Portret: NOTWIST

NotwistNastanek nemškega tria Notwist sega v najburnejša leta t.i. grungea, le da so ga v svoji mladostni nabritosti še potencirali, še bolj navili kitare, pohitrili ritem, napeli glasilke. Že čez nekaj let so to bili povsem drugačni Notwist, in danes so konglomerat marsičesa, kar naj »teoretično« ne bi mogli uspešno spojiti…
Premetanka pristopov

Mestece Weilheim je ravno prav oddaljeno od središč glasbenega dogajanja, da so tamkajšnji nadebudni ustvarjalci lahko našli svoj izraz (v tem smislu so bili v podobnem položaju kakor ameriški vrstniki v mestecu Louisville). Vsaj v izhodišču niso imeli prav veliko skupnega, šele druženje po »sili razmer« in iskanje skupnega glasbenega jezika je prineslo osupljive rezultate. Tako so Notwist začeli kot trio v zasedbi bratov Markusa in Miche Acherja in bobnarja Martina Messerschmida. Prelom v razmišljanju in posledično v glasbi se je zgodil s pridružitvijo elektronika Martina Gretschmanna, ki sicer deluje pod imenom Console. Na tretjem albuma 12 je zraven le kot gost in je šele pomagal nakazati nove tendence, zato pa so z naslednjim albumom Shrink (Big Store, 1998) naredili popoln obrat in pravzaprav se šele tu začne zgodba o Notwist, kot jih poznamo danes.
Na notranjem ovitku albuma Shrink vloge posameznih članov skupine niso več opredeljene, je le obsežen spisek uporabljenih instrumentov. Ta spisek že močno presega klasičen rockovski instrumentarij, a tudi to jim ni bilo dovolj, na snemanje so povabili še množico gostov iz karseda različnih, na videz celo nasprotnih si glasbenih izhodišč.
Rockovskega žgočega drvenja ni niti za vzorec, očitno so Notwist tovrstne vzgibe hitro izživeli in so se poslej želeli posvetiti raznovrstnemu eksperimentiranju. Le da je bila širina njihovega na novo odkritega zanimanja kar prevelika, da bi jo omejili na ploščah pod enotnim imenom, in se radi vključujejo v projekte drugih ali pa jih vodijo kar sami. To je tudi eden od razlogov za relativno dolge premore med posameznimi ploščami samih Notwist, drugi pa leži v dejstvu, da je proces skladanja in snemanja izredno natančen in zahteva veliko časa ter koordinacije.
Takorekoč istočasno z izdajo prelomne plošče Shrink se je s samostojnim prvencem Pan Or Ama (Payola, 1997) že predstavil Console in kmalu za njim še Tied And Tickled Trio, jazzovski sekstet(!) pod vodstvom saksofonista Johannesa Endersa. Slednji je že med gosti na plošči Shrink, in njegovi lagodni izleti v cool-jazz v instrumentalnih podaljških skladb povsem naravno sobivajo s škrtanjem in brbotanjem laptop elektronike. Lahko bi celo zatrdil, da sta v primeru Notwist in delno Tied And Tickled Tria vlogi elektronike in jazzovske improvizacije zamenjani. Elektronika je tu tista živa, stalno spreminjajoče se sestavina, medtem ko razpotegnjeni toni saksofona pomirjajo in zapeljujejo… Petje Markusa Acherja se je prav tako postalo manj ekspresivno, raje se je osredotočil na interpretacijo, ki jo je podredil zvenu samih besed. Poje v angleškem jeziku, in zaradi mehkobe v glasu je le stežka uganiti, da je izvajalec po rodu Nemec. Notwist pač črpajo precej širše, iščejo sodoben, in obenem univerzalni pop jezik. Tako so tudi od vsebine ostale le skice, impresije, mnogokrat célo besedilo zajema le nekaj verzov.
Prav Notwist so zaslužni za pozornost, ki jo je bila in je še deležna scena v Weilheimu. Po odličnih odzivih na ploščo Shrink so se ušesa željnih inovativnih pristopov uprla v mestece blizu Munchena. Preko lokalnih meja je že stopil omenjeni Console (drugi album je objavila newyorška založba Matador, tretjega celo velika EMI), Tied And Tickled Trio je prav tako zabeležil globalno pozornost. Tudi post-rockovski Couch so se dokopali do izdaje plošče v Ameriki, Lali Puna je prav tako že »domače« ime vsepovsod. In ko bi si kdo mislil, da bo zaživela naveza Weilheim-Čikago, so se člani Notwist raje povezali s kalifornijsko hiphopovsko ekipo Anticon. Če navidez glasbeno nimajo veliko skupnega, so vsi odprti za sodelovanja. No, prej se je zgodila še ena izjemna plošča samih Notwist, Neon Golden (City Slang, 2002).
Tokrat so šli še korak naprej, in to v vseh pogledih. Markusovo petje je še bolj uglajeno, neprizadeto in čustveno hkrati, izredno melodično in ob poudarjenih basovskih linijah ni daleč od New Order. Zato pa so zvočne teksture še bolj prepletene, navidezno razpršene in izvori teh posejani od pradavnega bendža do novodobnega elektronskega prasketanja. Očiten je razmislek, do kam si še upajo v razgradnji strukture zvoka, in da še vedno ostane vidna pop oblika pesmi. Kot je očitno, da so šli v procesu skladanja skozi dolgotrajni eksperiment zlaganja posameznih prispevkov, tehtali so, kako učinkujejo eden na drugega, naj si bo v naravnem skladju ali v napetem razhajanju. Rezultat mukotrpnega dela je plošča, ki zleze v ušesa na prvi posluh in jo obenem odkrivamo z vsakim naslednjim poslušanjem.
Uspeh (predvsem kritiški) ni izostal, a namesto, da bi Notwist kovali železo dokler je bilo vroče, so razpršili delovanje na različne strani. Prelomen je bil koncert ekipe Anticon v Muchenu, kamor se je radoveden podal tudi Markus Acher. Še bolj je bil presenečen, ko jih je po koncertu obiskal v njihovem avtobusu in ugotovil, da na poti poslušajo njegovo glasbo. Beseda je dala besedo, in sodelovanja na daljavo so se začela.
Najprej ga je angažiral Alias, na svojem sicer instrumentalnem albumu Muted (nenavadno za rapperja, sicer pa pri Anticonu ni pravil) je želel, da svoje prispevata Valerie Trebeljahr in Markus, takrat že v navezi v skupini Lali Puna. Rezultat je spevna pop pesem Unseen Sights, ki pod nalezljivo melodijo skriva angažirano besedilo o nevidnih pogledih TV kamer v iraški vojni. Notwist prispevajo še remiks za remiksani album rapperjev Themselves, po skupni ameriški turneji pa je bilo edini logični korak še skupni album. Da za vse predstavlja nov začetek, napoveduje že ime »skupine«, 13+God, v imenu torej ni ne Notwist ne Themselves in le ugibamo lahko, kdo je tu nesrečna trinajstica in kdo bog. Na to, kar so v 17 dneh v Weilheimu skupaj zvarili kalifornijski kovači rim in nemški pop laborantje bo pravzaprav potrebno počakati do konca aprila. Še prej pa bodo Notwist, takole posebej za naš okoliš, prišli koncertirat sami. Šele na poletje se obeta karavana, o kateri Markus Acher sanja že lep čas – to bodo Notwist z razširjeno zasedbo Anticona, kot zametek širše ideje frikovskega kolektiva razprostrtega po vsem svetu.
(Muska, marec 2005)

Notwist Janez Golič
Glej še esej Nemška scena in intervju z Lali Puna.