NOVI ROCK
Rockovski festival v Križankah 1981-2000
Igor Bašin
(Subkulturni azil, 2007)

Že v širnem svetu ni prav veliko knjig, ki bi se posvečale tako »obrobni« stvari kot je to določen rockovski festival. Pri nas je pričujoča knjiga rockovskega aktivista Igorja Bašina-BIGorja povsem edinstven pojav. Le zakaj je festival Novi Rock tako poseben, izstopajoč in konec koncev pomemben, da bi nekdo o tem spisal celo knjigo?
Izdaja knjige sledi nizu oživljanj prav tiste glasbe oziroma izvajalcev, ki so v veliki meri zaznamovali prva leta Novega Rocka. Domači punk in novi val sta bila svoj čas skoraj sinhrona pojava s podobnimi pojavi na Zahodu, čeprav sta se zgodila v drugih okoliščinah in sta imela tudi drugačne vsebinske nastavke. Ko se je v svetu pred nekaj leti prebudilo zanimanje za t.i. post-punk, so tudi pri nas ponovno »vstale« nekatere stare skupine, nekatere so šele po dolgih letih prišle do albuma-prvenca. Potem je knjiga o Novem Rocku, ki je bil iniciator in odsev tedanjega dogajanja, nadvse dobrodošel dokument.
Popularna glasba, še posebej rockovska kultura znotraj te, ni samo glasba po sebi. Kot taka ne bi mogla obstajati oziroma ne bi imela tolikšnega odziva in vpliva. Zato je prav, da Igor Bašin bralca najprej vpelje v razmere, v katerih je Novi Rock sploh nastal in obstal. Kar prehitro oriše celotno zgodovino popularne glasbe na naših tleh, s poudarkom na dogodkih, ki so posredno in neposredno pripeljali do opisanega festivala. Tu je v prvi vrsti Radio Študent, potem guru tedanjega punka na Slovenskem, Igor Vidmar, posluh za mlado, razburljivo dogajanje je imelo nekaj ljudi na nacionalnem radiu in zamisel o festivalu, ki bi predstavljal nove sile domačega rockovskega dogajanja, je bila rojena. Ampak Novi Rock je bil v mnogočem poseben; šel je skozi različne načine izbiranja izvajalcev, praktično vsakič so se dogajale spremljevalne dejavnosti, dogajale so se odpovedi in zamenjave v zadnjem hipu, prepovedi, cenzura, zdrahe in podtikanja, da je pravi čudež, da je festival trajal, kolikor pač je trajal. Skratka snovi za raziskovanje in opisovanje še in še. Na žalost se je mnogo tega izgubilo, pozabilo, na primer poimenska sestava izbirnih komisij, ostalo pa je še dovolj anekdot, da se je Igor lahko spisal knjigo, ki so je bere tekoče, torej ni le kronološko zapisovanje dogodkov, ampak mestoma že kar razburljiva pripoved nekoga, ki je bil zraven v različnih vlogah.
Že seznam nastopajočih na Novem Rocku, na koncu knjige je ta seznam tudi priložen, daje neko splošnejšo sliko o glasbenem dogajanju v Sloveniji v letih 1981 do 2000. Le malo pomembnih skupin oz. izvajalcev iz tega obdobja na festivalu ni nastopila. Posamični izbor nastopajočih priča o trenutnih smernicah, scenah, ki so se porajala pri nas. Iz tega so sledili različni koncepti, delitve na dva večera, tudi na različna prizorišča. Novi Rock je bil torej prilagajoč festival, obenem pa je vzpodbujal domačo glasbeno dejavnost.
Pojav Novega rocka pa ni zanimiv le v času njegovega obstoja, še potem, ko je neslavno ugašal, je to odražalo neke širše razmere pri nas! Festivali so se namnožili, spremenili, predvsem so locirani izven urbanih središč in na lokaciji je mogoče preživeti več dni, kar vzpodbuja predvsem druženje in vse manj spremljanje samih nastopajočih. Štafeto Novega Rocka kot mesta predstavljanja mladih, še neuveljavljenih skupin sta prevzeli potujoči karavani Klubski maraton in Young Gunz. Čas, ko je prišlo več tisoč obiskovalcev pogledat in poslušat predvsem mlade domače skupine, je definitivno minil.
Po prebranem bi sam kvečjemu želel še več. Še več podrobnosti iz zaodrja, še več odzivov, še več okoliščin, ki so mnogokrat kazale, da bodo dokončno pokopale festivalski dogodek, a je v spremenljivih razmerah trajal celih 20 let. Mogoče pa jo bo BIGor čez nekaj let, ko bo zbral še več informacij, nadgradil in objavil razširjeno verzijo. Zakaj pa ne, knjiga bi si zaslužila mesto med obveznim šolskih branjem.
(Rock Obrobje, februar 2007)

Janez Golič