Okopi slave: Štiri desetletja rocka & popa
Peter Barbarič
(založba Vitrum, Ljubljana, 1996)
Preučevanje popularne glasbe je pri nas na Slovenskem še v povojih. Mogoče je na tem področju še največ naredila Filozofska fakulteta v Ljubljani z uvedbo kolokvija o popularni glasbi na sociološkem oddelku Sociologija, obstaja pa tudi muzikološka katedra na isti fakulteti. O popularni glasbi predavajo v glavnem znana imena, ki se že dalj časa pojavljajo v medijih s svojimi analitičnimi pogledi, prispevki in prevodi na temo popularna glasba, npr. Marjan Ogrinc, Ičo Vidmar, Jure Potokar, Rajko Muršič in Peter Barbarič. In prav Petra Barbariča in njegov knjižni prvenec Okopi slave bom danes vzela v precep. Peter Barbarič je diplomirani anglist in sociolog kulture. Svetu popularne glasbe je zapisal svojo dušo leta 1978, ko je prvič prestopil prag glasbene redakcije Radia Študent. Njegovo delovanje je pestro, saj je glasbeni novinar, dolgoletni sodelavec Radia Študent in Revije G(lasbena) M(ladina), DJ v disku FV, Palmi in klubu K4, bil je glavni urednik in direktor Radia Študent, programsko-organizacijski vodja kluba K4, eden osrednjih nosilcev prireditev Novi rock in Druga godba.
Naslov njegovega knjižnega prvenca na žalost močno asociira na naslov neke druge avtorefleksije, knjige, ki nima nobene zveze z glasbo. Barbarič je izraz “okopi slave” namreč prvič uporabil jeseni 1994 za poimenovanje svoje etno-pop oddaje, ki se jo da še vedno slišati vsakih 14 dni na frekvencah Radia Študent.
Ko sem se pred časom tudi sama lotila brskanja po zgodovini slovenske popularne glasbe, sem v Časopisu za kritiko znanosti (julij 1993), v Popizmih naletela na Barbaričev prispevek, ki je delno prirejeno poglavje gradiva za knjigo Yakety Yak, ki naj bi jeseni 1993 izšla pri Znanstvenem in publicističnem središču v Ljubljani. No, minila so še dobra tri leta, preden je knjiga, dodobra obdelana in na novo prepleskana, zagledala luč sveta, tokrat pod okriljem založbe Vitrum iz Ljubljane.
Knjiga je razdeljena na 15 poglavij z zvenečimi naslovi rock klasikov, za uvod imamo odličen INTRO Večji od Jezusa slovenskega doktorja rock&rolla Gregorja Tomca, in v prilogah imensko kazalo, datoteko z obširnim pregledom od januarja 1959 do decembra 1989 TOP list v ZDA, Veliki Britaniji, glasbenih dogodkov, pregled filmsko glasbenih spektaklov, letne izbore bralcev revije New Musical Express, skratka vse tisto, kar je burilo duhove v svetu popularne glasbe v tistih letih.
Barbarič ne skriva navdušenja nad Angležem Charlesom Gilletom, možem, ki ima popularno glasbo petdesetih in šestdesetih let v malem prstu leve roke, in njegovo knjigo, ki jo kot prvo navaja tudi v svojih virih, The Sound of the City-Revised edition (Souvenir Press, 1983). Močan vpliv je čutiti predvsem v prvih desetih poglavjih, kjer se dejansko prepletajo ugotovitve in povzetki iz Zvočnega mesta C.Gilleta in refleksije na te ugotovitne Petra Barbariča. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi knjigo The Sound of the City brali v izvirniku ( če že prevodi za to zvrst raziskovanja še ne pridejo v poštev, žal, ker seveda za to ni denarja, a ne? ), Barbarič pa bi svoje spomine in ugotovitve objavil v svoji izvirni knjigi. Toda sedaj posegam že v sam koncept knjige, ki si ga je avtor zamislil in ki me na trenutke bolj spominja na kakšen učni priročnik kot pa na izvirno, avtentično delo.
Podnaslov knjige je grozljivo širok: ”štiri desetletja rocka & popa”. Gre torej za dokaj ambiciozen projekt, ki si ga je Barbarič zastavil predvsem na preučevanju in analiziranju pop lestvic, to je metodi, ki je lahko na trenutke dokaj varljiva in prav gotovo ne odslikava realnega stanja v popularni glasbi, ampak samo delno, metodi torej, ki dandanes težko vzdrži, kot temu radi rečemo. Sicer pa je knjiga zanimiva, kronološko pregledna sestavljenka rockovskih dogodkov, plošč, skupin, nastalih in razpadlih, dobrodošla predvsem kot priročnik za nove generacije, ki jih zgodovina popularne glasbe zanima in vznemirja. Na enem mestu imamo po avtorjevem izboru nanizanih vrsto odličnih knjig, ki se ukvarjajo z razvojem popularne glasbe. Poleg že največkrat citiranega Giletta je tu še odlična knjiga Jeremyja Pascala Ilustrirana zgodovina rockovske glasbe, knjiga Petra Guralnicka Sweet Soul Music, ki ima velik krog ljubiteljev tudi v Sloveniji.
Ste vedeli, kdaj je sploh nastal izraz “rock'n'roll” in kdo je njegov avtor? Oče rock'n'rolla Alan Freed je bil voditelj večernega programa jazza in bluesa na clevelandski radijski postaji WJW. Leta 1951 je kot odprt in izkušen radijski voditelj prepričal šefa radijske postaje, da v nočnih urah odpre prostor tudi črnski pop glasbi. Po posvetovanju s trgovcem je za plašč, s katerim je ogrnil svojo novo oddajo in njeno tabu glasbo, izbral izraz “rock'n'roll”. Ta je bil v črnski glasbi dolga leta šifra za spolnost, v beli popularni glasbi pa so ga prvič uporabile sestre Boswell iz New Orleansa, in to že leta 1934.
Takšnih in podobnih zgodbic v knjigi kar mrgoli. Zanimiv je tudi podatek, kdaj je pravzaprav nastal rap, najpomembnejša črnska popularnoglasbena oblika osemdesetih let, kaj je to soul, rock, punk, sledi skrbno izbran pregled neodvisnih založb, njihov pomen in še in še.
Ko prebiram Barbaričevo knjigo, njegove izsledke nehote primerjam s stanjem v Sloveniji na področju popularne glasbe, poročanju v medijih, radiu in televiziji.
Koliko mladih dandanes sploh posluša radio? Kje so karizmatični voditelji, ki bi pritegnili pozornost bodisi s svojo izvirnostjo pri izboru glasbe, inovativnostjo svojega programa, neprofitnim načinom podajanja informacij, vse v želji po dvigu kulturnega nivoja povprečnega ali malo bolj zahtevnega poslušalstva.
Kaj se pod etiketo popularne glasbe pri nas ponuja v medijih in tisku?
S tega vidika ocenjujem Barbarčev knjižni prvenec kot kvaliteten in še kako koristen, samosvoj izdelek. Svoja opažanja si je avtor namreč drznil preliti na papir šele potem, ko je predelal kup strokovnega gradiva in ne nazadnje lep del svojega življenja aktivno preživel v glasbenem poslu.
Najbolj zanimivo in novo je zadnje poglavje z naslovom World music. Mogoče zato, ker predstavlja tudi zame nov izziv. Zdi se mi, da tudi sam avtor vznemirljivo išče po tem neobvladljivem glasbenem izrazu “world music”, ki označuje sodoben pojav, ki ga lahko vzamemo v obdelavo in analizo kar sami in smo tako enkrat neodvisni od deset ali več let stare literature s področja popularne glasbe. Mogoče zato, ker ima world music tudi ideološko platformo multikulturalizma, to je zavzemanja za svet brez trdih meja in diskriminacije, upor proti satelitskemu konceptu poenotene svetovne popularne glasbe s pestro paleto vedno novih stilov, ki jih pogojujejo različne kulturne sredine.
Res samo utopija in nič več kot to?
Ali mogoče že naslednje, novo, še nenapisano poglavje v razvoju popularne glasbe...
(Primorska srečanja, št. 188, 1996)
Varja Velikonja
