Intervju: THE NOTWIST (Markus Acher) / Interview with Markus Acher (The Notwist)

Po sedmih letih je nemški trio The Notwist le izdal svež studijski album Vertigo Days. Vmes brata Marcus in Micha Acher ter Cico Beck niso počivali, vpeti so bili v mnoge stranske projekte, sodelovanja, organizacijo festivala, vodenje založbe. O tem in onem sva se "pogovarjala" po elektronski pošti s pevcem in kitaristom Markusom Acherjem.


Vertigo Days je po mojem mnenju eden vaših boljših albumov (v redu, drugi najboljši, takoj za Neon Golden), a zdi se, da mnogi kritiki ne delijo mojega mnenja. Ne marajo pretirane raznolikosti, pravijo, da je na albumu preveč zamisli, preveč različnih slogov. Ali ste imeli tudi sami kakšne pomisleke o izgubljeni identiteti The Notwist, z vsemi gostujočimi glasbeniki?
Če bi imeli The Notwist identiteto, na katero bi bili ponosni, bi bila ta zelo raznolika in izven kategorij. Nimamo težav s tem, da imajo nekateri raje našo eksperimentalno plat, drugi imajo raje „pesmi“ oziroma, da smo po eni strani preveč „indie“ za ljubitelje eksperimentalne glasbe in po drugi strani premalo sprejemljivi za ljubitelje pop glasbe. Pravzaprav je to nekaj, kar imamo radi tudi pri drugih umetnikih in skupinah. Poskušamo različne stvari in za nas je pomembno, da stalno preizprašujemo naš zvok in da ne pademo v rutino. Ne zanima nas ustvarjanje nečesa popolnega, brez napak ... raje eksperimentiramo in „zgrešimo“, kot da bi stalno snemali enake albume.

Prvi trije albumi so bili precej drugačni, osnovani na glasnih kitarah. Kaj je povzročilo ta premik k bolj melodični, nežni, elektronski, a še vedno eksperimentalni glasbi?
To je bilo vedno pogojeno z glasbo, ki smo jo odkrivali in poslušali v nekem obdobju. Med pripravami za albuma „Nook“ smo odkrili metalske skupine kot sta Slayer in Voivod, a tudi eksperimentalne improvizatorje, na primer Freda Fritha in vso sceno okoli Sonic Youth, zato nas je vedno bolj zanimal „hrup“; eksperimentalni zvoki z magnetofonskih trakov, plošč in tako naprej. Pred snemanjem albuma „12“ smo prvič poslušali zadnja dva albuma skupine Talk Talk (Spirit Of Eden in Laughing Stock, op.a.) in je to postalo velik vpliv (vse do sedaj). Večjo pozornost smo začeli posvečati zvokom glasbil in prostoru, v katerem smo snemali, puščali smo več prostora med toni, ta prostor je postal vsaj tako pomemben kot toni sami, v studio smo začeli vabili improvizatorje, na primer basklarinetista Rudija Mahalla. Za album „Shrink“ smo bili globoko v elektronski glasbi. Z nami je začel igrati Martin Gretschmann, kasneje je postal redni član zasedbe. Skladal je s semplerjem in drugimi elektronskimi instrumenti. Zelo radi smo imeli Stereolab, njihove kombinacije elektronskih zvokov, trobil in klasične zasedbe. Začeli smo uvajati pihalne aranžmaje in dolge solistične vložke na saksofonu, saj smo oboževali plošče Johna Coltranea, na primer African Brass. Na „Neon Golden“ smo želeli zveneti kot pevci/pisci pesmi v digitalni dobi ... klasične, folk pesmi v spremljavi z elektronskim škrtanjem in kodami. Spomnim se, da smo radi poslušali Johnnyja Casha in Bonnieja 'Princa' Billyja, a tudi Autechre in druge elektronske projekte. In tako naprej ... vsak album je bil označen z mnogimi drugimi posamezniki in skupinami.

Si lahko predstavljate, da bi ponovno igrali glasno kitarsko glasbo?
Na živih koncertih vedno izvajamo pesmi, ki so delno kitarsko glasne in popačene. Na zadnjem festivalu Alien Disco smo, na presenečenje vseh, ponovno igrali stare pesmi. To je vedno odvisno od skladbe same in trenutka. V splošnem je vse mogoče. Razen metalskih rifov, prepričan sem, da jih ne bomo igrali nikoli več.

Kaj je bi vzrok vašega odhoda iz Lali Puna. Glasbeno so dokaj podobni The Notwist.
S pevko Valerie sva bila par in sedaj sva se razšla.

Premori med izdajami albumov so vse daljši. Sedem let smo čakali na Vertigo Days. Kaj je razlog? Ker ste vključeni v več projektov, ker vodite založbo Alien Transistor ali ker ste želeli biti povsem zadovoljni z novim albumom?
Vse to in več. The Notwist smo vključeni v mnoge druge aktivnosti, pripravljamo glasbo za filme, gledališče in radijske igre. V Munchnu smo začeli organizirati festival Alien Disco in vodimo založbo Alien Transistor. In potem so tukaj skupine, ki so prav tako pomembne kot The Notwist. Zame je to akustična skupina Hochzeitskapelle ("Poročni ansambel" po nemško), član le te je tudi moj brat Micha. To skupino smo ustanovili zaradi spontanosti igranja brez drage opreme, igramo med ljudmi, na ulici, na mizah, na reki ali v pivskem vrtu. Med prvim zaprtjem zaradi pandemije, ko so bili koncerti prepovedani, smo igrali po strehah zadaj na dvoriščih, za ljudi na balkonih in oknih. Ustanovil sem še skupino Spirit Fest, skupaj z duom Tenniscoats, to sta Saya in Ueno iz Tokia. Zraven sta še Cico iz Notwist in joasihno ter Mat Fowler iz skupin Jam Money in Bons. Ta skupina je zame zelo posebna in ena najboljših izkušenj, odkar se ukvarjam z glasbo. Posneli smo tri albume in imeli turneje po Evropi in na Japonskem, dokler ni pandemija ustavila vse načrte in srečanja.

Kako je pandemija vplivala na delo na albumu Vertigo Days? Ste vmes morda spremenili usmeritev/osnovno zamisel albuma?
Najprej smo bili šokirani ... mislim, podobno kot vsi. Prvič se mi je zgodilo, da nisem bil ustvarjalen, nisem mogel pisati pesmi, saj je bila glava okupirana z mnogimi drugimi stvarmi. Zatorej smo začeli z delom na glasbi, ki smo jo v zadnjih letih že posneli, na novo smo jo aranžirali in sestavljali koščke, in nastajal je album Vertigo Days. Ko se je izoblikovala zamisel, kakšen album naj bi to bil, sem začel s pisanjem novih pesmi, ki so prav tako odsevale ta nadrealističen, izoliran položaj. Torej je ta album močno pod vtisom teh časov, tega ni bilo mogoče izključiti, a obenem smo se trudili, da ne bi posneli „korona albuma“.

Ista pesem (Into Love Again) uvede in sklene album, kar navaja na misel, da gre za tematsko zaokrožen album. Če je temu res tako, ali lahko pojasnite ta koncept?
Pravzaprav je bil namen biti brez koncepta. Poskušali smo, da bi album zvenel kot doma narejena kompilacija različnih pesmi posnetih na kaseti, kjer se združujejo različne skupine in slogi, tako da včasih ne veš, kdaj se konča ena pesem in začne druga. Obenem smo nameravali posneti glasbo, ki bi spremljala fotografije Lieko Shiga, ena teh je na naslovnici albuma. Te fotografije v popolnosti zajemajo naše razpoloženje v teh časih ... so kakor sanje, kakor budnost in ko ponovno zaspiš. Tudi pri filmski glasbi imaš običajno temo, ki se ponavlja v različnih aranžmajih, to nam je zelo všeč. Obenem je to album o življenjskih ciklih; nikoli ne prideš nikamor, kar je dobro.

Na albumu gostujejo številne pevke in pevci. Kako ste se odločali, kdo bo pel katero pesem?
To je bila zelo spontana odločitev. Vsi dobro poznamo Sayo ... ima čudovit glas, obenem je izjemna glasbenica in skladateljica, ki za vsako pesem zlahka iznajde nekaj posebnega. V njeni izvedbi je pesem Ship zasijala in zveni bolje, kot smo si predstavljali. Že dolgo smo ljubitelji Juane Moline; poslali smo ji zanke in posnetke, ki smo jih posneli z namenom, da postanejo njena pesem. Ona jih je preranžirala, naredila svoj posnetek in ustvarila to neverjetno pesem, ki je v enaki meri njena in obenem je zadržala našo prvotno zamisel. Skoraj končano pesem smo poslali Benu LaMaru Gayu, brez napotka, kaj naj naredi z njo. Lahko bi nasnel trobento ali dodal elektroniko ali klaviaturo ali govorjeno besedo ... ampak on poje to presunljivo melodijo s svojim besedilom. Bili smo močno presenečeni in izjemno veseli.

Ko je album izdan, želite prodati kakšen izvod. Torej, kakšno je vaše mnenje o pretočnosti, ko ta postaja najbolj razširjen način poslušanja glasbe. Mnogi trdijo, da ti servisi ne plačujejo dovolj.
Na koncu sem vesel, da je naša glasba na voljo vsakomur in povsod po svetu za pošteno ceno, to je, ne predrago. Ampak vse težje je ustvarjati glasbo, če si omejen le s prihodki od živega igranja. To pelje k visokim cenam vstopnic in vse več skupin je na turnejah. Torej bodo manjše skupine spet ostale zadaj in to je res slabo. Upam, da bodo ljudje ostali navdušeni nad lepoto vinilne plošče in drugimi posebnimi formati z dodatnimi fotografijami, besedili in tako naprej, saj to dodaja vrednost sami glasbi. Upam, da ljudje razumejo, kako pomembno je plačevanje umetnikom. V zadnjih dveh letih je bandcamp zelo v pomoč.

Kateri vir je za Notwist najbolj donosen; pretočnost, dolpoteg iz bandcampa, vinilne plošče, CD?
Tega pravzaprav ne bi vedel. Mislim, da kombinacija vsega tega.

Napovedali ste že nekaj koncertov, naj bi to bili spletni prenosi ali nastopi pred občinstvom?
Večina teh je ponovno odpovedana. Zatorej ne bo nič, na žalost.

Vseeno, kako boste le trije člani Notwist izvajali te pesmi v živo, posebej brez gostujočih pevcev in pevk? Kako boste rešili to zagato?
Na odru nas je vedno šest. Poleg nas treh so zraven še Max Punktezahl s kitaro in klaviaturami/elektroniko, Karl Ivar Refseth na vibrafonu in tolkalih ter Andi Haberl na bobnih in elektronskih tolkalih. To odpira več možnosti pri izvajanju pesmi. Obenem ne želimo natanko reproducirati pesmi, kakor so nastale v studiu ... bolj zanimivo jih je igrati drugače. Gostujočih pevcev in pevk seveda ni mogoče nadomestiti. Nekatere teh pesmi najbrž sploh ne bomo izvajali v živo, morda bom jaz pel njihov del, bomo videli.

Vključeni ste v mnoge, dokaj različne glasbene projekte. Kateri je najtežji v smislu prevzemanja sloga, ki ti je morda tuj?
V Hochzeitskapelle smo potrebovali kar nekaj časa, da smo našli svoj jezik ... ampak zajema dokaj neobičajno kombinacijo glasbil – trombon, viola, sousafon, bobni – zato že od začetka zveni posebno. Z vsako skupino vedno poskušamo najti svoj slog in izogibamo se prisvajanju česar koli. Zato je proces učenja in razmišljanja dolg in se nekako nikoli ne konča.

Dobro delajte še naprej in upam, da nam ne bo potrebno čakati sedem let na naslednji album.
Hvala! Da, tudi jaz upam... ampak tako razmišljamo po vsakem albumu.

(Rock obrobje, marec 2021)

Janez Golič