NEW ORDER
Music Complete
(Mute, 2015)
Pred osmimi leti je Peter Hook naznanil, da je z New Order konec. Glede na to, da je njegova basovska linija v dobršni meri zaznamovala zvok in slog skupine, se je zdela objava povsem realna. Ampak ostali se s tem niso strinjali, njegovo potezo so razumeli le samovoljno najavo odhoda iz skupine. In res, po nekaj letih praznega teka in ugibanj, je pevec, kitarist, klaviaturist, avtor večine pesmi Bernard Sumner le oznanil ponovno aktivnost skupine, seveda brez Hookyja. Vsled tega je izšel “vmesni” album Lost Sirens, ki je prinašal le stare pesmi, “ostanke” s snemanja rednega albuma Waiting For The Siren's Call izpred desetih let. Ja, od takrat do nedavnega New Order niso posneli in objavili nove pesmi.Ker le gre za eno največjo, ali vsaj najbolj cenjeno angleško pop-rock-elektro skupino zadnjih 35 let, so bila pričakovanja ob izzidu novega albuma velika, za ljubitelje kar mali praznik. PR oddelki so nas zasuli z bombastičnimi najavami, predvsem takimi v stilu da gre za “vrnitev k izvoru”, ki se je po načelu snežne kepe zvalila v veliko medijsko resnico. Ob tem se je potrebno vprašati, kateri izvor je tu mišljen? Ali so to sami začetki, ko so New Order še mnogo dolgovali prejšnji karnaciji Joy Division, morda so to vse kompleksnejši aranžmaji na singlih State Of The Nation ali Shellshock, morda nekaj kasnejši obrat k plesni evforiji na albumu Republic?
Vrnitev k “čistejšim” linijam nakazuje že naslovnica, ki jo je zrisal “stari” dizajner Peter Saville. Po končno slišanem, vsaj na zvočni ravni, prav starih New Order tule ni veliko, res pa je, da je novi basist Tom Chapman popolnoma skopiral basovske linije Petra Hooka (tako bo Hooky čez npr deset let brez težav preigraval tudi ta album). V zasedbo se je vrnila klaviaturistka Gilbert Gillian, in že zato je celoten zvok bolj elektronsko poudarjen. Tudi bobnar Stephen Morris raje upravlja z ritem mašinami, v to smer se je nagibal tudi Bernard Sumner in s tem še dodatno vzpodbudil Hooka k odhodu. Ta je namreč bolj navijal za “organski” zvok in predvsem, da bi New Order v živo igrali čim več starih pesmi, tudi tiste iz časa Joy Division. Sedaj jih igra sam z zasedbo The Light.
Sumner je želel napredovati, karkoli to že pomeni (kar nekako ni v skladu s prej omenjenim propagandnim sloganom o vračanju k izvorom). Kakopak po vseh teh letih in številnih malodane klasičnih albumih in pesmih, revolucije ni mogoče pričakovati. Melodije so tokrat še bolj preproste, že na meji cenenosti, in Bernard jih je že vse nekje odpel... Še bolj preprosti so verzi, ti mestoma na meji banalnosti in sledijo načelu, “samo, da se rima”. Načina, kako poje, pri skoraj 60-ih letih, Bernard ne bo spreminjal. In ritem je prevečkrat zgolj generični disko, primeren za klubsko veselico. Ostanejo aranžerski obrati, zasuki, ki naj bi pesmi pognale v svežo smer, kar jim le deloma uspeva. Vse prevečkrat so pesmi preobložene, zasičene, preproducirane, trpijo za podobnim sindromom kot že omenjeni The State Of The Nation ali Shellshock. Najboljše pesmi ne potrebujejo tovrstnega balasta. Če se melodije basa, klaviatur in kitare ob mehaničnem ritmu bobna ujamejo v magični sklopu, ki so ga znali ustvariti le New Order, to povsem zadošča. Vse, kar gre preko, je že stvar remiksov, ki so jih New Order tudi že ponudili neskončno mnogo. Njihove klasike so čiste, zračne, tako blizu popolnosti, da ne potrebujejo dodatne obloge. Nekatere, predvsem uvodne tri pesmi na Music Complete so blizu tega, a kaj, ko New Order očitno niso želeli ostati isti in so raje dodajali kot odvzemali. Kar je že dovoljšnji indic, da tokrat pesmi preprosto niso dovolj dobre in je bilo potrebno slabosti na nek način prekriti oz. zamaskirati.
Ampak, hej, to so še vedno New Order. Tudi povprečne pesmi s pretirano obteženimi aranžmajih so boljše od večine današnje sredinske produkcije. Melodije so še vedno nalezljive, udarec ritma močan, slog prepoznaven med tisoči, besedil pa itak nikoli niso tiskali na ovitke plošč! Album Complete Music ne bo postal klasika, se bo pa vrtel še mnoga leta in to naglas.
(Rock Obrobje, 25.sept 2015)
Janez Golič
