N.Y.C. ROCK
Rock'n'Roll In The Big Apple
Mike Evans
(Sanctuary, 2003)

Pravzaprav nenavadno, da se doslej nihče ni celovito lotil obravnave rockovskega dogajanja v enem od svetovnih središč rock'n'rolla – New Yorku. Obstaja mnogo knjig oziroma študij, ki se omejujejo na določeno časovno ali/in žanrsko opredeljeno dogajanje, mnogokrat le v povezavi z drugimi, ne nujno glasbenimi umetniškimi smermi (Warhol in njegov pop-art, beatniški pesniki…). Mike Evans, sam v poznih šestdesetih letih tudi glasbenik, kasneje pa ves ta čas glasbeni novinar, se je lotil prav tega – v eni knjigi je izpostavil vse vitalne 'scene' na širšem področju New Yorka, ki bi jih s pomočjo opisnih oznak in predpon poimenovali rockovske. In to vse od pojava twista v začetku šestdesetih do preporodnih skupin z The Strokes in Yeah Yeah Yeah na čelu.
Rock'n'roll in vse njegove izpeljanke seveda ni nastal iz nič. Prav tu najdem poglavitno kvaliteto Evansove knjige. Biografije in diskografije si vedno lažje sami izbrskamo na svetovnem spletu, ampak jasno in razvidno povezati vzorke in posledice razvoja rock'n'rolla, to že ni več stvar nekaj klikov z računalniško miško.
Zato Evans dobršen del knjige posveti zgodovini. Nekje je moral postaviti ločnice, do tu je preteklo dogajanje pomembno za to, kar imenujemo rock'n'roll, od tam naprej je predaleč. Prikladna je iznajdba fonografa, prve naprave za zapisovanje zvoka in njegovo reprodukcijo, ki pomeni predpogoj za nastanek in razvoj popularne glasbe. In kaj kmalu smo na ulicah New Yorka, najprej na Tin Pan Alley, pri kovnici uspešnic v Brill Buldingu, pa prvih uspešnih radijskih didžejih in plesih v velikih dvoranah, pouličnih doo wop skupinah in muzikalih na Broadwayu. In k vsem temu se Evans sproti rad vrača, poveže preteklost s sedanjostjo, pokaže na skupne točke in točke razhajanj. Njegova izvajanja so preprosta, povsem logična in smiselna. Moral je zbrati izredno veliko podatkov, izjav, dejstev, iz katerih je zgradil mozaik. Vsak kamenček je skrbno postavljen na svoje mesto in šele po prebrani knjigi se zbistri vtis o karakterju glasbeno razvejanega New Yorka.
Kajti, Mike Evans v podnaslovu izpostavljen termin rock'n'roll očitno razume precej ohlapno, poglavja v knjigi se namreč gibljejo vse od protestniške folk scene v Greenwich Village, preko intrigantne preslikave urbanega središča skupin The Fugs in The Velvet Underground, ne more mimo začetne eksplozije ameriškega punka in novega vala v klubu CBGB, dotakne se celo disko vročice, in ob tem pušča vrednostne sodbe ob strani! Je zgolj komentator, citira iz številnih virov, povzema. Pohvalno je, da se ne ravna po popularnosti in razvpitosti, enako po obsegu in 'pomembnosti' se loti, na primer, Bruca Springsteena ali pouličnega godca Moondoga. Po drugi strani pa prav zaradi te uravnoteženosti nekatere (po njegovem) robne pojave preprosto izpusti, tako manjkajo tipični newyorški protagonisti avant in noise glasbe kot so bili Cop Shoot Cop in kot je še vedno Foetus. Iz izbora torej le lahko izluščimo točke zanimanja in (končno) poznavanja Mikea Evansa. Ne toliko po načinu obravnavanja, ampak preprosto po številskem razmerju obravnavanih izvajalcev. Ali, tiste, za katere Evans meni, da si to zaslužijo, jih predstavi z enako obsežno biografijo in izpostavi ključne diskografske izdaje, ostale le bežno, ali sploh ne omeni.
Kakorkoli, N.Y.C. Rock je dovolj poučna in pregledna knjiga, da jo priporočam vsakomur, vsaj malce radovednemu ljubitelju rockovske glasbe. Torej tistemu, ki ga zanima, od kod izvira in kje črpa njegov priljubljeni izvajalec, posebej če je ta večinoma deloval v New Yorku. Ker izdaja knjige sumljivo sovpada z globalnim povečanim zanimanjem za kitarski rock'n'roll, in ker kar nekaj teh mladih rockovskih sil deluje prav v New Yorku, potencialnih bralcev ne bi smelo manjkati.
Na ravni akademski študij popularne glasbe ta knjiga zagotovo ni, po drugi strani se tudi ne dobrika naključnemu konzumentu s pretiranim izpostavljanjem žmohtnih štorij oziroma pogledov v zasebnost slavnih glasbenikov, če odštejemo nepotreben dodatek v obliki vodiča članov The Strokes po ulicah New Yorka. No, recimo da bi bila knjiga primerna za srednješolski učbenik iz predmeta popularna glasba (če bo kdaj obstajal), za bolj poglobljene študije po posameznih 'poglavjih', pa bo potrebno pogledati drugam.
(Muska, oktober 2003)

Janez Golič