NEW ORDER + LIAM GILLICK
(No,12k,Lg,17Mif) New Order + Liam Gillick: So it goes..
(Mute, 2019)
Sentiment do starih (vprašanje pa če tudi dobrih) časov je skupino New Order pripeljal do posebne koncertne izvedbe.
V okviru mednarodnega festivala v Manchestru leta 2017 so za pet zaporednih nastopov pripravili poseben program.
V navezi z vizualnim umetnikom Liamom Gillickom so v studio Granada, kjer so leta 1978 prvič snemali (kot) Joy Division, postavili multimedijski dogodek.
Ob video projekciji in pomoči 12 članskega orkestra sintetizatorjev so odigrali izbor znanih in manj znanih pesmi, nekaterih niso igrali v živo že 35 let.
Že vnaprej so dali vedeti, da izvedba Blue Monday tokrat ne pride v poštev: „Naletela bo na gluha ušesa, in naša ušesa so že tako dokaj gluha“, je vnaprej opozoril Bernard Sumner.
Čeprav se je nekaj uspešnic le prikradlo v izbor, npr Bizzare Love Triangle in Your Silence Face.
Navkljub obilni zunanji pomoči so v ospredju sami New Order (žal brez Petra Hooka), 12 sintetizatorjev le dodaja efekte in podlago, nekoliko bolj so slišni le v „orkestralnih“ skladbah kot sta Elegia ali In A Lonely Place.
V izboru se je nepričakovano pojavila tudi Disorder še iz časov Joy Division, proti koncu so dodali še Heart And Soul in Decades, ki nobena ni bila objavljena na singlu.
Tudi iz časa New Order se Ultraviolence že dolgo ni igrala, All Day Long komaj kdaj, uvodna Time Changes je bila izvedena zgolj inštrumentalno in sklepna Behind The Closed Doors je bila objavljena le na strani B singla.Kar je pohvalno, kajti na njihovih številnih kompilacijskih in koncertnih albumih (oziroma na DVD) so večinoma le pesmi „železnega“ repertoarja. Zatorej je ta album namenjen prej zapriseženim ljubiteljem skupine, ki radi prisluhnemo izvedbam redko izvajanih pesmi.
Izvedbe so vsaj korektne, če ne odlične. Bobnar Steven Morris neutrudno in natančno izvaja vse ritmične utripe, posebej dober in inovativen je pri uporabi kontra činel in v sprehodu po prehodnih bobnih. Novi basist Tom Chapman je do zadnjega tona ujel melodične linije, Gillian Gilbert in kitarist Phil Cunningham sta korektno opravila svoj del nalog. Na udaru je pevec in avtor večine besedil Bernard Sumner. Poznajo se leta. Obenem Bernard nikoli ni slovel po „močnem“ vokalu, z leti mu le še slabi in marsikje ne ujame več pravega tona (Madonnini tehniki bi to hitro uredili). Posebej moteče to postane v „dramatičnih“ vrhuncih pesmi, ki zahtevajo prodorno izvedbo. Tam, kjer je petje ponotranjeno, se umakne v varno zavetje orkestracije in je ta manjko manj opazen.
Nenavadno je, da je zaenkrat posnetek koncerta objavljen le na zvočnih nosilcih zvoka zakriptiranega naslova (No,12k,Lg,17Mif), čeprav je bila video prezentacija vsaj tako pomembna in je njen avtor Liam Gillick posebej omenjen kot soustvarjalec dogodka. Sklepamo lahko, da bo čez čas na voljo še video zapis na DVD ali Blurayu.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR8
(Rock Obrobje, julij 2019)
Janez Golič
