NYC BABYLON: BEAT PUNKS
From Beat To Punk
Victor Bockris
(Omnibus Press, London, 1998)

Zgodovino sodobne popularne godbe delajo seveda glasbeniki in glasbenice, umetniki in umetnice, toda brez entuziazma posameznih zapisovalcev in zapisovalk rockovskega in vsakršnega dogajanja bi marsikateri dogodek, stvaritev ostala širši množici nepoznana, skrita.
Pristopov do obravnavanja določene tematike je seveda več. Vsaj toliko kot piscev. Vsaj tistih iskreno originalnih in inovativnih. Kako ob določeni glasbi zajeti tudi duh časa in okolja, v kateri je le ta nastajala? Preprosto, brez analitičnega razglabljanja in sociološkega razgrajevanja.
Victorju Bockrisu, newyorškemu piscu popularne kulture, je v knjigi NYC Babylon to uspelo.
Svoje življensko delo (več kot dvajset let razvpitih pogovorov in opazovanj) je v pričujoči knjigi strnil v, po njegovem izboru, štiriindvajset najboljših zabeležk, skrivnostnih transkripcij in intervjujev, subtilnih slik nekega izginulega sveta. Ko notranje popisuje legendarne prvake newyorške underground kulture, istočasno išče in premleva paralele med beatniško in punkovsko generacijo. Nekateri sogovorniki so bili izvorni člani beatniškega oziroma punkovskega gibanja, ostali so se samo sprehodili skozi čas.
Takole, površno rečeno, se zdi mogoče komu intervju, kot oblika literarnega izraza, lahkoten in neobremenjen način pisanja. Žal imamo predvsem v domačih medijih, ki roko na srce, niso glasbeno profilirani , možnost tedensko brati površno pripravljene, nepopolne, nonšalantne, ignorantske, pomanjkljive, povsem zgrešene pogovore. Saj veste, hec na vsak način…. Kr' neki.. Pisec se v trenutku razgali s svojim načinom pisanja, stereotipnim postavljanjem vprašanj, brez potrebne zvedavosti, entuziazma ( ki v veliki večini manjka), na na drugi strani pa je intervjuvanec, ki je lahko pri »besedi«, ali ne. Kdo torej »dela« pogovor zanimiv? V čem je keč dobrega intervjuja? Kako dati besedam lesk, utrip, vonj? Kako transparentno zajeti sodobno glasbeno umetnost in njene protagoniste? In kako se je s temi vprašanji v knjigi in nasploh spopadel Victor Bockris?
Značilno zanj je, da stoji vseskozi v vlogi bolj ali manj nevidnega opazovalca in ljubitelja kulturnega dogajanja t.i. newyorškega scene, poznavalca, vsesplošno razgledanega človeka, torej. Kot zanimivost naj omenim, da so prav vsi akterji, tako rockerji, uporniki, umetniki in intelektualci, zaupali Bockrisu bolj kot kateremu koli piscu. Obenem pa tudi sam prostodušno priznava: «Velikokrat so me vprašali, kaj imajo skupnega subjekti v mojih knjigah in vsem sem odgovoril, da gre za velike govornike.«
Knjiga proslavlja najboljše od teh velikih govorcev. Povezovalna tema pa je odnos med beatniško generacijo in punkovsko-rockovskim gibanjem. Punksi, pod vodstvom Patti Smith in Richarda Hella, so na določeni točki občudovali beatnike in le ti so jim v povračilo bili hvaležni za nov in svež prikaz njihovega dela. Odnos med obema grupacijama je bil poln zabave, Allen Ginsberg ga je poimenoval kot »šik«. Tu so »klasične« oblike pogovorov z Debbie Harry (vsega skupaj se mu je z njo nabralo več kot petdeset intervjujev; ko sem zadnjič govoril z njo po telefonu- leta 1996, ni bilo prav nič drugače, kot pred dvajsetimi leti, razen tega, da je samozavestnejša in močnejša), Marianne Faithfull, Susan Sontag, Joeyem Ramonejem ( za katerega pravi, da je najbolj kul, inteligenten in zabaven dečko, kar jih je kdajkoli srečal), Martinom Amisom, Robertom Mapplethorpom, Patti Smith, Keithom Richardsonom iz leta 1977 ( pogovor z njim ocenjuje kot najbolj artikuliran in poetičen, kar je kdajkoli napisal), do esejev o Andyju Warholu, Williamu Burroughsu, Allenu Ginsbergu, Richardu Hellu; dragocen dokument časa je posnet pogovor iz l.1978, ki je nastal v National Arts Clubu, ko so podelili Allenu Ginsbergu zlato medaljo v literaturi. Ko razmišlja o punk rocku, gre po odgovor k Williamu Burroughsu, ki so ga mnogi smatrali za botra punka. Burroughsov komentar je naslednji: »Kako naj opredelim punk? Definicija besede punk, da gre za mladega človeka, ki mu pravimo 'punk' preprosto zato, ker je mlad, oziroma označuje neznatnega kriminalca? Potem bi lahko nekatere moje literarne junake res označili za punkerje, vendar ta beseda v petdesetih letih preprosti ni obstajala. Res sem poslal pismo v podporo Sex Pistolsom, ki so pokazali konstruktiven in kritičen odnos do družbe in dežele, v kateri živijo, vendar menim, da je punkovsko gibanje le medijska kreacija.«
Aroganca Sex Pistolsov je bila v bistvu neprimerljiva z vsem do tedaj slišanim, mnoge druge skupine so se v tistem času spolitizirale. Subkultura punka koncem sedemdesetih let je bila poslednji upor. Razčlovečenju. In prav tu leži ključni trenutek močne korelacije med obema scenama in zato ne čudi Burroughsov pozdrav punkovskemu gibanju.
Če se ozremo v rockovsko glasbo v šestdesetih letih ugotovimo, da je ta kaj kmalu presegla svoje začetne, recimo temu ozke okvire in s pomočjo drugih glasbenih zvrti prerasla v osupljivo sintezo, ki je kot fenomen množične kulture v mnogočem neponovljiva še dandanes. Artistični, t.i. camprock, so predvsem v New Yorku gojili Velvet Underground, pozneje Lou Reed. Takratnemu rocku je bila protestniška drža, ki so jo spočeli beatniki pod okriljem Ginsberga, pisana na kožo. Govorimo o temeljni vrednosti množične kulture šestdesetih let, ki se kaže v odporu do antihumane, stehnizirane, odtujene potrošniške družbe.
Danes, ko ponovno prebiram določene intervjuje, začutim utrip New York Cityja v vsej svoji veličini, ko je bil ne le kulturna prestolnica sveta, temveč najbolj noro, pokvarjeno in zabavno mesto na svetu..
Bockris je svojo knjigo časovno razmejil na obdobje med beat in punk generacijo. Njegov glavni protagonist, kultna osebnost sodobne ameriške in svetovne literature, William S.Burroughs, ga je v tem časovnem stroju prekosil. Z mistično privlačnostjo in neuklonljivostjo duha je navdihoval je tudi postpunkovske generacije glasbenikov in glasbenic in v devetdesetih letih prišel do glasbenega sodelovanja s skupino angažiranih raperjev. Od beata preko punka do rapa….torej.
Mogoče naslednje poglavje Bockrisove knjige…
(Muska, maj 2001)

Varja Velikonja