V pogovoru z Oriano Fallaci
Oriana Fallaci
Corriere della Sera, Milano, 2004, str.126

Italijanski časopis Corriere della Sera je letos avgusta bralcem poleg časopisa ponudil tudi knjigo kontroverzne pisateljice Oriane Fallaci, ki jo mnogi cenijo kot eno najbolj branih in priljubljenih pisateljic na svetu. Eno je gotovo, ob branju Fallacije ne moreš ostati ravnodušen. Lahko se v celoti strinjaš z njenimi stališči, ali pa te že na samem začetku s svojo brezkompromisno držo v hipu odbije na drugo stran. Srednje poti pri njej preprosto ni. V bistvu je niti sama ni nikoli iskala. Samosvoja, drzna, trmoglava in jasnih stališč je že zelo zgodaj opozorila nase. Kot novinarka, bolje vojna dopisnica, je spremljala vse vojne spopade sodobnega časa, od Vietnama do Bližnjega vzhoda, od madžarske vstaje leta 1956 do latinskoameriških nemirov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, do pokola v Ciudad de Mexicu leta 1968, ko je bila hudo ranjena, pa vse do zalivske vojne. Mnogi ji oporekajo tehnike intervjuvanja in poročanja, ker so kontroverzne in provokativne. Sama pa vidi skrivnost svojega novinarskega uspeha v tem, da ni bila nikoli 'objektivna'. Objektivnost je hipokrizija, ki jo je izumila zahodna civilizacija, kar samo po sebi nič ne pomeni. Vedno moramo zavzeti jasna lastna stališča.
V novinarstvo je Fallacijevo zanesla želja postati pisateljica. Nikakor ne gre spregledati treh izredno pomembnih okoliščin, ki so vplivale na njeno kariero. Najprej je tu odraščanje v družinskem okolju, ki je bilo izredno liberalno in politično angažirano. Izredno močan vpliv je imel nanjo oče, ki je bil že veliko pred drugo svetovno vojno na čelu Odpora v Italiji, in tu so še Firence, mesto kot produkt določene civilizacije in kulture (Firence in New York sta moji dve domovini, pravi danes). Rada poudari, da je bila rojena kot ženska. Zaradi slednjega se je treba v življenju še posebej boriti, kar pa posledično pomeni, da vidiš več, misliš več in si bolj ustvarjalna. Njen pristop do literarnega ustvarjanje je izredno emocionalno pogojen. K pisanju jo žene notranja nuja, izredna čustvena, psihološka, politična in intelektualna motivacija. Smrt se kot nekakšen lajtmotiv vleče v njenih najbolj pretresljivih književnih delih. Najsi bo to obsodba vojne, kot je to v knjigi o Vietnamu. Ali pa v knjigi Pismo nerojenemu otroku, ki se često deklarira kot eno odličnih feminističnih pisanj o nosečnosti, splavu in emocionalnemu nasilju. Obsesija s smrtjo je vsekakor tisto največ, kar jo nenehno spremlja in sili k pisanju. Bližina lastne smrti je navdihnila tudi njen zadnji knjižni (samo)intervju (Fallacijeva je bila že leta 1992 operirana za pljučnim rakom v New Yorku. Po dvanajstih letih se je bolezen spet oglasila in pisateljica se je hudo bolna vrnila v svojo Toskano.). Vsak intervju je v bistvu tudi moj portret. Gre za močno mešanico idej, temperamenta, moje vzdržljivosti in potrpežljivosti. Knjiga je torej nekakšno poslednje samorazkritje avtorice, polno prebliskov in skokov v preteklost, razlagalno, duhovito in ostro. Odločila se je spregovoriti, ker čuti smrt nad sabo, ker ima še veliko za povedati in ker se ji zdi intervju najbližja in najhitrejša pot, da to tudi izpove. In beremo. In sestavljamo sliko o Italiji, (ki je še bolj obolela kot sem sama) kakor jo vidi in čuti avtorica, o Evropi današnjega trenutka, o terorizmu v Ameriki, Španiji, o Islamu, smele primerjave med Evropo iz leta 1938 in tisto, ki je v nastajanju danes in v vsem tem kolažu utrinkov raste pred nami predvsem slika o avtorici sami. Fallacijeva kljub hudi bolezni v trenutkih nemoči prebuja svet z edinim orožjem, ki ga je kdajkoli vehementno vihtela: s pisano besedo. (Rak novega nacifašizma, novega boljševizma, sodelovanja, ki ga hrani lažen pacifizem, ignoranca, indiferentnost je tisti rak, ki je veliko hujši od mojega. To je rak Bližnjega Vzhoda, Evrope in še posebej Italije.)
Fallacijeva bo s svojimi stališči nedvomno (spet) razburkala italijansko javnost, politično na prvem mestu. Vsem ostalim pa ponuja v razmislek kopico grenkih iztočnic o tem, kam vsi skupaj drvimo.
Knjige Oriane Fallaci so prevedene v več kot dvajset jezikov v enaintridesetih državah. Nastajale so v razdobju od leta 1958 do 1979, ko je izšel tudi (po njenem mnenju najboljši) roman Moški in kasneje v obdobju 1990 do 2004. V slovenščini lahko beremo njen roman Pismo nerojenemu otroku (iz leta 1975) in Bes in ponos (2001).

(Književni listi, Delo, avgust 2006)

Varja Velikonja