Intervju: PSYCHO-PATH (Melanija FABČIČ)

GLASBA NA AVTOEROTIČEN NAČIN

Kmalu bo minilo leto od premierne plesne predstave Terminal (27. In 28.10. 1999 v Ljubljani, v Muzeju novejše zgodovine) avtorja in koreografa Matjaža Fariča in ob živi glasbeni spremljavi skupine Psycho-Path in malo manj od dneva, ko sva z Melanijo Fabčič, pevko in tekstopisko benda, v Cekinovem gradu v Ljubljani snemale pogovor. Takrat žal, prekinjen zaradi dela skupine in snemanja soundtracka za istoimenski album. Vmes so sledila srečanja z Melanijo na poletnih festivalih po Italiji, Nemčiji, Ljubljani, letos poleti tudi v Novi Gorici.
Pogovor, ki je pred vami, je povzetek najinih številnih srečanj. Kajti vsako najino snidenje pomeni zame dodatni zapis o delu ene najboljših skupin sodobne alter rockovske scene v Sloveniji.Ta trenutek. Melanijina razmišljanja pa so tako ohrabrujoče sveže drugačna od vsega, kar se ponuja v branje in poslušanje o popularni godbi v naših medijih, da ji je že zaradi tega vredno prisluhniti.
Tema pogovora je torej ustvarjalni in kreativni potencijal, ki ga Melanija Fabčič vlaga v delo skupine, v sebe, lastno doživljanje umetnosti in videnja sebe v sodobni popularni glasbi tega trenutka, v pisani besedi; refleksije od začetkov do danes.
Ni pretirano spoznanje, da smo v Soveniji s Psycho-path dobili skupino, ki se je z vztrajno in pokončno držo iz do drugačnih glasbenih oblik nenaklonjene periferije prerinila v prestolnico, in še dlje: na tuje. In prepričala.
Ustvarjajo poglobljeno, skoraj filmsko glasbo, ki pa je vse prej kot pompozna in spektakularna. Posebne užitke sprožajo besedila; doživete in slikovite samoizpovedi, prepolne notranjih skrivnosti in hotenj z vznemirljivimi vrhunci, spoznanji, zanikanji, ki ustvarjajo idealen par gibalnemu materialu ujetih v Terminalu.

Zanima me, kako so nastaji teksti za predstavo Terminal. Veliko dela vloženega v izredne tekste. Sodelovanje s Scottom McCloudom. Kovanke novih besed. Kakšna je torej posebnost lirike v Terminalu?
Melanija: Sodelovanje s Scottom je gotovo ena od stvari, ki mi doslej pomeni največ v moji glasbeni karieri. Preprosto zato, ker imaš v življenju redko kdaj priložnost, da delaš z nekom, ki je na isti 'valovni' dolžini, katerega delo ceniš, razumeš in spoštuješ. S Scottom sva se spoznala v K4 pred štirimi leti, ko smo bili predskupina Girls Against Boys. Od takrat si dopisujeva, kontakt predvsem na osnovi 'montiranja' tekstov, oziroma tako imenovani cutting & pasting of words. Oba se namreč izogibava klasični metodi lotevanja tekstov, ne producirava točno določenega pomena, ampak nam je v osnovi najbližji način »cut up« metode W.S.Burroughsa. Le ta je že v osnovi drugačna, ker dojema in uporablja besede v njihovi »materijalnosti«, pomen in smisel pa ostajata v veliki meri nedoločena, odprta. Tak »demokratičen« pristop k pisanju besedil omogoča poslušalcu, da si skuje lasten pomen ali pa tudi vsakič drugačnega. To je tudi v bistvu specifika lirike v projektu Terminal, ki pa je še dodatno bizarna na račun kombiniranja tekstov dveh različnih oseb (Scotta in mene), katerih identiteti se na koncu popolnoma premešata. Kljub temu pa rezultat niti slučajno ni brez rdeče niti. Menim, da smo imeli pri ustvarjanju glasbe za Terminal možnost odpreti določene 'ventile', ki jih doslej še nismo. Enostavno nam je uspelo ujeti napetost, ki nas je tako rekoč sama vodila skozi predstavo. Všeč mi je, kar smo naredili, še posebej lirika, ki dejansko odraža neko fuzijo med New Yorkom in nami tukaj, resnično neka organska, sveža povezava med Scottom in mano.
Če se za trenutek vrnem k vašemu drugemu CD z naslovom Autoerotic; več kot videnje besede, presežek glasbe Psycho-path, združenih energij, nekje praviš » besede so kot prostori zame«. Kašen pa je bil odziv na sam naslov vašega CD?
Večina ljudi je naslov dojela v zooženem pomenu »samozadovoljevanja«, kar je tudi somišljeno, vendar z našega vidika le obrobnega pomena. Zame je ena najbolj zanimivih pomenskih komponent besede tista, ki med drugim izraža tudi moje videnje, dojemanje in predvsem doživljanje glasbe ( tako naše, kot tudi glasbe drugih): glasba torej, kot oblika (sprožanja in izražanja) seksualnosti, ki presega golo telesnost. Pri glasbi gre vsekakor za fizično dojemljiv fenomen, ki vpliva (, če si dovolj »izostren«) na vsa čutila, najbolj pa na možgane. Ustvarjati in/ali poslušati glasbo je zame dejansko (transcedentalno)- seksualno, oziroma avtoerotično doživetje.
Album Autoerotic se mi zdi bistveno bolj odprt, tekoč in melodičen izdelek, s katerim ste po mojem mnenju pritegnili nov krog ljudi. Nekje sem zasledila, da predvsem mlajših. Ali je po tvoje rockovska glasba ( v najširšem smislu besede) glasba predvsem za mlade in kako jo obravnavamo pri nas, v Sloveniji?
Osebno me zelo veseli, ker smo še posebej z izidom »Autoerotic«, pridobili kar nekaj fanov in fanic, najstnic in najstnikov, predvsem zato, ker opažam, da so dosti bolj entuziastični glede glasbe. V večini primerov imajo odprta glasbena obzorja in okus, kar pomeni, da lahko rastejo skupaj z bendom. To seveda ni pravilo, je pa izkušnja, ki smo jo doživeli v Sloveniji, kjer večina dvajset do trideset letnikov ( pa tudi štirideset do petdesetletnikov) goji neke vrste zdolgočaseni, elitistični, snobovski pristop do glasbe, nekaj v smislu »jaz pa ne grem na koncert, če ne gre za nekaj kultnega, razvpitega, tujega ali kritiško 'odobrenega'«. Poudariti velja, da to ne velja za vso potencialno rockovsko publiko, ki pripada prej omenjeni starostni skupini. Gre le za naša opažanja. Rockovska glasba se mi ne zdi »glasba za mlade«, oziroma, ni starost to, kar jo definira. V današnjem času celo razlikovanje mladi/stari ne vzdrži več, ker vedenjski vzorci niso omejeni na posamezne starostne skupine. Obstaja cela vrsta primerov, ki kažejo, da gre pri rocku za način življenja, za držo, za videnje sveta in n e za fenomen, vezan striktno na mladinsko (sub)kulturo. Sama sodim po statističnih merilih v skupino dvajset do tridesetletnikov. Vendar se ne identificiram s to starostno skupino in ne živim življenja, ki ji ga družba predpisuje. Govor je seveda o zastarelih nazorih družbe (v tem primeru tudi slovenske), ki »caplja« za časom. Odprtost, fleksibilnost in pripravljenost na eksperiment je vse, kar šteje.
S prepoznavnim zvokom skupine Psycho-Path dobiva tudi tvoja odrska podoba čisto konkretne, avtentične oblike. Stil. Tvoje značilno gibanje na odru. Koliko premišljenih potez je v tvoji podobi in v igri odra? Koliko v stiku s publiko? Koliko časa in prostora zavestno posvečaš zunanji podobi?
Premišljenih potez v smislu preračunavanj skorajda nič, oziroma zelo malo. Pri mojem odrskem nastopu gre za močan intuitiven, oziroma »hiper-buden« trans, v katerega se mi uspe včasih popolnoma ujeti. V takih trenutkih čutim najbližji stik s publiko ( oziroma s tistim delom publike, ki je pripravljen na »igro«). Zunanja podoba je zame pomembna v smislu sovpadanja z mojo osebnostjo in z glasbo, ki jo ustvarjamo. To pomeni, da dejansko razmišljam o svoji zunanji podobi vedno v sklopu celostne podobe naše glasbe in moje vloge v njej. Zunanja podoba, obleke in make –up, so stvari , ki ti lahko bolje pomagajo izraziti bistvo tvoje osebnosti ( če jim »dovoliš«, seveda) in so vsekakor sredstvo izražanja in komunikacije.
Kako deluje skupina Psycho-Path? Kako živi in se vzdržuje?
Skupina deluje danes »polprofesionalno«, kar pomeni, da smo, kar se tiče dela ( ustvarjanja, snemanja, produciranja, igranja koncertov in vse bolj poslovno promocijskih marketinških aspektov delovanja benda) absolutni profesionalci, le plačani nismo kot takšni. Ampak to je narava, recimo temu, neodvisne glasbe v Sloveniji. Zato vsak od nas opravlja še 'delo', ki mu omogoča preživetje. Tako kot pri mnogih sorodnih bendih v svetu, gre tudi pri nas , za delitev na »delo«, s katerim se preživljaš in bend, ki je za nas POKLIC v pravem pomenu besede.
Kako sprejemaš kritike na račun skupine, od tistih najbolj pritlehnih ( razprodaja »britpopovstvu«), do obtožb nekaterih iz t.i. undergrounda, da ste postali komercialni?
Melanija: Kritiška dejavnost naj bi bila neke vrste žlahtno »filtriranje« in na ta način tudi kreativna. Pri nas ( pa ne samo) še vedno ne razumejo bistva kritike, namreč izpostavitev pozitivnih strani in možne pripombe na račun izboljšanja. Kakorkoli že, s tovrstno kritiko se pri nas ne srečamo ravno pogosto. Plitve, nepremišljene in nedomišljene izjave ă la tista o »britpopovstvu« se me/nas ne dotaknejo. Kar seveda ne pomeni, da zavračamo vse, kar prihaja iz Velike Britanije in zveni vsaj rahlo »melodično«, kar zares sovražimo je vsakršno omejevanje. Tako žanrsko kot tudi tisto klasično dihotomijo »noise/melodija« ali »pop/rock«. Očitek o »skomercializiranosti« gladko zavračam z argumentom, da obstajajo določeni ljudje, glasbeniki, ki so preveč ujeti v svojem majhnem, zapečkarskem svetu, da bi si sploh drznili gledati in ciljati dlje od občinskih meja. Ti pač sklepajo, da so vsi ostali, ki so se odločili »globalizirati« svoje delovanje, avtomatično »prodane duše«. Naš cilj pri delovanju glasbe je definitivno prodreti navzven. Prvenstveno v glasbenem smislu ( ker delamo za naše »duše«), pa tudi v smislu naših poslušalcev. Moje mnenje je, da se raje preizkusim v »veliki igri« ( pod pogojem, da esenca benda ostane ista) in pogorim, kot pa da za vedno nergam iz varne razdalje.
Na prvencu skupina Psycho–path z naslovom Jiu Jitsu najdemo tudi skladbo I Remember, odlično priredbo kultnega benda Suicide. Zanima me tvoj odnos do prired drugih avtorjev?
Klasične priredbe me pravzaprav ne zanimajo. Naša priredba komada »I remember « niti slučajno ni običajna cover verzija; gre namreč samo za besedilo Alana Vege, ki je mešano z glasbo Psycho-Path. Seveda je včasih sproščujoče igrati določene komade bendov, ki so nam posebej pri srcu ( v obliki, ki je bolj ali manj blizu originalu), vendar počnemo to zelo redko.Mislim, da mora biti na koncertu res neko posebno občutje, da se odločimo zaigrati npr. »The night in coming on« od Dimstars. V redkih situacijah, ko dejansko zaigramo kakšno priredbo, je to neke vrste »hommage« bendu, katerega skladbo smo se odločili prirediti.
Na svetu je kar nekaj glasbe in glasbenikov, ki me že leta vznemirjajo. Ne morem pozabiti recimo Michael Giraja, ki je prekinil koncert v Firencah zaradi »klepetanja« publike, zadnjič je Blixa Bargeld v Celovcu storil isto, ker je nekdo med publiko telefoniral po mobiju…Kako ti, kot umetnica in ustvarjalka, gledaš in sprejemaš ta indiferenten svet? Koliko stojiš na svoji strani in koliko se misliš v bodoče prilagajati trgu? Koliko časa lahko s svojo držo in karakterjem vzdržiš v tem poslu?
Težka vprašanja, skoraj eksistencialnega pomena… Indiferentnost ali nerazumevanje publike je lahko v določeni situaciji celo stimulativno, vendar ne na dolge proge. Po moje smo v tej igri vsi zaradi – možne – izkušnje absolutne svobode, ki pa je po pravilu zelo kratkotrajne narave. Možno jo je doseči samo v neke vrste »simbiozi« bodisi s publiko ali s svojimi soigralci. Gre za razvpiti »iracionalni rez« med situacijo na odru in pod njim. Kot poslušalka se čutim »dolžno« prispevati svoj delež, se spustiti v igro, amplitudi gibanja, pretakanja glasbe oziroma energije in to nima nič opraviti z načinom odrskega nastopa. Pristnost je torej edini kriterij, pa če gre za totalno agresijo, ki jo spremlja ustrezno gibanje ( tako publike kot benda) , ali pa za skoraj meditativno, »portishead«-ovski nastop. Kar se tiče zadnjega vprašanja; ne vem, kako dolgo lahko vztrajaš. Dejstvo je, da sem prav trmasto vztrajna oseba, ki nikoli ne bi mogla živeti proti svoj naravi.
Postajaš neke vrste vzorčni model mladim dekletom. Kako to sprejemaš? Kdo so pa bile tvoje »vzornice«?
Všeč mi je, da si uporabila izraz »vzorčni model«, ki se mi zdi manj obremenjen s konotacijami tipa »idol«, kot beseda »vzornik« Ne vem, če sem dejansko to; o tem lažje sodijo drugi. Če je moja pot oziroma način lahko komu v pomoč ali orientacijo pri odločitvi glede možne glasbene kariere oziroma alternativnega načina življenja, me to veseli. Vendar pa tega ne bi omejila na dekleta. V mojem dosedanjem življenju sem se orientirala po več različnih osebah, v večini primerov biološko gledano, moškega spola. Pri šestih me je povsem prevzel David Bowie, kasneje, v zgodnjih najstniških letih, je naredila name izredno močan vtis tedanja brezkompromisnost Blixe Bargelda. Najpomembnejši, kar se tiče pristopa k ustvarjanju glasbe, oziroma popolnega poistovetenja glasbe in življenja, pa je bil zame Thurston Moore, ki mi je prvi posredoval sporočilo, da je spol kvečjemu sekundarnega pomena. Pravzaprav me je prepričala naveza Kim Gordon- Thurston Moore. Kim je bila tudi moja prva »vzornica« Kim je sočasne dekle, umetnica, ki je to, ne da bi zapadla v klišejski snobizem »art« scene in absolutna profesionalka v vsem, česar se loti. Je ostra, intelektualno superiorna in hkrati otroško naivna v najboljšem smislu besede. Zame je bila živi dokaz, da si lahko vse, kar hočeš biti, in zato ne boš kaznovana.Seveda pa se zavedam dejstva, da je v večini primerov za dekleta še vedno težje doseči določene cilje, kot pa za fante. Zato je vsak pozitiven »vzorčni model« več kot dobrodošel. Še vedno pa mislim, da se mora vsakdo v prvi vrsti definirati preko svoje »človeškosti«, osebnosti, katere del ( in to samo eden izmed), je tudi pripadnost določenemu spolu.
Kako se ohranjaš v psihofizični formi? Kaj ti vliva moči? Redno poučuješ na Pedagoški fakulteti v Mariboru, letos si magistrirala. Z bendom načrtujete do konca leta 2000 koncerte v Nemčiji, Italiji. Kako usklajuješ vse to?
Najbolj direkten odgovor bi bil: z dvigovanjem uteži, kombiniranim z dopolnilnim fitness programom.Poleg nabiranja kondicije gre predvsem za sproščanje agresije, sprožanje zajezenih energij. Moj absolutni vir inspiracije pa je in bo, poleg glasbe, film in seveda kreativno ukvarjanje z jezikom, kar vključuje tudi določene segmente literature, ki pa je pretežno strokovna. In seveda: biti na turneji, vedno na cesti.
Igraš mogoče na kakšen instrument? Kako skrbiš za glas?
Če igram na instrument? Ne zares dobro. Vznemirja me sicer bas kitara, vendar si nisem še vzela časda, da bi se zares lotila igranja nanjo. Moj pravi instrument je moj glas, ki ga dejansko »treniram« vsakodnevno. Zame je samoumevno, da pojem kadarkoli in kjerkoli se znajdem sama. In sicer vse, od ogrevalnih vaj za glasilke, do spremljave naključnega komada na radiu, do virtualnega »dueta« z mojimi najljubšimi komadi. Kar se pa tiče skrbi za glas: določene stvari je potrebno žrtvovati, kot npr. pitje mrzlih in gaziranih pijač, preglasno in prekomerno govorenje, ki je za glasilke napornejše od petja. Slednje je še posebej težavno, ker se kot glasbenica pogosto znajdeš v zelo glasnih situacijah, v katerih se od tebe pričakuje, da komuniciraš z ljudmi, kar je možno le z prenapenjanjem glasilk. Dokler se ne ukvarjaš res intenzivno z različnimi načini uporabe glasilk, niti ne opaziš, kako so dejansko krhek instrument.
Tvoje videnje sodobne glasbe prihodnosti in umestitev sebe v ta nori, kreativni kaos delanja Glasbe?
Upam, da je in bo glasba moja prihodnost. Kakšna bo ta glasba, je povsem nepredvidljivo, kar je tudi prav. To je gonilna sila. Edini pogoj je, da se mora glasba vedno bolj približevati svojemu bistvu ( le to seveda varira od benda do benda). Dejstvo je, da si življenja brez glasbe ne morem predstavljati: povedano drugače, brez glasbe bi najverjetneje pristala na »temni« strani življenja. V kakršnikoli obliki že, bo glasba vedno v centru mojega življenja.
Glasba prihodnosti bo po moje manj uniformirana in kljub temu lažje dostopna širši publiki. Kvalitativno višja raven glasbe, pluralizem stilov in odprtost le teh.To bi dejansko omogočilo formiranje več različnih, enako močnih glasbenih scen, ki bi bile odprte za izmenjavo in sodelovanje.
Menim, da se bo glasba v novem tisočletju še bolj uveljavila kot neke vrste alternativna moč za naša vedno hitreje se odvijajoča in fragmentirana življenja.
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja