ORCHESTRA OF SPHERES
Mirror
(Fire, 2018)
Počasi in zanesljivo se iz južne zemeljske poloble prebija še ena psihadelična druščina.
Po avstralskih King Gizzard & The Lizard Wizard in Tame Impala, še nekaj nižje, na Novi Zelandiji, nase vse bolj opozarjajo Orchestra Of Spheres.
Po treh albumih in nekaj turnejah, opaženih v ljubiteljskih krogih, se obeta širši preboj. Vsaj po slišanem na svežem albumu, bi moralo biti tako.
Vendar v zasičenem globalnem glasbenem dogajanju komaj kdo še zares izstopa.Da gre bolj zares priča že format. Album Mirror je objavljen (tudi) na dvojnem vinilu, že zaradi nekaterih daljših skladb in zaokroženega koncepta vse skupaj traja dobro uro. Pomembneje, skupina je v teh nekaj letih slišno napredovala in to na več ravneh. Vmes so se zgodile nekatere spremembe v zasedbi, a zasnova ostaja. Podobno kot v King Gizzard tudi v Orchestra Of Spheres ritem držita dva bobnarja, Woild Boin in Farmerboy, kar je dobro slišno v ritmično poudarjenih skladbah, ki jih podpira še basist EtonalE. Ta podstat je trdna in razgibana obenem, čutiti je izjemno uigranost in razigranost te sekcije. Temu se gladko pridružujejo še pevka in basistka Mos Iocos, pevec in kitarist Baba Rossa ter poseben gost, violinist Peter Daly, ki posebej blesti v uvodni in naslovni skladbi Mirror.
Za to uvodno ogrevanje si Orchestra Of Spheres vzamejo čas. Blizu 10 minut traja mantrična skladba, ki jo označuje zamaknjen drone in zborovsko petje o ogledalo, ki stoji med nami in zrcali medsebojne odnose. Zdi se, da je bližnji vzor kar pesem We Will Fall s prvega albuma The Stooges, ali celo Venus In Furs, mala mojstrovina The Velvet Underground. Orchestra Of Spheres tematiko ogledala hitro speljejo na svoj teren, z živahno, udarno in s psihadeličnimi izpadi okrašeno Ata. V tekoč psihadelični gruv se utirijo šele s Chimes, le da je vokalna izvedba besedil skoraj dadaistična in kitarska igra plete razrahljan motiv. Zatem Orchestra Of Spheres padejo v plesni trans, za katerega si lahko predstavljamo, da najbolje funkcionira šele na koncertnem podiju. Skladbe bi se lahko kar prelivale ena v drugo, imajo podoben tempo in stalno medigro kitare in klaviatur, ki nikdar ne zapade v formalizem, ampak vedno najde svež pristop, na način afro-beata in derivatov. Da je razpored pesmi premišljen, priča Black And White, ki odpre drugi vinil, saj se z eteričnim petjem veže na uvodno Mirror. Tudi Omni Omni se z dadaističnimi vokalnimi izpadi veže na „sorodno“ skladbo s prvega vinila. Še ritmično je skladba odrezava, poskočna, a se izteče v progresivnem zavijanju sintetizatorja. Skladba Koudede je kakopak posvečena preminulemu tuareškemu kitaristu Koudedeju, Orchestra Of Spheres so namreč nastopali z njegovo skupino Group Inerane. Skladbo prevevajo žalobni toni, le v srednjem delu zablesti igra klarineta, ki v sklepnem delu ponovno prepusti mesto himničnemu petju. Album se nekako logično izteče z umirjeno Foggy Day. Zasnovana je na preprosti kodi, ki jo Orchestra Of Spheres stalno spreminjajo in nadgrajujejo, zdi se, da bi jo lahko vlekli v neskončnost. Še Sun Ra bi zadovoljno kimal z glavo, in Stereolab bi mikalo, da se pridružijo vokalnim harmonijam.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR12
(Rock Obrobje, oktober 2018)
Janez Golič
