Portret: NICO
LEDENA BOGINJA MESECAOdsotnega pogleda, z obvezno cigareto med prsti in zadržano himnično vznesenostjo svojih rekviemov, se je pevka Nico vpisala med nesmrtne ikone druge strani popularne glasbe.
Pred kratkim sem si ogledala DVD s posnetki dveh koncertov pevke Nico. Heroine je posnetek akustičnega nastopa v Library Theatre v Manchestru, drugi koncert, An Underground experience, pa je pretresljiv dokumentarec njenega nastopa v nekem underground klubu. Odkrit, surov, posnet v avtentičnem okolju kluba v podzemlju, z vsem kar spada zraven, klepetom in ropotom, na odru Nico s svojo odrsko pojavo, ki je bila takrat, v začetku osemdesetih (1983) že močno v heroinski fazi. Mogoče se ta njena krhkost še bolj opazi v intervjuju, ki je dodan posnetkom. Mogoče njenemu obnašanju botruje tudi izredna neizkušenost in slaba priprava novinarja na intervju (iz posnetka ni razvidni niti kdo vodi intervju, niti kdaj in kje je bil posnet). Težko je namreč odgovarjati na vprašanja, ki so že v osnovi postavljene trditve, dolgovezni, in iz katerih pravzaprav niti ne veje želja po pogovoru. Nico, sicer znana po molčečnosti in izrazito »počasnem« govorjenju (če bi jo nekaj vprašali, bi vam lahko odgovorila šele čez pet minut, je nekoč opisal ta fenomen Andy Warhol), je v svoji tipični »polomljeni« angleščini delovala odmaknjeno, in na vprašanja odgovarjala na kratko, večinoma v enozložnicah.
DVD je v meni sprožil številna vprašanja. Ni samo slabo pripravljen DVD tisto, kar me je spodbudilo k pisanju. Kar nekako navadili smo se, da še posebej v rokovski literaturi mrgoli nepreverjenih in netočnih informacij. Zanimivo, da je pri Nico tak misteriozen podatek že sam datum rojstva. Veliko virov (knjige, internet, celo enciklopedije) navajajo letnice 1938 do 1944. Nico (s pravim imenom Christa Päffgen) je bila rojena 16.10.1938 v Kölnu v Nemčiji. Njena življenjska zgodba je pretresljiva, polna in vsemu blišču navkljub zelo osamljena pot umetnice, ki se je preizkusila na različnih poljih umetnosti, zato da bi končno v glasbi našla svojo najmočnejšo izrazno moč. Dejansko nimam nobenih omejitev, meja in ni mi treba biti zunaj, da se počutim, kot da sem zunaj, je ena njenih simptomatičnih izjav.Njena pot v svet mode se je iz povojno opustošenega Berlina začela že pri petnajstih letih, na otoku Ibiza, ki je postal njeno življenjsko pribežališče. Ime je zamenjala v Nico, po pravkar preminulem prijatelju njenega prijatelja. Začetek bizarnosti in zanimivosti iz niza detajlov njene zgodbe. Opažena je tudi v filmskem svetu, tako jo je k filmu La Dolce Vita povabil veliki Federico Fellini. Pisalo se je leto 1958. V Parizu Nico podpiše za veliko večjo manekensko agencijo in njene slike na naslovnicah revij preplavijo svet. Leta 1962 je dobila večjo vlogo v francoskem filmu Strip-Tease. Iz flirta s francoskim igralcem Alainom Delonom leta 1962 ji ostane sin Ari. Zanj vsa leta bolj ali manj skrbi Delonova mati. Toda ne modna pista ne filmska šola nista bili tisti viziji, po katerih je hrepenela. Srečanje z Brianom Jonesom, dolgoletnim prijateljem, je med drugim izkoristila za to, da je (pri založbi Immediate Andrewa Loog Oldhama) posnela svoj prvo malo ploščo I'm Not Sayin, v produkciji Jimmyja Pagea.
Srečanje z Bobom Dylanom je bilo nedvomno ključno na njeni poti v svet glasbe. Bob jo je namreč spodbujal, ji poklonil pesem I'll Keep It With Mine in jo nenazadnje predstavil Andyju Warholu. Legenda pravi, da je Nico preprosto rekla Andyju: »Hočem peti,« in ta jo je predstavil svojemu hišnemu bendu The Velvet Underground.
Nico je bila novi tip super zvezde. Piše se leto1966. Bila je zagonetna, čudna, povsem drugačna od večine takratnih deklet. Bila je prava boginja Meseca. Moe Tucker se spominja: Nič nisva imele skupnega. Glamour gotovo ni bil moja pot. Moški so jo ljubili, toda meni se je od začetka zdela neumna. Med Reedom in Caleom je kmalu začelo prihajati do napetosti in vsi smo razumeli, v katerem grmu tiči zajec. Predstava, ki so jo Velveti imeli o sebi kot o rock'n'roll skupini ni vključevala Nico. In želeli so si vse kaj drugega kakor to, da postanejo njen spremljevalni bend. Toda, da je ironija še večja, med najboljše pesmi, ki jih je Lou Reed napisal tiste čase, sodijo nedvomno tiste, ki jih je napisal za Nico, Femme Fatale, I'll Be Your Mirror ali All Tomorrow's Parties. Njena bleda, evropska zadržanost, njen glas, besede in zvok, ki so ga proizvajali Velveti, vse to je bila MAGIJA. Skupina je z njo dobila povsem drugačno, enigmatično dimenzijo.
Leta 1967 izdajo pri založbi Verve svoj prvi album The Velvet Underground & Nico, ki so ga posneli v vsega osmih urah. Album je bil fenomenalen, čeprav niti soavtorji, kaj šele takratna rokovska kritika, niso bili zadovoljni z njim. Še posebej velja to za Nico: Želela bi, da pojem kot Bob Dylan, je jadikovala, razočarana, ker ne zveni tako. Toda še preden je znamenita Banana dejansko prišla v javnost, je Nico zapustila skupino. Eden glavnih vzrokov so bile nenehne težave med njo, Loujem in Johnom, bilo je polno ljubezni, ljubosumja in sovraštva, prepletenega v eksplozivno mešanico (The Velvet Underground so imeli nekaj težav z identiteto. Hoteli so se me znebiti, ker sem pritegovala pozornost medijev, je pojasnila javnosti leta 1975).Nico začne peti po newyorških barih. Sama. Glasbenike zanjo novači Paul Morrissey, znani menedžer, ki mu uspe pridobiti kitariste tipa Tim Hardin, Tim Buckley, Ramblin Jack Elliot in največkrat takrat komaj šestnajstletnega Jacksona Browna. Toda to so bili časi, ko so vsi želeli postati zvezde in nihče ni žele biti le spremljevalni glasbenik. Nico je v celoti rešila svoj glasbeni problem šele leta 1968, ko ji je John Cale kupil mali harmonij in se je na njem naučila igrati. Spet na povsem samosvoj način. Postavljeni so bili temelji: monoton, narkotičen in globok glas, eden njenih najbolj značilnih zaščitnih znakov, njena podoba, izrazita lepota s poudarjenimi ličnicami in prekrasnimi, velikim očmi, težak in poudarjen make-up, stil, ki so ga pozneje oživili gotiki.
Z Johnom Caleom kot producentom je posnela tri albume, polne skrivnosti, nabite z emocijami in za tiste čase povsem novimi zvoki, ki so prihajali iz harmonija, celeste in drugih nerokovskih sestavov. Na solo albumih je šla še globje v opustošen, zapuščen, arijski zvok. Chelsea Girl (1967) ponuja prefinjen, žalosten folk, toda s pesmijo It Was A Pleasure Then, že nakazuje osamele, hladne, neprijazne zvočne pokrajine albuma The Marble Index (1969), ki velja za enega najmočnejših, s smrtjo obeleženih albumov rokovske zgodovine. Na njem poje Nico religiozno glasbo za nihiliste, sanja o neki vrsti negativne nirvane, ležati v času nesmrtnega konca, čist, neomadeževan, anorganski. Pesem Nibelungen opisuje obledel svet, ki je oropan čustev in Nico si želi zaspati, lakota po omami ledenih prostranstev kar šprica naokoli. Edini način, da zbrišeš dvom in popolnoma ublažiš bolečino, je vstop v živečo smrt. Toda mojstrovina je prišla dve leti kasneje in se je imenovala Desertshore. Gre za nenavaden album, dolgo časa prezrt s strani rokovske publike. Album je kolaž mini simfonij, umeščen v temne, hladne atmosfere izgubljene v megli časa. Aranžmaji so minimalistični, toda pesmim dajejo občutek rekviema. Že sam naslov albuma in pesmi kot Janitor of Lunacy napeljujejo na občutek, da je nasedla na peščino, nezmožna napraviti odločilen korak v množici nepreglednih čustvih. Nič in nihče ne more omajati njene čudovite izolacije, vendar hrepeni po nekom, ki bi zbrisal moje prazne strani. Leta 1974 je izšel album The End, še eden v nizu hermetičnih in težkih albumov. Med posnetki najdemo tudi mračno priredbo Doorsove skladbe The End.
Po izidu albuma se Nico začasno umakne z rokovske scene in se preseli v Pariz. Nastopa samo občasno, a takratne predstave so bila nepozabna doživetja, njeno petje in igranje na stare indijske orgle je podoživeto z mistično intenzivnostjo. Spet jo je zaneslo v film, predvsem s filmskim režiserjem Philippom Garrelom je v naslednjih petih letih posnela kar deset filmov.
Šele leta 1981 je v Londonu posnela album Drama of Exile, ploščo z na novo posnetimi starimi pesmimi, uporabila je tudi že posnete starejše, neobjavljene pesmi. V tistem obdobju je veliko nastopala z mladimi glasbeniki, ki so na oder prinesli univerzalen, orientalski zvok, večkrat v nasprotju z njeno hladno in statično predstavo. Nico je bila nesrečna, veliko je pila, še bolj kadila, toda njena odrska pojavnost je bila še vedno izredno intenzivna, privlačna in krhka hkrati. Leta 1985 izide Camera Obscura, album ponovno v produkciji Johna Calea. Album je Nico uvrstil v središče glasbenega eksperimentiranja, ki se je takrat dogajalo na glasbenem področju. Predvsem mlajša publika je v njej videla vrnitev punkovske botrice, ki poje o temnih straneh ulice. Toda njene predstave so bile vedno bolj le pokloni mrtvim prijateljem. Svetovno turnejo je zabeležila na dveh živih albumih. Predvsem na zadnjih turnejah je imela vedno več težav s heroinsko odvisnostjo. Resnični umetnik se mora samouničevati in mislim, da na tem področju dobro napredujem, je izjavila leta 1980. Tudi njena psihična trdnost je bila močno načeta, kar najbolje ilustrira naslednja izjava: Ne vem, kako lahko sploh živim. Nenehno se bojujem sama s sabo. Počutim se tujka sami sebi in to je dramatično. Nimam nobenih referenc, ki bi mi pomagale razumeti, kdo sem. Živim kakor v pregnanstvu.V osemdesetih je Nico postala nekakšna Billie Holiday punkovske generacije, dark rokovsko gibanje jo je prisvojilo kot svojo muzo. Siouxsie Sioux je želela, da bi jo Nico spremljala na koncertih in zdelo se je že, da se začenja nova kariera. Leta 1978 je končno iz heroina prešla na metadonsko zdravljena. Pripravljena začeti na novo. V Ljubljani smo jo imeli priložnost slišati dvakrat, v organizaciji koncertov Škuc Ropota je Nico obiskala naše kraje novembra 1984 in marca 1987.
Letos julija bo minilo 15 let od njenega tragičnega padca s kolesa na njeni Ibizi ( julija 1988). Pisala je avtobiografijo, ki naj bi se imenovala Moving Target. V njej bi nam najverjetneje podrobneje razložila svoje edino obžalovanje v življenju, ki ostaja nedorečeno: moje edino obžalovanje v življenju je, da sem bila rojena kot ženska namesto kot moški.
Bi bila zgodba RES drugačna?
Viri:
Simon Reynolds in Joy Press (1995): The Sex Revolts, Serpent' Tail, London
Lucy O'Brien (1995): She Bop, Penguin Books, London
Gillian G.Gaar (1993): She's A Rebel, A Blandford Book, London
Andy Warhol (1980): POPism
Susanne Ofteringer (1995): Nico - Icon (dokumentarec iz leta 1995)
(Muska, maj/junij 2003)
Varja Velikonja
