Portret: NEW ORDER

MELODIJA OSTAJA ISTA

Zgodbo o eni najpomembnejših neodvisnih skupin v Angliji zadnjih dvajsetih let, moramo vseeno začeti nekaj prej. Morda že s koncertom Sex Pistols v Manchestru julija leta 1976. Tam se srečata Bernard Dickon in Peter Hook, in kot mnogo drugih naslednji dan ustanovita svojo skupino. Za pevca vzameta Iana Curtisa in mesto za bobni zasede Stephen Morris. Najprej delujejo pod imenom Warsaw, po enem singlu pa zaradi pritožbe takrat popularnejših Warsaw Pack, češ da bi lahko prišlo do zmešnjave zaradi podobnega imena, spremenijo naziv v Joy Division.
Bernard, ki je obenem spremenil priimek v Albreht, je bil edini, ki je v skupino prinesel nekaj skromnega znanja igranja kitare, ostali so bili samouki in so zgradili svoj slog igranja. Petru Hooku je prijemov na bas kitari pokazal kar Bernard na kitari, posledica tega pa je poudarjena melodična linija instrumenta, ki mu je v rocku praviloma namenjena spremljevalna vloga. Morris je prav tako kmalu ušel običajnim tričetrtinskim ritmom, vnesel natančno odrejene sinkope in pripravil hipnotično predlogo za Curtisovo zamaknjeno petje.
Med prvimi je njihove izvirne kvalitete razpoznal Tony Wilson, voditelj razvedrilne TV oddaje in lastnik majhne, ljubiteljske gramofonske založbe Factory Records. Ko Joy Division nikakor niso našli primernega založnika za objavo albuma, je Tony vse svoje prihranke pretopil v snemanje in objavo plošče Unknown Pleasures. Tveganje se je še kako izplačalo. Prvi album Joy Division še danes velja za enega od temeljev angleškega t.i. post-punka. Izstopa na več ravneh; glasbeno po moči in izvirnosti, v besedilih Curtis secira lastno podzavest, se razgalja, a vse prevede na nadosebno raven. V njegovih besedilih ni osebnih imen. So univerzalna, namenjena vsakomur, ki si drzne pogledati mimo lastnih strahov… Žal, ne po njegovi krivdi, je mrakobna projekcija porodila neštete klone, ki se niso niti približali njegovi izpovedni moči, prevzeli so kvečjemu površinski vtis. Ne nepomembna člena unikatnosti skupine sta še producent Martin Hannett, ki je uravnotežil prispevke posameznih instrumentov, in oblikovalec ovitkov Peter Saville, ki je prispeval motive monumentalne lepote.
Joy Division so se v vsega treh letih razvili iz deklarirane punk rock skupine v nekaj povsem samosvojega. Ne le po zgolj glasbeni plati, tudi po zavezujočem načinu delovanja so odstopali od večine izvajalcev v popularni glasbi. V redkih intervjujih so bili skopi v pojasnjevanju svojih nagibov, koncerte so redko zaključili z dodatkom na zahtevo obiskovalcev, na ovitkih plošč ni bilo fotografij članov skupine, v skladu z imenom založbe Factory (Tovarna) so dali velik poudarek na označevanje zaporednih številk svojih 'izdelkov'. Za albume Joy Division in kasneje New Order so bile rezervirane okrogle zaporedne številke, številke singlov pa se praviloma na mestu enice nosile cifro 3. Če temu prištejemo še, da so le izjemoma pesmi naslovili po izstopajočem delu refrena, so se tako Joy Division kot New Order morali dokazati predvsem z glasbo.
Samomor Iana Curtisa je prišel kot popoln šok. Resda je šel v besedilih dlje, kot bi si večina sploh drznila pomisliti, a njegovi bližnji so ga znali opisati kot družabnega, celo zabavnega človeka. Težave, ki so se kopičile v njem, je znal izraziti le skozi glasbo, in ko je ženi Deborah večkrat omenil, da bo po prvem albumu Joy Division naredil samomor, le zato, da bi ohranil legendo, mu ni verjela. Sam pa je verjel le v lasten mit, pozabil je na realnost (npr ko je bila žena Deborah noseča, ji ni dovolil priti na njihov koncert, češ da bi skazila javno podobo…), šel je preko psihične in fizične sposobnosti in 18.maja 1980 dvignil roko nadse. Na njegovem gramofonu je ostala plošča Metallic K.O. Stoogesov, v video recorderju film Strozcek Wernerja Herzoga. Zgodba o revnem nemškem izseljencu, ki ga v obljubljeni Ameriki le še oskubijo, je bila le še pika na i, Joy Division naj bi šli namreč čez štiri dni na obsežno ameriško turnejo. Prišli pa so v legendo.

NOV ZAČETEK

Ostali so nadaljevali kot trio pod imenom, ki nadaljuje linijo zanimanja za nacistično zgodovino. Ali pa tudi ne, New Order nikoli niso dali enoznačnega odgovora, ostajajo enigmatični, večslojni… Začenši z njihovim prvim imenom Warsaw, ko bi lahko bila Varšava prvo mesto, ki ga je v drugi svetovni vojni napadla Nemčija, ali pa je morda le naslov skladbe z Bowiejevega albuma Low? Joy Division je lahko naziv oddelka za prostitutke v nemških koncentracijskih taboriščih, lahko pa je povsem nevtralno ime. In podobno velja za New Order, a naključij je že skoraj preveč. Že Adolf Hitler je pod to parolo na novo uredil rasno politiko v Evropi, a obenem je res, da se skupina New Order nikoli ni politično opredelila, kvečjemu je nastopila na levičarskih dobrodelnih prireditvah. S tem da odprtih interpretacij še ni konec.
Triu je bilo brez Curtisa izredno težko. Ne le, da je bil njihov bližnji prijatelj, v Joy Division je pel, bil je avtor vseh besedil, občasno je igral kitaro in na vajah razpoznal vzorce, ki so jih skupaj razvili v pesem. Najprej so poskusili preko avdicija najti zamenjavo za Curtisa. Ni šlo. Zatem je vsak od ostalih treh prevzel glavni vokal, najprej bobnar Stephen Morris, ki je zaradi udobnejšega petja bobne zamenjal z ritem mašino. Ob igranju bas kitare se je s petjem poskusil še Peter Hook, a še najbolj dopadljiv je bil vokal Bernarda Sumnerja (ja, ob spremembi iz Joy Division v New Order je še enkrat zamenjal priimek!). Le da mu je veliko težavo predstavljalo hkratno igranje kitare in petje. Vseeno, kot trio so za prvi singel (FACT 33) posneli dve pesmi, ki so jih napisali še v času Joy Division, a studijsko nikoli posneli. Ceremony nadaljuje ekstatično vzdušje najboljših trenutkov stare zasedbe, s tem da skrajno mrakobna In A Lonely Place možni pokazatelj nadaljne poti, če je ne bi prekinil Ian Curtis sam.
Prav on pa je tisti, ki je z navdušenjem omenjal nemške elektro pionirje Kraftwerk kot nekaj novega in vznemirljivega. Že Joy Division so se posluževali elektronskih instrumentov, New Order pa so želeli še naprej raziskati možnosti zgodnjih sintetizatorjev in kasneje računalnikov. Ti so jim omogočili ne le uresničitev širših zamisli, temveč so v živi koncertni situaciji zmanjšali vpliv človeškega faktorja. Niso pa ga popolnoma izničili. Kajti New Order so ob povečani uporabi elektronskih pripomočkov ostali zvesti svojim osnovnim instrumentov, le da so skoraj potrebovali še enega člana. To je bil lahko le nekdo, ki se je igranja šele učil in ki jim je bil po razmišljanju dovolj blizu. Izbor se je tako hitro zožil na kitaristko in klaviaturistko Gilbert Gillian, dekle Stephena Morrisa, ki je nekajkrat pomagala že na nastopih Joy Division. New Order, sedaj kot popoln kvartet, so šli še enkrat v studio in ponovno posneli in objavili pesmi s prvega singla.
Na noge jim je pomagal tudi John Peel, vsaj z medijsko podporo. Prve nove pesmi so najprej lahko predstavili v njegovi oddaji na BBC-ju, v njegovem osebnem izboru petdesetih najboljših pesmi tekočega leta (tak izbor obelodani na radiu konec vsakega leta), je bilo kar 10 pesmi iz repetuarja Joy Division in New Order. Kot protiuslugo so New Order za potrebe njegove oddaje posneli svojo edino priredbo. Turn The Heater On je pesem Curtisovega priljubljenega temnega princa duba, Keitha Hudsona.
Prvi album Movement ( FACT 50) je izdelek skupine v afektu. Nad njimi je bdela senca preteklosti, ki se ji nikakor niso mogli iztrgati. Naslov in naslovnica sta povzeti po spisih italijanskih futuristov z začetka 20.stoletja, ki so slavili dinamiko gibanja in tehniški napredek. Album praktično nima izrazitih trenutkov, je kvečjemu izraz ustvarjalne nemoči.
Nepopularna odločitev, da v živo ne bodo igrali pesmi Joy Division, in pomanjkanje novega avtorskega gradiva, je za posledico prineslo relativno kratke koncerte, vsega 40 minut brez dodatka. Občinstvo pa je zahtevalo še. New Order so jim ustregli s prižganimi ritem mašinami in samoigrajočimi sintetizatorji, medtem ko so se sami že umaknili z odra. Ta, elektronsko podprt ritem z vplivi t.i. evro-diska so vse bolj odkrito uporabljali na naslednjih singlih, da bi dosegli vrhunec v sedmih minutah male alter-disko klasike Blue Monday (FACT 73). Če je glasba postala sprejemljivejša, pa so se New Order še vedno držali nepisanih načel iz časa Joy Division. Pesem namreč ni 'sneta' z istočasno izdanega albuma Power, Corruption, And Lies (FACT 75), velika plošča na 45 obratov (maksi singel) pa je bila vložena v povsem črn ovitek z izrezom velike računalniške diskete brez kakršnih koli napisov. Obenem so New Order zavrnili možnost izdaje skrajšane, radijskemu predvajanju prijaznejše izvedbe, a vseeno se je maksi singel počasi le pomikal po lestvicah najbolje prodajanih plošč navzgor. Šele pol leta po objavi je Blue Monday dosegel svojo najvišjo uvrstitev, 9.mesto na angleškem lestvici, a je zaradi konstantne prodaje še vedno najbolje prodajani maksi singel sploh. Šele pet let kasneje je remiksana verzija Blue Monday dospela na vrhnji klin lestvice najbolje prodajanih singlov v Angliji.
Mnogi so napovedovali, da bo Blue Monday s popolno melodijo podloženo s popolnim ritmom postala mlinski kamen, ki si ga je skupina navezala za vrat. Da so dosegli vrhunec, ki ga ni mogoče preseči. Zagotovo pa so to poskušali. Pomembneje je, da je skupina postala samozavestnejša, odločena, da dela svojo stvar. Bernard kot avtor besedil, si je dovolil, da so besede same prihajale na papir, naj si sestavljajo še tako nesmiselne povezave. »You caught me at the bad time, so why you don't piss off«, je banalen v Your Silent Face, uvodni pesmi albuma Power, Corruption, And Lies, prvi dolgoigrajoči mojstrovini New Order. Pesmi postanejo zaokrožene, tudi kompleksnejše in odpirajo še neraziskan prostor med krhkim, deškim vokalom in trdimi udarci ritem mašin, ki jih povezujejo čiste linije analognih sintetizatorjev in nadvse transparentni bas. Na naslovnici je slika šopka rož francoskega impresionista Franka Lotiera, v kotu enigmatična barvna koda. Le na robu albuma je izpis Factory Seventy Five, kar je dovoljšen namig njihovim slediteljem.
Ena od značilnosti skupine je tudi povzemanje različnih glasbenih slogov oziroma prevajanje le-teh v njihov jezik. Za naslednji singel Confusion (FACT 83) so vpoklicali mladega newyorškega producenta Arthurja Bakerja, z Africo Bambattaa sokrivca za prvi hip-hop singel sploh, Planet Rock. Baker je z New Order pripravil štiri elektro-funk variacije na temo Confusion, kar je napoved klubske usmerjenosti skupine, vsaj na razpotegnjenih, ritmično poudarjenih verzijah pesmi na maksi singlih. Medtem so na albumih jedrnati, trdno zasidrani v okvir pop pesmi, seveda po njihovih merilih.
Low-Life (FACT 100) je njihov tretji redni album, še ena mojstrovina, ki vsaj v dveh značilnostih napoveduje korak k sprejemljivejši podobi skupine. Na ovitku so prvič in zadnjič upodobljeni člani skupine, v CD različici so namesto knjižice pritaknjene njihove fotografije, ki si jih vsak lahko razporedi po želji, npr vsak teden je lahko na 'naslovnici' drug član New Order. Obenem sta z albuma sneta dva singla, Perfect Kiss in Sub-Culture, oba v remiksanih verzijah. Zato pa vsak naslov albuma povzema neko splošno vzdušje, ki preveva skupino, ne lepi se na določeno pesem z albuma, kar običajno pomaga pri promociji. New Order tedaj še vedno veliko predvsem vlagajo, tako v novo opremo kot v klub Hacienda, ki z leti postane svetovno znano shajališče rejverjev in koncertov lačne mladine. Še vedno so sredi dogajanja, sredi tistega, kar so kot najstniki v Manchestru tako pogrešali. Še vedno so 'low-life'. Leta 1986 mine deset let, kar so skupaj. Neločljivi in nadvse aktivni so naslednji album naslovili Brotherhood (Fact 150). Če je Low-Life popolna simbioza njihovih 'osnovnih' glasbil in elektronike, so ta dva pola na Brotherhood povsem ločili. Prvo stran albuma zavzemajo 'kitarski', na trenutke prav ostri rockovski komadi. Kot da so se želeli sprostiti po perfekcionizmu prejšnjih dveh albumov. Zato pa je druga stran spet v značilnem slogu, prevladujejo klaviature in ritem mašine, a tokrat manj zavezane popolnosti ritme in melodije. Očitno premišljen korak skupine, ki si ne želi stopiti na pot samoprodukcije. Sklepna pesem je dokončni dokaz za to, v Every Second Counts Bernard Sumner v smehu zapoje 'I think you are a pig, you should be in a zoo'. Za povrh se pesem (in vinilni album) konča s preskokom gramofonske igle, nerodnost, ki se občutljivih intelektualnim dušam ne sme primeriti. New Order pač ne ciljajo nanje.
Navkljub prelomljenim načelom neobjavljanja singlov z albumov, je večina njihovih maksi singlov samostojnih entitet, v svojih podaljšani, razgrajeni formi ne sodijo v zbirko pesmi zbitih na svojo esenco. Predvsem zaradi ameriškega trga, ki je prikrajšan za večino originalnih izdaj maksi singlov, se New Order odločijo za svojo prvo kompilacijo. Spet tako, kot pritiče njihovemu imenu, dosledno urejeno. Naslovne pesmi s svojih prvih 12 maksi singlov so razvrstili na dvojni vinilni album Substance 1987 (FACT 200), medtem ko so na kompaktni izdaji dodali še disk z B stranmi taistih singlov, večinoma remiksanih inačic naslovnih pesmi. Kmalu zatem je Factory objavila podobno kompilacijo še s posnetki Joy Division in novi generaciji ponudila vpogled v predzgodovino New Order. Ti so vsled temu na ameriški turneji prekršili še eno nepisano pravilo, v živo so izvedli nekaj 'svojih' starih pesmi. Čas je očitno ozdravil rane, le da si New Order v domačem okolju še niso drznili poseči v ta stari repertoar. Koncertni album BBC Live s posnetki nastopa na velikem angleškem festivalu v Glastonburyju je prinesel večinoma novejše uspešnice, le v dodatku so izvedli eno prvih pesmi, ki so se je naučili igrati kot Joy Division; Sister Ray z drugega albuma Velvet Underground.
To ni bil prikaz nostalgičnega obračanja v čas, ki se ne more vrniti, kvečjemu zmožnost povezovanja sodobnosti s preteklostjo. Kot solastniki in redni obiskovalci kluba Hacienda so bili nehote sredi novega dogajanja, začetka acid-house in rave on norije. Singel Fine Time je nakazal skok na vagonček novega trenda, a New Order so ga z značilnimi bas linijami znali obrniti sebi v prid. Album, ki je sledil, je z naslovom slavil tehnologiji podvržen čas, čeprav v celoti Technique (FACT 200) ni elektronski album. Vmes so posejani kitarski pop biseri, ki so se žal izgubili v klubski atmosferi.
Zdelo se je, da se je vse preteklo delo le izplačalo. Skupina je z vsako ploščo še večala popularnost, založba Factory je zlahka podpisovala z novimi in novimi skupinami, klub Hacienda je bil vedno poln. New Order pa so obenem postali velika koncertna atrakcija.

FRSTIVAL READING

Vsekakor dovolj velika, da so leta 1989 na oživljenem festivalu v angleškem Readingu odigrali vlogo glavnega nastopajočega. Glede na to, da se skupina nikakor ni hotela približati našim krajem, je bila to enkratna priložnost za obisk njihovega nastopa ob kopici manj zvenečih, a dovolj zanimivih izvajalcev. Teren je bil zagotovo pripraven, New Order so predvsem angleška skupina. Velikim odrom so se prej ogibali kot ne, nekaj h končnemu da pa je zagotovo prinesel John Peel, ki je pomagal sestaviti program.
Spraševal sem se, ali skupini v tem vzdušju sploh lahko spodleti? Dovolj je prvi takt, prvi akord, da so vsi v ekstazi. Skupina pa deluje suvereno, brez odvečnih besed in premorov. Brzi skozi novejšo in nekoliko starejšo zgodovino, se najdlje vrne do Ceremony, zaključi z mogočno izvedbo Blue monday. Vse mine kot prehitro vrteč film. Mit, ki je uspel zadržati magijo in si prisvoji čas.
Ko se je zdelo, da pred njimi ni ovir, ko so se končno lahko predali brezskrbnim trenutkom, so pozabili na poslovno plat svojega delovanja, in prav v tem so se kmalu pokazale razpoke. Razmaknile so se še z nesrečno smrtjo mlade rejverke v Haciendi, dokončni pečat 'nevarnega kluba' pa je pritisnil obračun dilerskih tolp, kar je pripeljalo do zaprtja diskoteke, ki se po pomenu lahko kosa s Studiom 54 v New Yorku in Danceterio. Obenem je Tony Wilson v založbo Factory Records vlagal nenačrtno in trošil denar na izvajalcih, ki so prinašali le izgubo. New Order pa; v nasprotju s svojo temačno preteklostjo so predvsem veseljačili. Koncerti so se zanje nadaljevali v obliki žura v bližnjem klubu do jutra. Kot posamezniki so se utrudili, vezi so oslabele in New Order so kmalu obstajali le še na papirju.
V napol razpadajočem stanju so starim ljubiteljem zadali še zadnji udarec. Leta 1990 sprejmejo ponudbo Angleške nogometne zveze in posnamejo uradno nogometno himno angleške reprezentance za evropsko prvenstvo v Italiji. To vseeno ni bila očitna hvalnica žogobrcnim spretnostim, v besedilu dovolj odprtih interpretacij so se našli celo otoški geji in pesem je postala pravi hit v gejevskih klubih. Res pa je, da New Order niso bili 'sposobni' napisati besedila nogometne himne, spisal ga je manchestrski komik Keith Allen, Bernard Sumner je le priredil nekaj verzov. Vseeno ostaja World In Motion najmanj značilna nogometne himna, napisana kdajkoli. Je prej odziv na družbeno klimo, ki se je v letih železne lady le še slabšala. Konzervativna politika Margaret Thacher je prelila kapital iz severa na jug Anglije, brezposelnost v Manchestru, Liverpoolu in drugih mestih na severu se je dvignila na 20 do 30 odstotkov. Obenem je Thacherjeva uvedla t.i. poll-tax, davek na nepremičnine, ki je socialne razlike le še povečal. Brezposelna mladina brez prihodnosti je našla izhod v celonočnih rejvih, drogah in nogometnih spektaklih. New Order so bili vedno blizu, če ne zraven.
Bernard Sumner se je prvi odločil za delovanje izven matične skupine. Nastala je prava mala superskupina, Electronic. V njej je stalni član kitarist še ene ikone angleškega neodvisnega rocka, Johnny Marr iz The Smiths. Ob manjši pomoči Neila Tennanta iz Pet Shop Boys je bil uspeh zagotovljen.
Prihodnost New Order je bila naenkrat pod velikim vprašajem, še posebej, ko se je rahlo užaljen Peter Hook pojavil s svojo skupino Revenge. Za prvi in edini album je pri Factory izprosil kopico denarja, ki se ni nikoli povrnil. Albumu One True Passion primankuje prav to, kar obljublja v naslovu. V zmedi pristopov pritegne le Hookov bas v ospredju. Premalo, da bi se plošča vpisala med 'obvezne'.
Gillian Gilbert in Stephen Morris prav tako nista le opazovala nadaljni razplet dogodkov, če nista z video kamero beležila puščobnih močvirij, sta pod imenom The Other Two pisala filmske teme in objavila samostoječ album. Dokler se le niso spet zaželeli skupnega dela.
Žal je bilo za Factory takrat že prepozno. Tony Wilson je predolgo čakal na novi album New Order, ki bi verjetno le podaljšal agonijo, tako pa je novembra 1992 lahko samo še naznanil zaprtje 'tovarne'. Odprl naj bi jo ponovno (in že v tretje, vmesni poskus oživitve je namreč propadel v manj kot letu dni) prihodnje leto. Po njegovem mnenju se v popularni glasbi vsakih 13 let zgodi zgodovinski premik, in ta bo spet napočil v letu 2002. Predhodne prelomnice so bile: 1963 – The Beatles, 1976 – Sex Pistols, 1989 – Happy Mondays (zanimivo, da so najprej snemali prav za Factory). Čas bo prav kmalu pokazal, ali ima prav. New Order, takrat na vrhuncu popularnosti, so novega založnika našli pri London Records, podružnici korporacije … Če so imeli pri Factory proste roke pri katerikoli odločitvi, pravzaprav med njimi sploh ni bilo pisne pogodbe, le ustni dogovor, je bila pogodba z London Records bolj rigidna. Morda so se preprosto prenaglili, kajti žar skupnega igranja je usahnil, obenem so se posvetili predvsem stranskim projektom, in so bili težko z mislimi pri 'matični' zasedbi. Zato je album Republic doživljal hude porodne krče, člani New Order so pisali pesmi zanj posebej, skupaj dobili so se le na snemanjih. Še tu so jim bili v pomoč studijski glasbeniki in množica producentov, kar je radikalni premik od njihove predhodne avtonomnosti. Albumu manjka celovitosti, ima nekaj izvrstnih trenutkov, izdanih na štirih singlih, končni vtis pa je vseeno, da je delo naveličane skupine. Močna medijska podpora je pomagala k rekordni prodaji, založba jih je še prislila v obsežno turnejo, ki so jo sklenili še enkrat na festivalu v Readingu. Kar je bilo nekdaj v oporo, je postalo breme. Skupina se v živo niti ni trudila, da bi bila s 'pravimi' instrumenti v sinhronizaciji z elektronskimi pripomočki. Razglašenost in posiljena komunikacija je bil le dokaz več, da so skupaj le še po navadi. Ali zaradi izpoljevanja pogodbenih dolžnosti. Za kompilacijo (the best of) NewOrder so na novo posneli nekaj starejših uspešnic, od ostalih so izbrali verzije z malih singlov. Vsaj tako so se izognili občutku razprodaje. Vsled reda pa se evropska različica kompilacije začne s True Faith, taisto, ki sklene Substance, na naslovnico pa so pritisnili velik, stiliziran vprašaj, ki se nanaša predvsem na prihodnost.
New Order nikoli niso uradno razpadli. Le ni jim bilo so druženja. Gillian in Morris sta si ustvarila družino, Hook je izginil neznano kam, le Sumner se je resno lotil glasbe. Z Johnnyjem Marrom in ob pomoči klaviaturista Karla Bartosa iz Kraftwerk se je za dve leti zaprl v studio in rezultat je bil do zadnje podrobnosti premišljen drugi album Electronic – Raise The Pressure. Še Marr je kitaro večinoma postavil v kot in se posvetil starim sintetizatorjem, ki jih je od doma prinesel Sumner. Skupina je bila z izdelkom nadvse zadovoljna, Sumner je hitel pojasnjevati, da je to njegov najljubši album. A kritike so bile uničujoče, še prodaja je bila pod vsemi pričakovanji. Ljubitelji so zahtevali več kitar, končno sta oba protagonista začela kot kitarista. Ustregla sta jim že z naslednjo ploščo, prekleto groovey Twisted Tenderness. Ki je posredno vodila do težko pričakovanega Get Ready.
Sumner, Hook, Gillian in Morris so v preteklo skupno delo vložili preveč, da bi na koncu pustili slab vtis. Nepričakovano, vmes je Hook na noge postavil v pop usmerjene Monaco, ostala dva pa kot The Other Two začela z delom na drugem albumu, so New Order napovedali vrnitev. Natanko pet let po debaklu na Readinškem festivalu, se leta 1998 vrnejo na kraj zločina. Šušljalo seje celo, da so dokončno odvrgli breme preteklosti in da se lahko nadejamo celo izvedbam nekaj ključnih pesmi iz časov Joy Division. Tega si v Angliji še niso drznili, previdno so to konec osemdesetih let storili le na ameriški turneji, kjer je bila njihova predzgodovina komaj znana.
V petih letih se v pop glasbi zgodi marsikaj. Zamenjajo se trendi, zamenjajo se generacije poslušalcev, na vrh se prerinejo mlajši in prodornejši. Za New Order lahko velja le to, da jim je premor prišel prav. Zadržali so večji del starejših ljubiteljev, pridobili nove. Njihova, v osnovi še vedno pop glasba, ruši pregrade, za svoje so jih vzeli rejverji, intelektualci, nogometni huligani… Njihov povratniški nastop mine kot v transu. Skupina spet deluje ubrano, nenavadno zanosno in komunikativno. Končno so oni, brez zaveze preteklosti. Eleganco so zamenjali za praktičnost in dušo, za trenutek čistega užitka. Peter Hook v črni usnjeni jakni in z basom spuščenim pod kolena pozira na robu odra, Sumner komunicira verbalno, pozdravlja na kratko in s kančkom angleškega humorja. Njegovi obvezni 'vups' v instrumentalnih partih podžigajo, le ostala dva sta zatopljena v svoje opravke, natančna in predvsem s srcem pri stvari. New Order, dobrodošli nazaj.
Brez obotavljanja, le s kančkom več spoštovanja, izvedejo delikatne Isolation, Atmosphere, Heart And Soul in 'najtežjo' Love Will Tear Us Apart. Razen slednje jih zabeležijo na DVD plošči 316 s posnetkom koncerta, ki mu dodajo zgodnji nastop iz New Yorka izpred 17 let. Za primerjavo, kje so bili takrat in kje so danes.
Tokrat niso ponovili napake z Republic. Najprej so vsi brez pritiskov končali tekoče projekte, zato da bi se povsem posvetili povratniškemu albumu. Čakanje se je izplačalo, saj Get Ready (London/NIKA, 2001) prinaša deset kakovostno izenačenih pesmi. Morda bi večino zadovoljile že dve, tri izstopajoče pesmi, a New Order ohranjajo dobro ime. Stare draži so se vrnile, na Get Ready spet zvenijo sveže in vznemirljivo.
(revija Muska, 2001)

Janez Golič
Glej še recenzije albumov Get Ready, Retro 4xCD in 511 DVD