Portret: NEU!

Pot do ponatisa je bila naporna in zavita. Glavni vzrok leži kar v nasprotujočih se osebnih značilnostih obeh protagonistov, Klausa Dingerja in Michaela Rotherja. Dinger je bil vedno naklonjen urbanemu življenju, študiral je arhitekturo, bil je ljubitelj pop-arta, družil se je z ljudmi, ki so delali v reklamnim agencijah, sodeloval v študentskem gibanju koncem šestdesetih let…. Njegove odločitve so bile nagle, nepredvidljive in radikalne. Tudi nepremišljene, zaradi česar se je večkrat zapletel v konfliktne situacije. Rother je bil njegovo pravo nasprotje, umirjen, zamišljen, nekako odmaknjen od trenutnega zunanjega dogajanja. In če je res, da se nasprotja privlačijo, verjetno drži tudi, da take zveze ne zdržijo prav dolgo.
Rother in Dinger sta se srečala preko še enega dua iz Dusseldorfa, Kraftwerk. Ralfu Hütterju in Florianu Schneiderju se je najprej pridružil Dinger, ki je kot bobnar izkušnje nabiral v preigravanju priredb tedaj popularnih rock uspešnic. Tudi Rother je na plesih preigraval pesmi Kinksov, The Beatles in Mamas And Papas. Zanimivo je, da je ob njem v skupini Spirit Of Sounds igral tudi Wolfgang Flür, ki je kasneje dopolnil klasično zasedbo Kraftwerk. Igranje priredb ob sobotnih večerih je bilo premalo za mlade nemške glasbenike, ki so kot prva povojna generacija želeli vzpostaviti svojo kulturno identiteto. Ključna osebnost, v kateri so raziskujoči nemški rockovski glasbeniki videli možen razvoj, je bil Karlheinz Stockhausen. Dva njegova učenca, Holger Czukay in Irmin Schmidt sta ustanovila skupino Can, Hütter in Schneider sta še kot najstnika poslušala radijske eksperimente, ki so nastajali v studijih za elektronsko glasbo, Edgar Froese iz Tangerine Dream je ob prvi izkušnji z elektronsko glasbo kitaro postavil v kot. Vendarle, večina ni zgolj slepo sledila Stockhausenovim teorijam zvoka, le vključili so jih v tisto, kar so že počeli, in to je bila v samem bistvu rock glasba z vsemi možnimi odkloni v psihedelijo z Zahodne obale, angleški folk ali hrup, ki so ga zganjali Velvet Underground.
Preden so Kraftwerk zašli v čisto elektroniko, sta Hütter in Schneider svoje eksperimente izvajala na 'pravih' instrumentih, končno sta oba začela v rockovsko usmerjeni (resda improvizatorski) zasedbi Organization. Vsaj na prvem albumu pod imenom Kraftwerk sta še potrebovala basista in bobnarja, slednji, Klaus Dinger, je kasneje za potrebe koncertnih nastopov pripeljal Michaela Rotherja in to je že bil zametek Neu! Kajti, že po nekaj nastopih so se znotraj te koncertne zasedbe Kraftwerk začela trenja, Hütter je želel eksperimentirati z zvoki, Dinger in Rother pa sta prinesla nebrzdano rockovsko drvenje, vsaj tako pravijo redki očividci. Hütter je sredi leta 1971 celo zapustil Kraftwerk, ostali trije pa so pustili edini dosegljiv posnetek na nemški televiziji, kjer so nastopili v osrednji oddaji za pop glasbo Beatclub. V 11 minutah Rückstoss Gondoliero je že zaznati zametke tistega, kar sta Rother in Dinger objavila na prvem albumu kot Neu! Kasneje so Kraftwerk (ali raje Schneider in Neu!) s producentom Connyjem Plankom šli celo v snemalni studio, posneli za 25 minut gradiva, ki pa ni ugledalo luči sveta. Schneider je spoznal, da to ni več izvorna ideja Kraftwerkov, spet se mu je pridružil Hütter in ostalo je zgodovina. Najbolj logično je bilo, da Rother in Dinger nadaljujeta skupaj. Ne nepomemben člen njunega sodelovanja je bil Conny Plank, ki je izkušnje nabiral kot radijski tehnik, v naslednjih letih pa je postal eden najbolj cenjenih glasbenih producentov tudi izven Nemčije. On je pri Neu! deloval kot katalizator stalnih sporov, pomiril je napeto vzdušje in omogočil kolikor toliko tekoče delo v studiu.
Za prvi album sta Neu! potrebovala štiri snemalne dni (pravzaprav noči, ker je bila snemalna ura ponoči cenejša), vse poglavitno delo pa sta opravila v dveh dneh. Vseeno je album dovršen izdelek, premišljeno originalen in na nek način celo prevratniški. V zgodnjih sedemdesetih letih je rock glasba postala pompozna, pretenciozna, prenapihnjena. Neu! sta v veliki meri tudi odgovor na to stanje. Ime si je izmislil Dinger, ki je tedaj živel z ljudmi iz reklamnih agencij in v njihovem besednjaku se je največkrat pojavljala beseda 'novo'. Prav ta se je v razvijajočem post-industrijskem obdobju največkrat sijala na izdelkih na izložbenih policah. In obenem je 'novo' bilo točno to, za čimer sta Neu! stremela. Le da sta svojo izvirnost zastavila skozi redukcijo, oklestila sta odvečne sestavine rocka in ohranila le enakomeren ritem ter navse preproste kitarske melodije in lebdeče klaviature. Preproščina dobesedno bije v oči že na ovitku, na belo podlago je Dinger s flouroscentno rdečo barvo prostoročno napisal NEU, podčrtano in s klicajem. Povsem upravičeno.
Uvodna skladba, Hallogallo, je neverjetno privlačna. Dinger skozi celotno skladbo ohranja enakomeren ritem, za katerega se je uveljavil pojem motoričen (motorik), sam ga zavrača kot preveč tehničnega in ga raje označuje za apačijevskega. Podpira ga Rother z lahkotnim kitarskim prijemom, ki variira le skozi intenziteto igranja, spremembe harmonije Neu! skoraj ne poznata. Tam, ko bi običajnih prehodov vajen poslušalec pričakoval spremembo akorda, Rother vztraja na istem. Na to osnovo so položene plasti težko definiranih zvokov, ki se prelivajo, se skoraj neopazno pojavljajo in izginjajo, kot oddaljeni mimobežni objekti na vožnji po prostranih nemških avtocestah.
John Peel je Hallogallo v svoji oddaji na BBC-ju vrtel do nezavesti, navkljub radiu neprijazni dolžini posnetka (deset minut) in ob dejstvu, da gre za instrumentalni zapis. Med glasbeniki je med prvimi razpoznal izvirne kvalitete dua David Bowie, ustvarjalno pa ga je to vodilo do albumov Station To Station, Low in Heroes. Kasneje je Julian Cope v svoji knjigi Krautrocksampler zapisal: »Če bi se Neu! razšla takoj po uvodni skladbi prvenca, bi še vedno spremenila tek rock'n'rolla«. Pravzaprav jima je Hallogallo služila kot šablona, s pomočjo katere sta ustvarila vse svoje ključne skladbe. Kot slikarji, ki vse življenje slikajo isti motiv. Z nujnimi odstopanji. Že naslednja, Sonderangebot (Posebna ponudba, torej z naslovom sledi ideji reklamnih sloganov) je vaja v disonancah, Weissensee pa upočasnjena verzija uvodne predloge. Im Gluck (V veselju) je valujoča romanca z vključenimi zvoki namakanja vesel čolna, v katerem se je Dinger tedaj rad peljal s svojo Anito. Zato pa je v Negativland vključil sestavine music concrete, ropot delovnih strojev, kričanje množic, obenem pa je potrebno dinamiko dodajal z nenadnimi spremembami tempa. Skladba pospešuje in pojenjuje brez vidnih vzrokov. Kar preveč očitna podobnost z Ruckzack s prvega albuma Kraftwerk, tedaj starega komaj leto dni.
Nemogoče je določiti, v kolikšni meri sta Neu! vplivala na Kraftwerk in obratno. Njihov vpliv je medsebojno prepleten, zagotovo sta Neu! na začetku nekaj pobrala pri Kraftwerk, ti so kasneje, šele tri leta po prvencu Neu!, objavili prvo širše odmevno ploščo Autobahn, ki z naslovno temo slavi enega od simbolov moderne Nemčije.
Prvenec Neu! je bil nepričakovana uspešnica. Založba Brain, podružnica velike Metronome, zadolžena za robne pojave v 'rocku', je z duom podpisala snemalno pogodbo za tri albume in ju takoj poslala na turnejo. V živo Rother in Dinger okrepljena z basistom Krahnemannom nista zmogla prefinjenosti albuma, četudi sta si pomagala z matricami. Nezadovoljna z rezultati sta raje na svojo roko odšla v studio in posnela dve pesmi za singel z dvojno A stranjo Neuschnee/Super. V času, ko so v rocku vladali konceptualno zaokroženi, artistično dovršeni albumi, je bila objava singla, ki je bil v Nemčiji rezerviran za šlagerje, skorajda prevratniška poteza. A glavni prevrati so šele sledili. Na krilih uspeha prvenca je Brain vztrajala na čimprejšnji realizaciji dolgoigrajočega naslednika. Neu! sta praktično brez pripravljenega gradiva začela s studijskim delom. Večina odmerjenega časa in sredstev sta potrošila že za prvo skladbo, Fur Immer (Za vedno). V bistvu gre za teksturno bogatejšo inačico Hallogallo, ustavilo pa se jima je v nadaljevanju. Hitro sta uspela posneti še tri skladbe, a z njimi bi kvečjemu zapolnila eno stran vinilnega albuma (približno 20 minut). V najbolj neprimernem trenutku je z založbe prišlo sporočilo, da naj Neu! zaključita snemanje, saj sta porabila vsa razpoložljiva sredstva. V na izgled brezizhodnem položaju se je Dingerju porodila nora zamisel. Vzel je kopijo vinilnega singla Neuschnee/Super in ti dve pesmi zavrtel na gramofonu na napačnih hitrostih. Tako so nastale skladbe kot Super 16, Super 78 in Neuschnee 78, posnetek namenjen na A stran albuma, Fur Immer, pa sta Neu! reproducirala na pokvarjenem kasetofonu in dobila povsem neposlušljiv 'remiks'. Obdelala sta še svoj prvenec tako, da sta blizu središčne izvrtala dodatno luknjo, ploščo na gramofon nataknila ekscentrično in predvajala svoj Hallogallo, da je gramofonska igla kar poplesavala po vinilu. Nastal je posnetek Hallo excentrico. Skupaj z originalnima posnetkoma Super in Neuschnee sta tako elegantno zapolnila še B stran albuma Neu! 2.
Poslušalci in kritiki so bili ob tovrstnih postopkih zmedeni, večina jih je menila, da se Neu! iz njih norčujeta. Danes jima priznavajo, da sta, resda po sili razmer, zaslužna za razvoj remiksov. Med prvimi pa sta na ovitek 'pop' plošče med izpisanimi instrumenti uvrstila gramofon in kasetofon.
S končnim razpletom dogodkov ni bil nihče pretirano zadovoljen. Rother je odšel na deželo k duu Cluster, ki je tedaj prav tako snemal za Brain. Prepričal naj bi ju, da se pridružita Neu! v novi koncertni zasedbi. Po prvem sessionu z Roedeliusom in Moebiusom pa je Rother kar ostal pri njiju in skupaj so nadaljevali v meditativnem slogu pod nadvse primernim imenim Harmonia. Medtem je Dinger, nezadovoljen z diktatom založbe Brain, ustanovil lastno gramofonsko hišo Dingerland. Že prvi objavljen album je prinesel le izgubo. To je bil prvenec skupine LilacAngel, v kateri sta igrala njegov brat Thomas in asistent pri Connyju Planku, Hans Lampe. Ko Dinger ni uspel pridobiti distribucijske pogodbe z nobeno verigo prodajalen plošč v Nemčiji, so mu praktično vsi izvodi albuma ostali v skladišču. Dovolj, da se je njegovo že tako omajano zaupanje do industrije zabave le še poslabšalo.
Rother je v Roedeliusu in Moebiusu končno našel sorodni duši. Njihov prvenec Musik Von Harmonia zlahka uvrstimo med zgodnja dela t.i. ambienta. Navdušil se je celo Brian Eno, prišel v Hamburg na njihov koncert in se jim kasneje pridružil na snemalnem sessionu. Trio si je najprej pomagal z dvema ritem mašinama, sprogramiranima na minimalno različnih hitrostih, torej sta se ritma po določenen času poudarjala in razhajala. S tem postopkom so Harmonia iz preprostih naprav iztisnili organsko živost, dodatno pa k temu pripomogli sami z nevsiljivo interakcijo psihedeličnih vzorcev kitar in klaviatur. Pri komponiranju niso bili toliko pozorni na končno podobo skladb, bolj jih je zanimal zvočni učinek omenjenih postopkov. Zato posnetki učinkujejo kot skice brez jasno določenih obrisov.
Dinger je po debaklu z lastno založbo nadaljeval z novo skupino, La Dusseldorf. Vanjo je zvabil prav brata Thomasa in Hansa Lampeja, ki sta igrala bobne, sam pa je poprijel za kitaro in klaviature ter se kot pevec vsidral kot središčna osebnost skupine. Še preden bi se La Dusseldorf lahko ponašali z diskografskim izdelkom, sta se ponovna srečala Dinger in Rother. Strinjala sta se, da njun razhod ni bil dostojen, za povrh ju je še za en album vezala pogodba z Brain. Dogovorila sta se, da bo najbolje, če vsak prispeva za eno stran gradiva albuma Neu! 75. Prva stran je pripadla Rotherju, zato prevladuje meditativen ton, ki ga je prinesel iz Harmonije. Povsem druga zvočna podobe se pokaže na drugi strani vinilnega albuma. Dinger je končno sprostil ves bes, ki se je nabiral v njem po vseh slabih izkušnjah s predstavniki industrije zabave. Komad Hero, ki odpre B stran plošče, šokira z drvečim proto-punkovskim kitarskim rifom. Dinger z napetimi glasilkami komaj razumljivo kriči 'fuck the company, fuck the press' in odpihne vso prefinjenost prejšnjih posnetkov. Predahne v E-Musik (Resna glasba) na sledi značilnih Neu!, ko v ponovitvi komada Hero pod naslovom After Eight še enkrat eksplodira, še potencira nebrzdano naravo in efektno sklene svoj obračun.
Takoj po izpolnitvi pogodbenih obveznosti in ustvarjalnih nagibov sta se Rother in Dinger spet razšla. Prvi se je ponovno pridružil Moebiousu in Rodeliousu v Harmoniji in tvorno prispeval k enemu najlepših albumov ambientalne simbioze analognih in sintetiziranih zvokov. Na Harmonia De Luxe je v pomoč bobnar Mani Neumeier iz Guru Guru, ki je svoje igranje prilagodil skrbnim niansiranjem ostalih prispevkov. Skladbe so tokrat polno zaokrožene, vsaka podrobnost je na svojem mestu. Žal pa je album ostal praktično neopažen in je pristal v zbirkah le redkih ljubiteljev zgodnje ambientalne glasbe.
Kasneje je Rother začel samostojno glasbeno pot, snemal je predvsem filmsko glasbo, nekaj tega objavil na ploščah, a večinoma živel in delal odmaknjeno od širše javnosti. Dinger je bil prodornejši, z La Duseldorf je objavil tri odmevne albume, se kasneje sprl tako z bratom kot s Hansom Lampejem in skozi osemdeseta leta obupano iskal možne sodelavce, snemal pod različnimi imeni, deloval v kratkotrajnih zasedbah, a večina teh posnetkov sploh ni izšla. Povsem nepričakovano in nenajavljeno se je Dinger sredi osemdesetih let ponovno srečal z Rotherjem, oba sta se povsem neodvisno drug od drugega navdušila nad računalnikom Fairlight, ki je bil zasnovan kot pripomoček pri ustvarjanju glasbe. Njun snemalni session je potekal v napetem vzdušju, manjkal je pomirjajoči Conny Plank in po nekaj posnetkih je Rother izgubil živce in odšel. Za slovo je Dingerju prepovedal objavo posnetkov, čeprav se je le-ta že dogovoril z založbo Sky. Vendarle, ko je Dinger skoraj deset let kasneje le podpisal za japonsko Captain Trip Records, je na svojo roko obstoječe posnetke remiksal, dodal nekaj svojih in vse skupaj obelodanil kot album Neu! 4. To zagotovo ni ugodno vplivalo na odnos z Rotherjem, ki se je po tej Dingerjevi samovoljni potezi z njim 'pogovarjal' le še preko odvednikov.
Medtem pa se je zanimanje za njuno skupno delo neizmerno povečalo. Stereolab so prevzeli njun metronomično odrejen ritem in ob vsaki priložnosti poudarjali njun vpliv. Julian Cope ju je v že omenjeni knjigi povzdignil med legende, poklonili so se jima še številni raziskujoči ustvarjalci elektronske glasbe. Vsi so nekako apelirali na ponovni, uradni ponatis njunih treh ključnih albumov. Medtem so se znašli piratski izdajatelji, ki so z ohranjenih vinilov natisnili CD plošče, izvirniki pa so v trgovinah z rabljenimi ploščami dosegali astronomske cene.
Dodatni zavirajoč faktor je bila založba Metronome, ki je zadržala pravico do objave teh plošč. Šele nemški rockovski zvezdnik Herbert Grönemeyer je uspel odkupiti pravice. Obenem je spravil Rotherja in Dingerja, skupaj so izvirne posnetke najprej remasterizirali in Grönemeyer jih je pred kratkim le objavil pri lastni založbi Grönland (distribucija EMI/Dallas). Končno, po več kot petindvajsetih letih so vsi trije izvirni albumi dua Neu! na voljo v dostojni obliki. In po vseh teh letih zvenijo še kako 'novo!'.

Janez Golič