Različni izvajalci
Not Alone 5xCD
(Jnana, 2006)
Odmaknjena dobrodelnost
Ob dobrodelnih akcijah se nam vse večkrat prikrade kanček dvoma. Gre prispevek res v prave roke? Bo imel več od tega tisti, kateremu je prispevek namenjen ali morebiti kar snovalec dobrega dela? V glasbi ni dosti drugače. Lanskoletna prireditev Live 8 je še enkrat pokazala, da se nastop na taki prireditvi splača predvsem nastopajočim. Je kaj drugače na neodvisni sceni?
Taka vprašanja so se mi porajala ob izdaji peterne CD zbirke, kompilacije različnih izvajalcev pod naslovom Not Alone. Celo če pristanemo na teorijo, da pri dobrodelnih akcijah pridobijo predvsem donatorji in organizatorji, saj si s tem povečujejo ugled in priljubljenost in posredno tudi ceno, v primeru zbirke Not Alone obstajajo določene razlike. Najprej je medijska pokritost in odmevnost neprimerno manjša od prireditve tipa Live 8, sorazmerno s tem je manjša na ta račun pridobljena priljubljenost, a obenem tudi konkretna pomoč. Ves prihodek od izdaje Not Alone gre v dobro mednarodni humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja, ki ponuja nujno zdravniško pomoč v 70 državah sveta.
Na zamisel za kompilacijo Not Alone je prišel Mark Logan potem, ko je prebral knjigo Black Death, ki opisuje razmere v Afriki ob epidemiji AIDSa. Na nek način je želel prispevati k izboljšanju stanja in ker je lastnik ameriške glasbene založbe Jnana, se je ideja o objavi plošče ponujala kar sama.
Logan je najprej kontaktiral Davida Tibeta, saj je založba Jnana tesno povezana s Tibetovo angleško izpostavo Durtro. Obe založbi vodita podobno izdajateljsko politiko, večino svojih izdaj ponujata kupcem le preko spletne prodaje, saj gre tako vsa razlika med ceno in stroški proizvodnje plošč neposredno založbi oziroma avtorjem/izvajalcem. Obe založbi objavljata podobno glasbo, predvsem táko, ki se veže na vizijo t.i. apokaliptičnega folka, torej na to, kar zadnjih 15 let raziskuje David Tibet s skupino Current 93. Mnoga znanstva je pridobil še prej, ko je bil dejaven član zgodnje industrijske scene v Angliji in glasbeni novinar.
Skratka, Tibet je ta znanstva izkoristil in nagovarjal glasbene kolege, če bi prispevali posnetek za to dobrodelno izdajo, po možnosti še neobjavljen, posnet posebej za to priliko. Odziv je bil izreden; predvsem se je dober glas širil takorekoč od ust do ust in kar naprej so se prijavljali novi »donatorji«. Najprej naj bi to bil dvojni CD, pa trojni, nazadnje zbirka dejansko zajema 5 CD plošč in ponuja več kot 5 ur glasbe.
Stranska posledica takega sprotnega »nabiranja« posnetkov je bila vedno znova premaknjen datum izida plošče. Od prvotne napovedi do dejanske objave je minilo leto in pol, drugi stranski učinek dobrodelnosti pa je končna nekonsistentnost zbirke. Dokler je Tibet sam koordiniral z izvajalci, je bil izbor tehten, a še vedno glasbeno dovolj raznolik, ko so stvari »ušle iz rok«, so se začeli prijavljati tudi izvajalci, ki štrlijo »ven«. Le kako naj bi jih Tibet zavrnil, če so želeli le dobro? Ti izstopajoči izvajalci so predvsem rockovski bendi, če ne celo pub-rockovski, ki bi jim mnogim lahko zamerili avtorsko pasivnost.
Večji del spiska prisotnih se še vedno bere kot kdo je kdo v globalni neodvisni komuni. Lahko bi tudi sledili povezavam med njimi, jih povezali v »družine«. Logično, da so prisotni Current 93 in to s posnetkom, ki je nekaj mesecev kasneje našel mesto tudi na rednem albumu skupine, The Black Ship Ate Sky. Ker je Tibet širšemu poslušalstvu odkril pevca Antonyja, pri založbi Durtro je objavil album prvenec že leta 1998, je tudi Antony prispeval novo pesem, obenem je še odpel eno za omenjeni album Current 93. Podobno velja za Marca Almonda, ki je bil svoj čas tesneje povezan z »industrijskim« gibanjem v Angliji, sedaj so se stare vezi spet spletle. Marc na Not Alone poje šanson Charlesa Aznavourja, poje tudi na plošči The Black Ship… Na obeh izdajah je zraven še Bonnie 'Prince' Billy, ki mu družbo na kompilaciji Not Alone dela kopica kantavtorjev. Glede na to, da so ti na neodvisni sceni v zadnjem času spet v ospredju, zbirka Not Alone enostavno odseva to stanje.
Tako skoraj ne more manjkati folk preporoditelj Devendra Banhart, ne manjka niti Michael Gira, ki je Devendro odkril. Če je zraven Michael, je tu nekje tudi Jarboe, preko nje je Tibet prišel do Italijanov Larsen. Še dlje na drugem koncu sveta so Japonci Ghost z brezsramnim poklonom progresivnemu rocku sedemdesetih. Solistični kitarski napad uprizarja Keiji Haino, tej liniji zvesto sledi Thurston Moore s solističnim kitarskim škripanjem. Potem je prisoten tudi vseprisotni Jim O'Rourke, le da on s prekrasno akustično suito. Odzvali so se še ostali veterani, z govorjeno besedo Genesis P. Orridge, pa Nurse With Wound, neobjavljen koncertni posnetek so post-humno darovali Coil, iz arhivov so potegnili posnetek ameriškega beatnika Allena Ginsberga in celo Pearls Before Swine, ki so posredni krivci, da se je angleška »industrijska« scena počasi preoblikovala v gibanje apokaliptičnega folka.
Nekateri pa še kar vztrajajo pri neposrednem industrijskem hrupu. Cyclobe je ustanovil Steven Thrower, nekdanji član skupine Coil, torej še enih predstavnikov zgodnje industrijske glasbe v Angliji, le da so Cyclobe ohranili izvornega duha in njihov prispevek brez subtilnosti napada slušne organe. Več subtilnosti ponuja duo Matmos, njun prispevek je nenavadno »organski« in napoveduje nov studijski izdelek. Takih sovpadanj je sumljivo veliko, človek bi že skoraj pomislil, da je objava kompilacija pravzaprav čakala na nekatere veterane, da tudi oni pripravijo za objavo svoje redne albume.
Ob Current 93, Matmos, Larsen in drugih je podobno kompilacijo Not Alone izkoristila za promocijo nove solistične plošče Little Annie, ki jo je objavil prav Tibet pri Durtro. Veteranka, ki je sodelovala že z anarho-punkerji Crass in bila del ekipe On-U-Sound, bo morda zato prodala kak izvod svoje plošče več. Morda komu od prisotnih na ta račun nekaj dni ne bo treba pomivati posode v lokalni piceriji, zagotovo pa je organizaciji Zdravniki brez meja kapnilo nekaj dolarjev na bančni račun.
Če so nekateri izvajalci s prisotnostjo na kompilaciji Not Alone prišli do nekaj večje pozornosti, pa bo tudi kupec plošče prišel do izvajalcev, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi slišal. To pa za poslušalca, željnega novosti, odtehta vse prejšnje pomisleke. Kaj še čakate?
(Muska, maj-junij 2006)
Janez Golič