Intervju: NON FINIRe mai - Aleš Uratnik


Če je danes lažje posneti ploščo kot kdajkoli prej, velja tudi, da jo je toliko težje spromovirati in prodati. Ne le zaradi že skoraj nepregledne produkcije, ampak zaradi vse ožjega medijskega prostora pri nas. Tako samozaloženi glasbeni izdelki mnogokrat nemočno obležijo v domači kleti ali podstrešju, v upanju, da jih morebiti kdo najde vsaj preko domače spletne strani.
Aleš Uratnik se ne predaja malodušju, ki bi ga glede na opisane razmere lahko obšlo. Skoraj dvajset let glasbenega udejstvovanja je končno kronal s prvim albumom, CD ploščo Pilotinstaller, izdanim pod imenom NON FINIRe mai. In če deluješ predvsem sam, je to najlaže ob pomoči računalnika oz. domačega snemalnega studia, neodvisen od volje in kompatibilnosti ostalih članov 'skupine'. Ker, Aleš je kar nekaj let preigral v rockovskih bendih, najprej trash metalskih Epidemic Zone, se kmalu čutil omejenega z ortodoksnim prepričanjem ostalih in želel razširil glasbene meje v lastni zasedbi NON FINIRe mai, ko ji je svetlo prihodnost prekrižala zla usoda. Sledi povabilo k sodelovanju s Strelnikoff, navdušenje nad elektronskimi instrumenti in končni umik na svoje.
Navkljub občutnemu premiku v zavetje elektronskih pomagal, se v nekaterih zapisih še vedno zrcali Aleševa preteklost – skozi nekatere kitarske prijeme težko-metalna mentaliteta, skozi remiks komada What Do You Want Me To Say indie rockerjev The Dismemberment Plan naklonjenost do raziskovanja meja rockovskega izraza, ki ga sam nadgrajuje s post-rockovsko fuzijo. Pomoč je našel v improviziranih etno nastavkih, kar tej glasbi najbolj eksplicitno dodaja humano noto. Da, vse to so le orodja, ki se jih Aleš poslužuje pri uresničevanju glasbenih vizij izven namišljenega koncepta. Sicer pa, naj spregovori sam.

Glasbeno kariero si začel v trash metal skupini Epidemic Zone. Kaj si našel v tej glasbi?
Če pogledam nazaj, nisem bil čisto tipičen trasher, saj ne v smislu, da ne obstaja druga glasba in da brez drvečih kitar in bobnov ni komada. Metal je bil takrat moj način izražanja, odraz nekakšnega čustvenega stanja do sistema, ki nas je tlačil, do ljudi, ki me niso razumeli… Pomenil je držo in filozofijo, ki sem si jo razlagal po svoje in šele kasneje ugotovil, da z njim nima preveč zveze. Metal je bila glasba, kjer so šle kitare v skrajnost, tako zvočno kot tehnično, in prav to me je kot mladega kitarista fasciniralo.
Tvoja 'razvojna' pot je dokaj neobičajna, iz metal trash benda si zašel v elektroniko.
Nekje leta '89 sem dal intervju za takrat precej znan underground fanzin Cicifuj in navedel, da med drugim poslušam tudi bende kot so Victims Family, Weather Report, Al DiMeola… in kar nekaj orto metalcev me je zaradi tega obsojalo. Apetit do glasbe me je sčasoma izpljunil iz scene in v bistvu, ko je death metal prihajal, sem jaz odhajal ven. Zakonitosti so me omejevale. Glasbeno sem hotel še več in moja »razvojna pot« je nekakšna logična posledica tega.
Katera glasba pa je bila prvotna vzpodbuda?
Z glasbo sem se začel srečevati nekje pri devetih letih in prvi bendi, ki so se priplazili na moj gramofon so bili ABBA, Boney M in Pink Floyd. Precej nenavadna kombinacija že takrat, ampak Pink Floyd sploh nisem razumel. Tisti čudni zvoki in elektronski vzorci so živcirali vse v moji bližini in to mi je bilo všeč. Kakšne dve leti kasneje so bili moji glavni favoriti poleg AC/DC. Uporaba analognih elektronskih inštrumentov me je začela privlačiti pri zgodnjih avantgardnih skladateljih iz šestdesetih let in pri prog-rock bendih kot so Yes ali Deep Purple. Kasnejši razvoj semplanja ter sintetizatorjev v osemdesetih letih je zaznamoval tudi metal. Spomnimo se samo uspešnice Jump skupine Van Halen in njihove plošče 5150, ki je bila za tisti čas pravi boom na pop metal sceni. Komad se je začel z sintom in peljal skladbo tudi v metalska ušesa - genijalno. Satriani je bil poln ritem mašin, da ne govorimo o metalskih uvodih pri skupinah kot so Bathory ali satanističnih prehodov na klaviaturah pri King Diamondu... Mešanica elektronike, efektov in metala pri Mr. Bungle in Thought Industry pa me je dokončno prepričala v možnost fuzije. Torej so si metalci prikrojili zadevo po svojem okusu in potrebah, predvsem pa mi je bilo to bolj všeč kot pinka ponka Kraftwerkov. Upam, da nisem s tem koga užalil, ampak tako sem takrat čutil.
Kako danes gledaš na elektronsko glasbo?
Osebno se ne obremenjujem z kronologijo dogodkov in verjetno gledam na elektronsko glasbo iz drugega zornega kota. Pomeni mi orodje za izdelavo glasbene slike v najširšem pomenu besede, torej generiranje zvokov in melodij s pomočjo računalnika, programov, sintetizatorjev in ostalih električnih in elektrificiranih inštrumentov. Meje v elektroniki praktično ni, razen tiste, ki si jo določiš sam. Si namreč vedno na poti in to mi je všeč.
Vmes je bilo še nekaj 'faz', npr Non Finire Mai kot rockovski bend?
NON FINIRe mai je nastal po razpadu EPIDEMIC ZONE in sicer z basistom Tomijem sva zajadrala v precej drugačne glasbene vode in to enostavno ni bil več zvok Epidemikov. K sodelovanju sva povabila bobnarja Primoža iz metalcev Pragwald in pevca Miloša (zdajšnji Shyam) iz precej popularne HC zasedbe It's not for sale iz Laškega. Bila je fuzija, ki se je ne da opisati in v zelo kratkem času smo zvadili in naredili material za  ploščo.
S kaseto DEMO'92 smo postali zelo atraktiven underground bend in imeli smo precej možnosti, da se prerinemo v tujino. Recenzije kasete so bile res nepričakovane in če povem, da smo bili na lestvici Belgijskega radia Vropeco na sedemnajstem mestu in Iron Maiden na prvem, mislim, da to pove vse.
Ravno, ko bi morali nastopiti pred Fugazi v Ljubljani, se je ponesrečil basist Tomi. Je bil to povod za razpad skupine?
Dogodki so se odvijali pregladko, da bi trajali in vse je padlo v vodo z hudo poškodbo Tomija na delu, le nekaj dni pred koncertom s Fugazi. Padel sem v najbolj depresivno obdobje mojega življenja, ki me je zavedno spremenilo in miselno zrecikliralo. Tomi se je spreminjal v bilko in bil sem nemočen.
Po nesreči sta Primož in Miloš zapustila skupino in se podala v iskanje resnice. Eden je zajadral v religijo, drug v prepovedane substance, nekaj let kasneje sta se spet združila pri Spiritual Pyrotehnics. Tomi je umrl leta 1996.
Še sedaj mislim, da smo bili prekleto dobra in uigrana ekipa in že to, da se takšni ljudje sploh najdejo, je uspeh sam po sebi.
Po letu 1992, ko si začel sam delovati kot Non Finire Mai, se vse do letos ni realiziran 'dolgometražni' glasbeni izdelek, kako je torej projekt ta vmesni čas sploh obstajal?
Manj kot pol leta po Tomijevi nesreči sem pripravil material in v samozaložbi izdal kaseto DOCUMENT DRAMA. Glasba je bila polna depresije, vendar je bila kaseta izbrana za demo meseca v Metal Hammerju, Headbanger's Ball mi je dal odlično oceno. Dobil sem ponudbo, da podpišem za nemško založbo iz Dortmunda. Vseh zahtev na žalost nisem izpolnjeval, kajti bil sem brez benda. Sami so mi poiskali glasbenike preko producenta Toni Jurija, kot so Hace, Uranjek, Klarič. Osebno sem si predstavljal band, vaje, brainstorming, pripadnost istim ciljem, vendar sva se v tem žal ujela le s Klaričem. Situacija je na koncu izpadla precej nemogoča. Po letu dni totalne agonije sem bil odločen, da imam glasbo preveč rad, da bi se šel biznis. Vendar si vmes postal član Strelnikoff?
Da, isto leto so me povabili v bend kot bassista, kar sem sprva jemal kot neke vrste "what a fuck", ker sem vseeno kitarist, vendar mi je igranje bas kitare odprlo marsikatero poglavje v glasbi, ki ga prej nisem poznal.
Pri njih sem prišel v stik z Atarijem, pa sintetizatorji, programiranjem. Stvar me je začela tako zanimati, da sem postal popolnoma zasvojen z možnostjo, ki jo je ponujala tehnologija. Začel sem kupovati različno studijsko opremo ter se prebijati skozi zajetna navodila za uporabo. Leta 1997 so se začele priprave za snemanje Bitchcrafta in odločili smo se, da material posnamemo kar v moji dnevni sobi na 8 kanalni magnetofon. To so bili moji prvi "resni" posnetki. Kasneje je kreativnost in nerazumevanje med člani padla do stopnje, da sem se odločil še resneje posvetiti studiu. Iz benda sem odšel tik pred izdajo Bitchcrafta. Prvi NFM posnetek v stilu elektronike je izšel na velenjski kompilaciji LIGNIT 1 leta 1998 in sicer je bil to komad Energo.
V vsem tem obdobju sem delal nove komade in iskal možnosti, ki bi me glasbeno in produkcijsko zadovoljile. Leta 2000 sem imel dovolj materiala za novo ploščo. Žal se je večina posnetkov izbrisala zaradi okvare trdega diska. Začel sem vse znova, razen dveh pesmi, ki sta tudi na Pilotinstallerju.
Vsekakor sem mnenja, da NFM ni le moja glasba, temveč sem z njim uresničil enega od mojih največjih ciljev - studio.
Navkljub temu, da je Pilotinstaller predvsem elektronsko usmerjen album, deluješ kot producent rockovskim bendom, npr Wreck in Res Nullius. Zdi se, da se po tvojih žilah še vedno pretaka predvsem rockovska kri in v tem smislu se mi vsiljuje primerjava z Aldom in Petrom Penkom. Sta morda onadva neka vzpodbuda, končno je Aldo z Bast v eno zamešal prenekatere vplive in je obenem iskan producent, Penko dela s Siddharto in producira…
Alda in Petra zelo cenim in poznam njune stvaritve, tako glasbene kot producentske. Skupaj smo celo na kompilaciji SLO.I.R.P. 1/92 , ona dva z elektroniko in jaz še z bendom. Vsekakor sta odlična pri svojem delu in jima čestitam! O vzpodbudi, ne bi govoril, ker smo vsi stari borci, vendar mislim, da je vse to logična posledica tega, kar delamo in smo naredili v preteklosti. Primerjava se predvsem razhaja pri dejstvu, da sem še zelo mlečen kot producent in da so moji projekti v primerjavi s kakšno Siddharto še majhni.
Ne glede na vse sem ponosen, da mi bendi zaupajo in bi se javno zahvalil skupini Wreck ter Res Nullius za izkazano zaupanje. Svojo vzpodbudo najdem v glasbi, ki jo poslušam in ljudeh, ki mi zaupajo in me imajo radi.
Pilotinstaller je izdan v samozaložbi. Si prej poskušal posnetke prodati kaki domači ali tuji založbi, ali si takoj vedel, da ostaneš 'underground'?
Z glasbo se ukvarjam že 20 let in dobro vem, da je Pilotinstaller stilsko raztrgan izdelek. Izdelke, ki nimajo definiranega predalčka pa je zelo problematično prodati, ker se večina ljudi s tem ne zna ali ne more indentificirati. Poleg tega nisem DJ in nimam benda, kar je osnovni faktor promocije. Tujina nas še vedno meče v balkanski koš in seveda je Angleža precej lažje prodati kot Slovenca. Zavedam se, da je Pilotinstaller komercialno nezanimiv produkt, kar pa je prioriteta vsake založbe, da preživi. Vse to so dejstva in si okoli njih ne ustvarjam iluzij. V Sloveniji je položaj v nekaterih pogledih drugačen in mogoče še slabši. Prevladuje tipično slovenska produkcija, da jo množice razumejo in jim je blizu. In to se prodaja. V redu. Alternative praktično ni, izjema so nekateri posamezniki, ki delujejo v nekakšnih zaprtih krogih in si eden drugemu podajajo žogico. To slednje velja tudi za tujino z razliko, da so ti krogi večji in da se vsakih nekaj let spreminjajo. Še vedno velja tista zgodba o koritu. Torej naši si ne belijo glave z ozko profiliranimi izdelki, ki nimajo nacionalne note, tujina je pa precej polna same sebe. Naletel sem tudi na precej neargumentirano aroganco enega od naših »bolj znanih« glasbenih kritikov, ki mi je dal precej misliti, v kakšnem položaju se nahajamo slovenski glasbeniki, saj kar se tiče medijev. Vendar je to zgodba zase in je ne mislim poglabljati.
Moj problem je, ker ne delam trendovske glasbe, elektronska scena pa je izredno trendovsko naravnana, celo bolj kot je bil metal. Zelo redko naletim na ljudi iz elektronske scene, ki bi jim bila moja glasba všeč, je pa kar nekaj takih, ki sicer poslušajo ali ustvarjajo čisto nekaj drugega, pa jim gre v uho. Večina glasbenikov podleže takim trendom in tudi zato so stvari takšne kot se zdijo.
Svoj CD pošiljam predvsem glasbenikom, za katere menim, da bi jih moja glasba zanimala in pa časopisom, ki so precej pomemben dejavnik pri obveščanju ciljne publike. Pošiljam tako v tujino kot pri nas, ampak samozaložba je ta trenutek samoumevna in najboljša rešitev, da se sploh kaj dogaja.
Album je zelo raznovrsten, ne le slogovno, tudi z uporabo zvokov. Zanima me, kakšen je tvoj običajen skladateljski postopek? Je to igranje z zvoki, ritmi, in ko se iz tega izcimi razpoznaven, originalen vzorec, potem na tem gradiš naprej, ali je kompozicija že takoj v tvoji glavi in jo le poskušaš uglasbiti?
Največkrat začnem z ritmom, na katerem bo komad ali njegov del temeljil. Le redkokdaj uporabljam groove semple, večinoma ritem sprogramiram sam. Včasih porabim tudi teden dni za en groove in to vse za borih nekaj deset sekund glasbe. Ko imam osnovo, eksperimentiram z melodijo, linijo in podlago ter temu dodajam razne malenkosti, da naredim nekakšen feeling, ki ga želim slišati. Po istem postopku naredim več delov, ki jih povežem v celoto in iz katerega nastane osnova za komad. Seveda skušam dele logično nadgrajevati, da prehodi zvenijo smiselni ali pa tudi ne, kar naredim namenoma. Momente izvajam med samim klesanjem komada ali s postprodukcijskem rezanjem, ki je precej zahteven postopek, da ga izpelješ pravilno. Rad združujem ritme in melodije, ki na prvi moment zvenijo nezdružljivi, da pričaram moment kompleksnosti, ki mi je v glasbi zelo všeč. Spremembe stilov, ritma, melodij, zvoka me miselno in čustveno zadovoljujejo. Rad imam globoko vsebino z malenkostmi, ki jih opaziš šele po večkratnem poslušanju. Seveda to ni moj univerzalni recept, kajti kar nekaj komadov na Pilotinstallerju so nastali z igranjem na kitaro, okoli katere sem kasneje zgradil ritem ali pa odpete melodije na mini disku. V bistvu nikoli ne vem, kako bo komad izpadel. Pomembno je, da dobim občutek ene logične celote, ki se prepleta na osnovi mojega ukusa. Razmerja, efekte, barvanje zvoka urejam sproti. Le s takšnim sistemom se lahko lažje približam tisti končni sliki v glavi, kajti stilske spremembe v glasbi velikokrat porušijo razmerja. Ravnovesje je prava umetnost, tako v glasbi kot v življenju in tega se stalno učimo.V glavnem bi lahko klesal v neskončnost.
Ali na Pilotinstaller obstaja nekaj kot koncept, ideja izven zgolj glasbenih prvin? Torej nekaj, kar je vzpodbudilo tvoje ustvarjanje ali kar želiš z albumom sporočiti?
Pilotinstaller je zamisel v sistemu, ki ga inštaliramo v življenje, prijatelja, punco, odnose... in obratno. Vsak od nas ima nek stil, ki ga dela univerzalnega in ki pušča posledice na vseh nivojih tako duševnih in materialnih, na drugih osebah, v sebi, okolici... univerzumu. Že odziv na to, kar sem napisal, bo dobil več resnic, neresnic, posledic, ničlo... in to upoštevajoče miselne obrazce vsakega posameznika, glede na pretekle izkušnje, vzgojo, okolico, v kateri je odraščal ali trenutno živi. Vsak si vzame tisto, kar mu gre in vsak je svoj vodič samemu sebi in vsi pilotiramo tako ali drugače eden drugega. Naša dejanja pilotirajo druge in drugi pilotirajo nas.  Ma ne...zajebavam se... Vse to je Pilotinstraller.
Ni koncepta in to je edini koncept.
Kako bo z morebitnimi 'živimi' nastopi? So sploh mogoči?
Nastopi zaenkrat niso mogoči. Glasba bi zahtevala vsaj šest, sedem glasbenikov. Ne poznam recimo bobnarja, ki bi obvladal več glasbenih stilov in preletaval v enem komadu vse od drum'n'bassa, latinsko-ameriških ritmov, metala, jazza... in hkrati igral na klik, si programiral zanke na semplerju… Ne trdim, da takšen v Sloveniji ne obstaja, vendar jaz ga ne poznam. Druga stvar so ljudje. Potrebujem somišljenike, ki jim je glasba izziv. Ki si želijo polniti dušo. Taka izvedba zahteva ogromno vaj in požrtvovalnosti vseh vpletenih. Pričakovati kaj takega bi bila čista iluzija. S tem ne trdim, da v bodoče ne bom nastopal v živo, možno je le, da Pilotinstaller ni tak projekt, da bi ga bilo smiselno predstavljati z rockersko zasedbo.
Poleg tega to delajo vsi, ker drugače ne gre. Še slovenska klubska scena je precej v krizi, sploh za kaj bolj drugačnega. Zaenkrat ostajam v studiu.
Ali imaš nek glasbeni ideal in kako si ga zamišljaš? Kaj bi za to potreboval (morda sodelovanje, oprema…)?
Pogrešam somišljenike, ljudi, ki so odprti! Oprema ni več na prvem mestu in trenutno še vedno najdem kakšen gumb, ki ga nisem obrnil do konca. Želim si, da bi lahko pripeljal svojo glasbo do pravih ušes, mogoče s pomočjo kakšne založbe, ki je odprta za glasbenike kot sem jaz. Idealov pa drugače praktično nimam. Želim le ustvarjati in če s tem premaknem kakšno kolo v glavi nekoga drugega, bom kar zadovoljen.
In ob koncu, ko prebiram spisek vplivov na tvoji spletni strani , je ta prekleto raznolik. Kako ti uspe preklapljati med vsemi temi glasbami, torej, ali lahko eno za drugim poslušaš npr Mr.Bungle in Rush?
Vsaka glasba ima svoj trenutek, ki zahteva določene pogoje, v katerih najbolje deluje. Včasih, jo poslušam z glavo-analitično, včasih pride v mene čustveno...Preklapljam brez problemov. Nekdo mi je lahko všeč zaradi produkcije, drug zaradi ritem sekcije, tretji zaradi vokalnih aranžmajev, četrti zaradi monotonosti in dolgočasja, peti zaradi kitar, šesti zaradi četrtega komada...
Poslušati in razumeti glasbo je tudi trening in vse je odvisno od posameznika, v kakšne globine se bo podal in kaj mu to pomeni. Mene vleče zelo globoko.
(okrajšano oz. prirejeno za intervju v reviji Muska)

Janez Golič