s preprostim vzorcem, ali skupino vzorcev, ki jih skrbno sestavljajo v celovito skladbo. Zelo kraftwerkovsko! Nemško preračunljivo. Hladno študiozno. Pa vendarle se med kombinacijami skoraj matematično odrejenih vzorcev skriva organsko gibanje, ki raste in raste, kot embrio, ki se razvije iz ene same celice. Nikoli ne izbruhnejo v kreščendo velikega orkestra. Njihova godba je introvertirana, zadrževana, prav nič rockovsko sproščujoča, niti ni plesna, prej blizu nevarnemu robu lartpurlartizma. Pravzaprav se zdi, da je hoja po robovih njihov glavni namen. Preizkušajo meje med človeško ustvarjalnostjo in mehaničnim tekom glasbe, ki odseva duha post-informacijske dobe. Ne na post-moderen način, s citati, tako resničnimi kot prikritimi, ampak na ustvarjalen, celo izzivalen način. Preizkušajo naše čute, ko natančno odrejene vzorce pripeljejo v področja nedokončanih melodij ter prestopajo nejasne meje med programsko glasbo in avtonomnim človeških ustvarjanjem. Sedaj, ko je tehnologija dostopna praktično vsakomur, se podobne dileme porajajo na vseh področjih ustvarjanja glasbe. V polju popularne kulture so se tega pionirsko lotili (spet ti) Kraftwerk z znamenitim albumom The Man Machine, in tega v čistem estetskem pogledu ni presegel nihče. Obstajajo le številne različice, ki v duhu časa raziskujejo ta nikoli do konca razrešen odnos med strojem in človeškim umom.
S TRR sta povezani še vsaj dve skupini. Basist Stefan Schneider igra vzporedno v Kreidler in kitarist Robert Lippok v Tarwater. Oboji v svojih projektih dodajajo analogno dimenzijo zvoka in tako nekaj več toplote svojemu glasbenemu androidu. Smernice kažejo na razvoj v vse smeri naenkrat. Torej več živega igranja, bogatejša zvočna struktura in na drugi strani poudarek na plesnejših ritmih. In celo petje, kar so oboji pomenljivo nakazali v nekaj skladbah s svojih zadnjih plošč.

DRUŽINA NOTWIST

Mestece Weilheim blizu Munchena je primer kraja na obrobju. Zato pa je dejavnost tamkajšnjih glasbenih zanesenjakov toliko večja in odprta do različnosti. Glavni katalizator dogajanja je skupina Notwist, iz katere izhajajo še vsaj tri dokaj različne projektne skupine. Vezni člen je bobnar Markus Acher, ki priznava, da “smo del scene v Weilheimu, skupaj s projektnimi skupinami Console, Tied And Tickled Trio, Couch, Alles Wie Gross…, ampak imamo prijatelje po celi Nemčiji, Evropi in širše”. Prav ta odprtost se najbolje odraža v sami glasbi Notwist, ki je neverjeten konglomerat vplivov sodobnosti križane s preverjeno preteklostjo. Pri tem so vseeno previdni; spoj plesnih ritmov in “visokega” jazza se je že izkazal za stranski rokav fuzije žanrov, v krajni obliki izražen v t.i. acidjazzu. Notwist se ogibljejo prežvečenim vzorcem, iščejo sveže rešitve in jih ovijajo z lepljivimi melodijami. Poslušalci pa so zlahka zmedeni, le kam naj uvrstijo glasbo, kjer poleg vokaliziranja razneženih Sebadoh iz obeh zvočnikih prodira elektronsko škrtanje in se vmes pojavi freejazzovski saksofon? “Ja, včasih razmišljamo, kako se bodo poslušalci odzivali na našo glasbo, ampak to ne vpliva na naše odločitve. Radi ustvarjamo glasbo, kakršno bi poslušali sami”.
Notwist Primerjava s sodobno čikaško sceno se ponuja kar sama. Tudi Notwist so se koncem osemdesetih let kalili v kitarsko nabrušenemu punk rocku oziroma hardcoru. Vendar so z vsako naslednjo ploščo storili korak naprej k sofisticiranemu izrazu, najprej so večjo pozornost namenili sami strukturi pesmi, kasneje so začeli vpletati za kitarski rock netipične inštrumente. Zadnji prelom s preteklostjo se je zgodil s pridružitvijo mojstra semplerja, Martina Gretschmanna, ki je na četrtem albumu Shrink dodal elektronska brnenja in šumenja, sam pa deluje pod imenom Console in ustvarja soundtrack za umišljene filme. Brata Acher na drugi strani združujeta nasprotja v Tied And Tickled Trio, saj free-jazzovsko eskapado spremljata s statično elektronsko podlago. Potrebno mehkobo v zvoku pa trio dosega z uporabo starinskih izvorov, kot so parne orgle ali kar doma narejene klaviature. Še en primer samoiniciative v okolju, kjer se tehnologija še ni zajedla v vse pore “človeške” ustvarjalnosti. Zato pa Markus sprejema glasbo drugih odprtih ušes in brez predsodkov. Ni nujno, da se osebni okus sklada s tistim, kar bi rad naredil sam, različnosti le pomagajo k utrjevanju estetske vrednost lastnega početja. Lista priljubjene godbe pa je več kot presenetljiva… “Elektronika: I.S.A.N., Wunder, Autechre, Boards Of Canada, Kemmerflimmer Kollektief. Jazz: Tim Berne, stare Impulz in Blue Note plošče, stare stvari Leonarda Cohena in Neila Younga, ska iz petdesetih in šestdesetih let, rocksteady in “pop” glasba: Blur, Stina Nordenstam, Talk Talk, Madonna…”.
Notwist bi pred leti verjetno naleteli na skupni odpor poslušalcev in kritikov. Vendar, kot običajno tečejo stvari, se dogajanje iz podzemlja vse hitreje širi navzven. Pravzaprav novotarije vse hitreje prodirajo v občo zavest, in kar je bilo včeraj skrito ušesom večinskega poslušalstva, je danes dostopno (tako ali drugače) praktično vsakomur, ki mu je vsaj malo do drugačnosti. Če so se včeraj plošče Karlhanza Stockhausna še prašile na policah zakotnih prodajaln plošč, so danes iskane vsepovsod. Razen pri nas, seveda.

Izbrana diskografija
COUCH Fantasy (Kitty-Yo, 1999)
KREIDLER Appearance and The Park (Kiff SM, 1998)
MOUSE ON MARS Autoditacker (Too Pure, 1997)
NOTWIST Shrink (Big Store, 1998)
POLE CD1 (Kiff SM, 1998)
SCHNEIDER TM Moist (City Slang, 1998)
TARWATER Silur (Kitty-Yo, 1998)
TO ROCOCO ROT The Amateur View (City Slang, 1999)

(Muska, 1999)

Janez Golič