NOMEANSNO
The People's Choice
(Wrong, 2004)
Dolgo so se uporni NoMeansNo upirali dejstvu, da je za njimi celih 25 let trajajoča kariera. Potem so le klonili. V redu, jih slišim modrovati, če že mora biti retrospektiva, naj bo vsaj malce samoironična. Kajti, brata Wright, edina stalna člana tega kanadskega post-HC benda, v duhu glasbe, iz katere sta izšla, preprosto ne moreta razmišljati o 'normalnem' trženju svoje preteklosti.
Že grafit, izbran za naslovnico prve CD kompilacije, je v oči vbijoče ironičen – koliko ste stari NoMeansNo? Odnehajte, dedki – pod katerega se je zahvalil kar sam John Wright. Drugo, naslov kompilacije – Ljudska izbira – je podobno dvigovanje rok od stvari same. Naj bo, naj izberejo ljubitelji, nas se to niti ne tiče.
Hecno pri tovrsten izbiranju pa je, da ljubitelji vse te posnetke že itak imajo. Sedaj jim jih bodo NoMeansNo le še enkrat, zapakirane lepo skupaj, prodali. No, če na vse skupaj pogledamo brez cinizma, nekomu, ki NoMeansNo na primer šele spoznava ali se nikoli ni odločil za nakup večih njihovih plošč, tale pregledna zbirka pride nadvse prav. Edinole, zaradi prostorske stiske umanjkajo daljše kompozicije, predvsem tiste z albuma Small Parts Isolated And Destroyed, ki kažejo NoMeansNo v luči posebno progresivnega hardcora, neprimerljivega s čimerkoli se je že dogajalo v razraščajočih vejah tega žanra.
Ostanejo torej komadi, zbiti v nekaj udarnih minut. Komadi, ki v relativno ozkih okvirih izbranega instrumentarija (bas kitara, bobni, kitara) še vedno zmorejo odkriti široko izrazno polje. Start-stop interakcija basa in bobnov je temelj njihovega pogona. Vokal, prej okoren kot ne, tu funkcionira kot dodatni sunek, doda pospešek, ki ves trio oz. kvartet požene v nebrzdan drnec. Takrat razkrijejo svojo punkovsko dušo, nabritost in razuzdanost. . Kar jih loči od večine punkovskih skupin, je tehniška zverziranost, ki meji na perfekcionizem. Tisti, ki ste obiskali vsaj en njihov koncert pri nas (priložnosti je bilo dovolj), veste o čem pišem. A NoMeansNo ne ostajajo pri tem. Tak perfekcionizem je marsikoga že pokopal, omrtvičil duha (npr Primus), a NoMeansNo se stalno oplajajo pri pionirjih troakordnega punka, The Ramones. To jim daje poglavitni, neupogljivi vzgib, da ne pristanejo na golo tehniko…
Tudi na ploščah in posledično na kompilaciji The People's Choice ohranjajo večino te neposrednosti, in kar je še pomembneje, dokazujejo, da se »rock'n'roll« ne konča pri dvajsetih. Ko jih poslušamo po 25 letih delovanja, so prav tako živi in »mladi«. Res, tisti grafit z naslovnice ne morem razumeti drugače, kot zgolj samoironijo. NoMeansNo bodo šibali do konca…
(Rock Obrobje, februar 2004)
Janez Golič