In memoriam: Oriana Fallaci


15. septembra 2006 je v Firencah umrla Oriana Fallaci (rojena 29.julija 1929), nedvomno prva dama italijanskega žurnalizma, pisateljica in angažirana intelektualka najširšega kova. Medijski svet in novinarsko poročanje sta se močno spremenila od takrat, ko je začela pisati za časopise.

Površnost podajanja informacij, uniformiranost in povzemanje globalnih novic brez komentarjev in poglobljenih razmišljanj, ki danes prevladujejo, ji niso bili pisani na kožo. Mogoče je tudi zato raje videla, da jo v javnosti predstavljajo kot pisateljico, čeprav ji je svetovno slavo prineslo pogumno poročanje z vojnih žarišč. Kot dopisnica je spremljala vojne spopade sodobnega časa, od Vietnama do Bližnjega vzhoda, od madžarske vstaje leta 1956 do latinskoameriških nemirov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, od pokola v Ciudad de Mexicu leta 1968, ko je bila hudo ranjena, pa vse do zalivske vojne. Mnogi so ji očitali tehnike intervjuvanja in poročanja, ker so kontroverzne in agresivno provokativne. Skrivnost lastnega novinarskega uspeha je videla v tem, da ni bila nikoli 'objektivna'. Objektivnost je hipokrizija, ki jo je izumila zahodna civilizacija, kar samo po sebi nič ne pomeni. Vedno moramo zavzeti jasna lastna stališča.
Bila je dosledna raziskovalna novinarka, ki je z navidez hladno distanco poročala z bojišč ali razpravljala z najpomembnejšimi politiki (pol)pretekle zgodovine. Pred njenim mikrofonom so se tako namučili Henry Kissinger, kralj Husein, Indira Gandhi, Ali Bhutto, Fidel Castro, Moamer el Gadafi in številni drugi. Nedvomno je bil najbolj odmeven pogovor z iranskim voditeljem Homeinijem, še posebej, ko je v pogovoru načela tematiko o pravicah in enakopravnosti žensk v družbi.
Podobno iskrena, zvesta sebi in svojim načelom je bila tudi v literaturi. V pisanju je rada izpostavila teme, ki jih je preživela, o katerih je razmišljala, v ospredju je velikokrat ženska figura. Rada je poudarila, da je bila rojena kot ženska. Zaradi slednjega se je treba v življenju še posebej boriti, kar posledično pomeni, da vidiš več, misliš več in si bolj ustvarjalna. Njen pristop do literarnega ustvarjanje je bil izredno emocionalno pogojen, k pisanju jo je vlekla notranja nuja, izredna čustvena, psihološka, politična in intelektualna motivacija. Nikakor ne gre spregledati treh pomembnih okoliščin, ki so vplivale na njeno kariero. Najprej odraščanje v družinskem okolju, ki je bilo zelo liberalno in politično angažirano. Izredno močan vpliv je imel nanjo oče, ki je bil že pred drugo svetovno vojno na čelu Odpora v Italiji, in tu so še Firence, mesto kot produkt določene civilizacije in kulture (Firence in New York sta moji dve domovini, je rada povedala).
Leta 1975 je izšla knjiga Pismo nerojenemu otroku, štiri leta kasneje pa roman Neki človek. Roman je poklon njeni veliki ljubezni, grškemu odporniku in pesniku Alekosu Panagulisu in je njeno najbolj znano in brano knjižno delo sploh. Knjiga o osamljenosti nekoga, ki noče biti katalogiziran, shematiziran, vklenjen v spone mode, ideologij, družb, Moči. Knjiga o tragediji pesnika, ki ni in noče biti človek iz množice, orodje tistih, ki ukazujejo, obljubljajo, grozijo, pa naj so na desni ali na levi ali v sredini ali na skrajni desni ali na skrajni levi ali v skrajni sredini, je v pogovoru za revijo Panorama povedala avtorica. Obe deli sta bili dokaj hitro prevedeni tudi v slovenščino, roman Neki človek že leto dni po izidu (Mladinska knjiga, l980). Knjigi sta v bistvu edini, ki popisujeta najpomembnejše osebne, intimne, romantične prelomnice v njenem življenju, razkrivata in odstirata tudi tiste najbolj prosojne tančice njenega osebnega življenja. Oriana se je noro zaljubila v grškega političnega aktivista Alekosa Panagalusa, njen ljubimec je postal le nekaj dni po njunem intervjuju. Skupaj sta preživela tri viharna, nemirna, strastna leta, poleg mame Tosce, je Alekos edina oseba, ki jo Oriana Fallaci opisuje s posebno naklonjenostjo, pozornostjo in ljubeznijo. Leta 1976 je izgubil življenje v sumljivi prometni nesreči. Knjiga Neki človek je eksplozivna in privlačna mešanica čustvene ujetosti, novinarske pripadnosti in nevarne politične napetosti. Samo »nesrečna« in politično vroča tema ji je preprečila, da bi bila deležna večje medijske slave. To je vnovičen dokaz globalno aktivne zahodne medijske cenzure, komentira Svetlana Slapšak v svoji študiji Ženske ikone 20.stoletja.
Njen stil pisanja je vedno sprožal v javnosti kontradiktorne občutke, nikakor pa ji ne gre odrekati angažiranosti, strastnega izrekanja v prvi osebi, ki poraja včasih tudi napačen vtis, da vemo o njej VSE. Kar je v bistvu zmotno, saj je osebno življenje vedno skrbno skrivala pred radovednimi očmi javnosti. Čeprav je bila navezana na rodno Toskano in še posebej Firence, je bila poleg P.P.Pasolinija ena redkih italijanskih intelektualcev, ki je vir navdiha in pisateljske oaze našla tudi v New Yorku, kjer je preživela desetletja svojega ustvarjalnega življenja. Tudi sicer sta si bila s P.P. Pasolinijem blizu, po njegovi tragični smrti je objavila topel poklon in pozdrav dragemu prijatelju in sorodni duši, v eseju Pismo P.P. Pasoliniju. (Takoj sva postala prijatelja, nemogoča prijatelja; hočem reči, jaz, normalna ženska in ti, nenormalen moški, glede na standarde in merila s hipokrizijo preplavljene javnosti, jaz, zaljubljena v življenje in ti zaljubljen v smrt. Jaz, tako groba in ti tako mil.)
Bila je resna, strogo načelna, včasih celo konservativna; večna upornica, tako v osebnem kot javnem življenju. Prepovedali so ji vstop v lokale v Ameriki, ker je nosila hlače v času, ko to (še) ni bil modni trend. V trenutku, ko je postal, se je odločila nositi krila in klobuke, obraz je skrivala za velikimi očali. Nekakšna literarna Greta Garbo. Tudi v modnem smislu je obdržala stil in eleganco, njen prepoznaven zaščitni znak so s črnim eye linerjem obrobljeni zgornji veki, razvada, ki jo je obdržala celo življenje. Podobno kot tleča cigareta med prsti, ali njen večen, star Olivetti pisalni stroj, ki ga ni nikoli izpodrinil računalnik (Ne morem pisati na tihih strojih, moram slišati lastno tipkanje, da bi besede in misli sploh prišle do mene), in strast do zbiranja starih knjig iz sedemnajstega, osemnajstega, devetnajstega stoletja. Sama, toda nikakor ne osamljena; njene knjige je kritiška srenja podcenjevala, toda javnost je menila drugače. Kljub grobim napadom na roman Pismo nerojenemu otroku, kjer so očitki leteli na etičnost glavne junakinje, literarni kritiki pa so na prvih straneh vodilnih časopisov v Italiji razglašali, »Grdo, grdo, grdo; grše kot tako, ni mogoče, trajalo bo samo eno poletje, se je knjiga odlično prodajala, prevedena je, podobno kot njene ostale, v več kot dvajset svetovnih jezikov, med drugimi tudi v slovenščino. Paradoks priljubljenosti in razumevanja leži prav v drži avtorice in nepopuščanju nikakršnim normam, zapovedim, splošno sprejetim in utečenim pravilom, delovati v skladu s svojim razumom in kulturno dediščino, ki ti je bila položena v gene. Knjiga Pismo nerojenemu otroku je v bistvu monolog noseče ženske, ki razmišlja o nastali situaciji, o spremembi, ki jo ta sproži v psihi ženske. Avtorica ima v marsikaterem pasusu romana prav, ko razgrinja pomisleke v zvezi z nastalo situacijo, tudi ko popisuje reakcije okolja; v monolog so dramatično vpleteni ljubimec, starši, zdravniško okolje, šef in služba s svojimi zahtevami. Primer tako dobi širše razsežnosti, osebno, ki je vpeto v javno, dvoje okolij, ki se hočeš nočeš stikata, dopolnjujeta ali oddaljujeta, nadgrajujeta in sesuvata, kakor kdaj in kakor kje. Roman Pismo nerojenemu otroku se zato pogosto upravičeno deklarira kot eno odličnih feminističnih pisanj o nosečnosti, splavu in emocionalnemu nasilju. Kdo potegne krajši konec je napisano dovolj jasno in v nasprotju z očitki povsem nepretenciozno in odkrito pošteno, življensko, kakopak. Tekst je še danes nepresežen v tistem najglobjem in najintimnejšem občutju ženske, boleče drzno in odkrito do zadnje zapisane besede. Je zato res tudi kruto in neetično?
Bralstvo je podobno razdvajala tudi v ostalih temah, ki ji je popisovala. Zanimivo, da sta se proti njej obrnile obe strani, v Pismu nerojenemu otroku, tako nasprotniki kot tudi zagovorniki splava, kasneje je kot vojna dopisnica iz Vietnama sprožila val nezadovoljstva s strani desnega režima, kot tudi levičarskih skrajnežev. Zdi se, kot da bi njeno celo življenje potekalo na tanki liniji osebne travmatične izkušnje, ki se boleče odvija vedno med nasprotnima poloma, med hipokrizijo in poštenostjo in tisoči odtenki vmes. Privlačna zmes emocij in subjektivnosti pa ni vedno tisto, kar se od uspešnega žurnalizma pričakuje, ali pač? V lastno past se je ujela v zadnjem času, ko je s sebi lastno načelnostjo, postala ena izmed najbolj glasnih in zloveščih nasprotnic islama. Provokativno, nekoherentno in milo rečeno, polemično je zasnovala knjigo Bes in ponos, ki je izšla leta 2001.
11.september 2001 je doživela v New Yorku, v neposredni bližini gorečih dvojčkov. Kot da bi ji zlovešča bolezen (leta 1992 je zbolela za rakom na pljučih, ki se ji je v letu 2000 ponovil) in sovražni kaos v njej ljubi deželi, odvzeli tisto pronicljivost in razsodnost razuma, po kateri je nekoč slovela. Tisto hladno odmaknjenost, ki omogoča, da presojaš stvari z več zornih kotov, s toleranco, strpnostjo in inteligenco, predvsem pa daleč proč od politične in vsakršne demagogije, sovraštva in hujskaškega, populističnega prezira. V podobnem kulturno šovinističnem tonu je napisana tudi knjiga Moč razuma (2004), obe omenjeni knjigi sta prevedeni v slovenščino (Učila, Tržič).
Smrt se kot nekakšen lajtmotiv vleče v njenih najbolj pretresljivih književnih delih. Obsesija s smrtjo je vsekakor tisto največ, kar jo je nenehno spremljalo in sililo k pisanju. Bližina lastne smrti je navdihnila tudi njen knjižni (samo)intervju Pogovor z Oriano Fallaci, nekakšno poslednje samorazkritje avtorice, polno prebliskov in skokov v preteklost, razlagalno, duhovito in ostro (izšlo avgusta 2004 ob izdaji časopisa Corriere Della Sera). Odločila se je spregovoriti, ker čuti smrt nad sabo, ker ima še veliko za povedati in ker se ji zdi intervju najbližja in najhitrejša pot, da to tudi izpove. In sestavljamo sliko o Italiji, (ki je še bolj obolela kot sem sama) kakor jo vidi in čuti avtorica, o Evropi današnjega trenutka, o terorizmu v Ameriki, Španiji, o Islamu, smele primerjave med Evropo iz leta 1938 in tisto, ki je v nastajanju danes. Fallacijeva kljub hudi bolezni v trenutkih nemoči prebuja svet z edinim orožjem, ki ga je kdajkoli vehementno vihtela: s pisano besedo. (Rak novega nacifašizma, novega boljševizma, sodelovanja, ki ga hrani lažen pacifizem, ignoranca, indiferentnost je tisti rak, ki je veliko hujši od mojega. To je rak Bližnjega Vzhoda, Evrope in še posebej Italije.)
Nekoč so jo vprašali, kaj bi si napisala na svoj nagrobnik; »Oriana Fallaci, pisateljica«, je bil odgovor… Kaj drugega pričakovati od avtorice, ki se je zaljubila v pisano besedo v trenutku, ko je prvič sedla za pisalni stroj.
(Književni listi, Delo, 2006)

Varja Velikonja