THE NINETIES: WHEN SURFACE WAS DEPTH
Michael Bracewell
(Flamingo, London, 2002, str.384)

Knjiga The Nineties prinaša sklop v glavnem že objavljenih esejev, člankov in intervjujev, ki jih je avtor pisal za angleške revije the Guardian, The Times, the Independent, Frieze, West magazine. Segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, vsebinsko pa so teksti razdeljeni v pet sklopov; opraviti imamo s Kulturnim jastrebištvom mestnih goljufov, Barbarizmom samorazmišljujočega Pomena, Odlično »ponarodelostjo« avantgarde, Retro: Begom pred preteklostjo in Postindustrijsko/dobičkonosno hrano.
Področje Bracewellovega zanimanja so vsekakor popularna glasba, literatura, arhitektura in sodobna izrazna umetnost, slikarstvo, kiparstvo. Dokaj širok razpon vtisov in razmišljanj je prežet s tipično Bracewellovo pisavo, izbrušeno, literarno bravurozno, na momente strastno, slikovito. Še posebej blesti v tematiki, ki mu je blizu, ki jo dodobra pozna in občuduje. Tudi v tej knjigi naletimo na njegovo temeljno stališče o umetnosti, ki je močno pod vplivom Oscarja Wilda, človeka, ki je izumil idejo alternativnega uporništva. Bil je estet z držo, človek, ki je imel glasbenikov občutek za stavek. Obstranci a'la Wilde se po Bracewellovo pojavijo na primer leta 1967 v obliki skupine Rolling Stones (obstaja celo igra, kjer je nastopal Mick Jagger kot Oscar Wilde in Marianne Faitfull kot Bosie), v sedemdesetih letih je vzniknil Brian Ferry, medtem ko so bila osemdeseta v glavni vlogi Morrisseyja. Prevzel je Wildovo pretirano vedenje in mu dal pridih severovzhodnega delavskega Londona.
Ko razmišlja o devetdesetih letih, Bracewell zapiše: «Vse je bilo nestabilno, neoprijemljivo, spolzko, kot razlito živo srebro.« Kar je nedvomno bolj samodefinicija, kot pa neka koristna deskripcija. In takih in podobnih ugotovitev je v knjigi veliko predvsem v besedilih, ki so bila pisana za revije, v katerih redno objavlja. V knjigi pa tak površno sestavljen tekst izgubi ves blišč in glamur gladkih, bleščečih strani revij, za katere je bil pisan, stavki hočejo biti včasih na silo duhoviti, velikokrat so podane informacije tudi zelo pavšalne. Taisti tekst v knjigi nikakor ne opravlja funkcije, zaradi česar je bil sploh napisan. Zato pa ohranjajo svežino, bistrino misli in nabitost z emocionalno kulturnimi prebliski refleksije, ki so nakakšna avtorjeva »zvezda stalnica«. Veliko entuziazma in neprikritega navdiha še vedno črpa na zapuščini Morriseya, Howarda Devota, Davida Bowiea. Da bi podkrepil svoje trditve, ustvarja Bracewell številne mitske konstrukte, eden močno diskutabilnih je naslednji: «Zgodba o Britpopu se je dejansko začela s pesmimi z obrobja skupine Suede, poezijo ljubezni, izgube in osame z ulic sodobnega Londona.«
Knjiga The Nineties ne prinaša pretresljivih, radikalno novih refleksij o popularni glasbi in kulturi devetdesetih in na noben način ne dosega literarnega mojstrstva knjige England is Mine istega avtorja ( glej recenzijo v Muski 8+9/2001).
Kakšna so bila v resnici devetdeseta leta prejšnjega stoletja? Včasih se zazdi, da je veliko lažje oceniti in domisliti, kakšna niso bila, kot pa ugotoviti dejansko stanje. Michael Bracewell sicer pogumno sestavlja koščke preteklega desetletja in nam jih predoči kot nek fascinanten portret nenavadno kompleksne dekade. Opiše nam, kako so ključne kulturne ikone prešla ta leta, tako tiste, ki so v devetdestih obtičale ali poniknile, kot one, ki so devetdeseta uspešno preživela. Bracewell nam pogumno izpiše svoj manifest svobodne misli in nezadovoljstva v enajstih tezah, izmed katerih posebej izpostavi tezo, ko bo surova, necivilizirana avtentičnost zamenjala golo ironijo in ugotovitvijo, tako kot so devetdeseta temeljila na zaščitnih znamkah in tračarski kulturi, tako bo Infantilnost trojanski konj kulturnega materializma. Avtentičnost in infantilnost se izkažeta kot močna povezovalna koncepta, ki omogočata Bracewellu, da miksa in prepleta skupaj intervjuje in komentarje o Tracey Emin, Ulrike Jonsson, pa Yoko Ono, Michael Cainu, Duran Duran… .
Šele ko se prebiješ skozi literarno mojstrovino Bracewellove knjige v celoti, lahko dojameš začetno posvetilo izpod peresa profesorja Grega Deninga, ki se glasi : Poskušaj prevesti v sedanji čas nekaj, kar si nekoč napisal in doumel boš, kaj mislim. Vse, kar moramo storiti je, da vrnemo preteklosti, o kateri pišemo, njen sedanji čas. Na ta način ji vrnemo njene lastne možnosti, lastne nejasnosti in dvoumnosti, lastno nezmožnost spregledati posledice svojih dejanj. Samo takrat predstavljamo to, kar se je dejansko zgodilo.
(Muska, marec/april 2003)

Varja Velikonja