NEW ORDER
Get Ready
(London/NIKA, 2001)
Fascinantna je zmožnost Bernarda Sumnerja, da iz neštetokrat prežvečene forme iztisne še toliko življenjskega soka. Njegova sporočila, ujeta v karseda preproste rime, ne predstavljajo vrha besedilopisja niti v polju pop glasbe. Globje vsebine, ali vsaj težnja po teh, so daleč za njim, kot tudi časi neizživetosti. Sedaj se predaja vsemu, kar si nekdaj ni dovolil. »I don't wanna be, like other people are, I don't wanna own a key, don't wanna wash my car«, je nabrit v pesmi Turn My Way, zato pa to brezskrbnost podaja z doživetim petjem, ki je od njega še nismo dobili.Vendarle, v New Order je vedno vladal kolektivni duh, vsak posamezni prispevek je bil vpet v skupinsko igro. Tako bi bilo tudi Sumnerjevo petje, brez podpore ostalih, obstalo na pol poti. Tokrat, v nasprotju s predhodnim albumom Republic, spodbujajo in podpirajo drug drugega k radoživi igri, si izmenjujejo melodične nastavke, spet igrajo z užitkom in sproščeno, spet so iz sebe iztisnili tisto najboljše.
Album Get Ready je v podobnem razmerju s predhodnim Republic kot sta bila v razmerju zadnja dva albuma Electronic, plesni Raise The Pressure in kitarsko nastrojen Twisted Tenderness. Iz tega bi sklepali, da je Sumner prinesel največ h kitarski usmeriti novega albuma New Order. A ta, energičnejša plat njegovega početja, bi brez ostalih treh obvisela v brezzračnem prostoru. Brez melodičnega Hookovega basa, brez trdne ritmične podlage Stephena Morrisa in brez diskretnih klaviatur na pravem mestu Gilbert Gillian, bi bil to le približek, vsi skupaj so šele čisti zadetek!
Glede na to, da so si s preteklim delom prislužili status skupine trajnejše vrednosti, je osemletni premor le povečal pričakovanja. Večino bi zadovoljili že z dvema, tremi uspešnicami, a vprašanje je, če bi zadovoljili sebe. Get Ready je album brez mašil, poln dovolj raznolikih, a kakovostno izenačenih pesmi, ki se mnogokrat vračajo v njihove najboljše čase iz prve polovice 80.let, drugje strežejo s sodobnim, polnim kitarskim zvokom. Tu na pomoč vskoči Bobby Gillespie, Rock The Shack bi lahko pristala tudi na zadnjem albumu njegovih Primal Scream, no, spoštovanje in sodelovanje je obojestransko, Sumner je namreč odigral kitaro v eni pesmi Exterminatorja. Pomaga tudi Billy Corgan, ki je ostal brez svojih Smashing Pumpkin, v nasprotju s pričakovanjem v duetu s Sumnerjem izpade kvečjemu nebogljen, melanholičen in izgubljen.
Za tovrstna občutja na Get Ready skoraj ni prostora. Uvodni Crystal in 60 Miles An Hour so naravno tekoči in udarni, kot so New Order sploh lahko. Ko predahnejo, še vedno izpostavljajo značilne linije, le da se zvočna slika premakne na klaviature in mehka elektronska ritmična pomagala. Za stare ljubitelje poskrbijo s Primitive Notion, ki ga vpelje Peter Hook z rifom na bas kitari. Ta bas, ta harmonično bogata, nalezljiva, neubranljivo privlačna melodija elastično veže ostale gradnike v veličastno pesem, kot se podobno, s skoraj dubovskimi postopki stopnjuje na klaviature naslonjena Someone Like You. Še vedno pa ostane prostor za prava presenečenja. Sklepna Run Wild je s počasnimi, 'odprtimi' akordi na akustični kitari nevarno blizu osladni baladi, v teritorij New Order jo spet izvleče Hookov bas, rešuje Sumner s fascinantno zmožnostjo…
(Muska)
Janez Golič
