NEW ORDER
Waiting For The Sirens' Call
(London Records/NIKA, 2005)
Ob vsakem novem albumu angleškega kvarteta New Order so pričakovanja izredno visoka. So pač žive legende angleške popularne kulture, skupina, ki je v mnogočem spremenila pomen in namen pop glasbe, ozvočila duha časa in prostora, napovedala pohod plesne kulture na Otok. Najprej so še kot Joy Division preživeli samomor pevca in avtorja večine pesmi, kot New Order so preživeli založbo Factory in klub Hacienda, s katerima so bili tesno povezani, z njimi rasli in bili sredi devetdesetih let tudi sami blizu razpada.Danes, natanko 25 let po nastanku, se New Order ukvarjajo le še sami s sabo oziroma s svojo glasbo. So le še ikona, pojem, ki se obrtniško vešče samoreproducira. Ne znotraj ne izven skupine ni večjih pretresov, če ne štejemo odhoda klaviaturistke Gilbert Gillian in prihoda kitarista Phila Cunnighama, kar je v vsem tem času edina sprememba v zasedbi. S čimer naj bi se zvok skupine nagnil od elektronskih pomagal h kitaram in posledično k 'pravim' bobnom. Tako je tudi bilo na nastopih ob objavi prejšnjega albuma GetReady, že večinoma kitarske plošče, a odziv občinstva je bil vedno vprid plesnim, diskoidnim popevkam, s katerimi so si New Order pravzaprav zagotovili širšo priljubljenost. Najbolj zaskrbljujoča je izjava same skupine, da jih je ta odziv delno preusmeril nazaj v elektronsko plesnost, in tako je svež album Waiting For The Sirens' Call dokaj natančna mešanica vsega, kar so New Order že ponudili na prejšnjih sedmih albumih.
Kar pomeni, da nekatere značilnosti ostajajo trdna stalnica, in karkoli že vpletejo v svoje početje, je to nedvomno zaznamovano s slogom New Order. Še vedno je nezgrežljiv stalno melodičen bas Petra Hooka, ki se ovija okoli osnovne melodije in jo veže z najboljšim možnim približkom ritem mašine, z bobnarjem Stephenom Morrisom. Tu je še Bernard Sumner, ki nosi glavno breme v skupini. On piše pesmi in ji odpoje. Preveč bi bilo pričakovati, da bodo to vse po vrsti nad-navdahnjene skladbe, pravzaprav na albumu ni ene, ki bi jo lahko postavili ob bok ključnim pesmim skupine. A po drugi strani med enajstimi pesmimi ni slabih. Sumner že sam poskrbi, da je oblika pesmi karseda skladna, urejena, verzi se praviloma rimajo v parih, refren je vznesen. In te melodije; čeprav mnogokrat na meji banalnosti, jih Sumner odpoje bolje kot kdajkoli prej. Svoj glas, čeprav naravno šibek, je izostril do popolnosti. Vsak zlog ima svoje mesto in razlog, prav vsakega čustveno poudari in ga umesti v celoto pesmi.
Tokrat New Order res niso želeli ničesar prepustiti naključjem. Vpoklicali so kar štiri producente, vsak od njih je zadolžen za določen tip pesmi, in že zato album znotraj njihovega razpoznavnega zvoka zveni dokaj raznoliko. Še najbolj izstopa raggea ritem v I Told You So in pri The Stooges sposojen rif v sklepni Working Overtime, a to so še vedno New Order. Relativno izstopa še Jetstream, ki jo Sumner odpoje v duetu z Ano Matronic iz Scissors Sisters, in bo naslednji singel z albuma. Že vedo zakaj, s svojim brezskrbnim pozibavanjem v refrenu bo pesem nadvse primerna za glasbeno ozadje poležavanja na plaži. In čeprav eden šibkejših trenutkov albuma, bo takrat srce še vedno vztrepetalo, še vedno mi bo bližji od večine ostale ponudbe tistih dni.
(Muska, maj 2005)
Janez Golič
