NON FINIRe mai
Katzenjammer
(Energo Production, 2005)

Še sprejemljivejši izdelki ne najdejo poti, najprej do založnikov, in preko njih do širšega poslušalstva. Kaj drugega je ostalo Alešu Uratniku, novo ploščo je spet založil sam. Na drugem albumu, ki ga je podpisal z imenom NON FINIRe mai, namreč bistveno ne odstopa od linije, ki jo je začrtal s prvencem. Spet imamo opraviti s tolikšno množino idej, da bi jih kdo drug, bolj racionalen in tržno usmerjen, lepo razpotegnil in uredil na kakih pet albumov in po možnosti objavil pod tremi različnimi imeni. Po stilski raznolikosti in bogatem kolažiranju se album Katzenjammer približa podobno odprtemu projektu Fantomas, seveda je prestavljen v naše, pomagaj-si-sam razmere. Razen razmer (beri produkcijskega vložka) pa Katzenjammer ne kaže, da je nastal na naših tleh. Motivi se šopirijo po vseh mogočih zemljepisnih in časovnih oseh, in način, kako so razporejeni in urejeni, je zagotovo eksperimentalen. In sicer do te mere, ko se zdi, da niti ustvarjalec mnogokdaj ne ve, kaj naj bi se izcimilo iz studijskega manipuliranja. Komad že steče v nekem predvidljivem loku, a se potem razlomi in preskoči v nek povsem drug mod. Komaj kdaj se sestavine zložijo v sinhron red. Tako je etno motiv podložen s pohitreno elektroniko, drugje se notri prikrade meditativen ton didžeriduja, klaviature so jazzovsko lagodne in takoj nato vse skupaj preskoči v metalsko našpičeno drvenje. Takoj se mi postavi vprašanje, če se ti cut&paste postopki že nagibajo v samozadovoljni eksperiment zaradi eksperimenta? So vsi preskoki in rezi na »pravih« mestih? Kam premikajo meje sprejemanja (še vedno) popularne glasbe oziroma ali se jih moramo le navaditi, da jih lahko sprejmemo za več kot zgolj zanimivost? Če bi vse to odigrali pravi glasbeniki - kar je praktično nemogoče oziroma bi bile nujno potrebne poenostavitve - bi vse lažje pripisal njihovemu skupnemu karakterju oziroma izjemni interakciji med njimi. Digitalne naprave pa omogočajo najbolj neverjetno premete in zasuke, in puščajo dvome.
Ob tem je potrebno poudariti, da nabor »vzorcev« in iz njih spleteni kolaži niso delo diletanta, končno je Aleš v glasbi že skorajda dvajset let. Vsa glasba je »avtorska«, dejansko zaigrana in sprogramirana brez zunanjih semplov, z računalnikom je kasneje le urejena v nered. In res, če bi Aleš vse pustil v običajnem skladju, bi to še bilo to?
In tudi to se zgodi, redko, morda le za dokaz, da zna in ve. To se zgodi v nekaj vokalnih pesmih, takrat bi močnejši posegi v strukturo porušili sporočilnost, ki delno leži tudi v besedilu. Kar me, na koncu koncev, le prepriča, da ne gre za lartpurlartističen projekt. Da so posredi vsebine, in kako te učinkujejo v različnih razmerjih. Stvari bi znale biti vnaprej še hudo vznemirljive, posebej če bi se le našel kdo, ki bi nekaj več vložil. Halo, Mike Patton?
(Muska, maj 2005)

Janez Golič