PAIN TEENS
Destroy Me Lover
(Trance Syndicate, 1993)
Texaški blazneži, Pain Teens, stalno v senci svojih slavnejših sodeželanov, Butthole Surfers, so konec lanskega leta izdali že svoj peti album. Okostje skupine predstavljata pevka Bliss Blood in mojster vsemogočih generatorjev šuma in hrupa, Scott Ayers. V najzgodnejši pojavni obliki sta delovala kar sama, kar se je odražalo v brezoblični zvočni kaši, kjer je bil najpomembnejši splošni vtis razrvanosti in kaosa. Z vključitvijo prave ritem sekcije so Pain Teens počasi zavozili na pota, vsaj v določenih okvirih, normalnejšega rock izraza. Ostale so značilnosti, ki še danes določajo posebnost njihove glasbe. V osnovi, ko odmislimo vse aranžerske prijeme, je to prekleto enostavna forma, zasnovana na kitarskem riffu in zapeljivem refrenu. Vse ostalo so posebnosti. Stalni pritiski šumov težko določljivih izvorov, kitarsko štrenanje, ki še najbolj spomnijo na zavijajoč zvok blaznih surferjev, večkratno nasneto bobnarsko topotanje, vse to potiska glas Bliss Blood v nebogljen položaj. In očitno se pevka tam kar dobro počuti. Mnogotega je "ukradla" neki drugi jezni gospodični, Lydiji Lunch, kar jo varuje pred padcem v žensko samopomilovanje. In v večini primerov na plošči "Destroy Me Lover" gre za to, oster ženski odgovor na moško prevlado na vseh področjih. Že uvodoma Pain Teens opozarjajo s "Cool Your Power", obračun nadaljujejo z "Dominant Man", sledi že prva krvava zgodba "Lisa Knew" in zares, vsaj v tem kontekstu, nenavaden izbor priredbe z Leonardom Cohenom. Nenavadna zato, ker se Pain Teens proti pričakovanjem držijo akustičnega(!) originala, in vendar "Story Of Isaac" zadrži vsa občutja srhljivosti in nelagodja. Skratka, Pain Teens so odkrili, da se ekspresivnost glasbe ne dosega le s pobezljanim hrupom vseh vrst, pač pa se potrebna dinamika lahko skrije tudi v pretanjenem spletu instrumentov.
(Rock Vibe)
Janez Golič
