PSYCHO-PATH
Désinvoltura
More Noise Less Music, 2004

Ena od ločnic med 'underground' estetiko pogumnega stopanja in sredinskim, preračunljivim in dirigiranim tipanjem je tudi, da si pripadnik prvega lahko privošči preverjanje svežega gradiva v živo še pred objavo na nosilcu zvoka. Psycho-Path so nekaj pesmi z albuma Désinvoltura preverili že lani junija v Križankah, ko so nastopili kot predskupina Queens Of The Stone Age. Odziv na pesmi, ki jih je poslušalstvo slišalo prvič, ni bil nič slabši, kot na starejše, v ušesih že udomačene komade. Kar lahko pomeni dvoje; ali so sveže skladbe narejene na način instant uspešnic, pa čeprav rockovskega predznaka, ali pa je slog skupine že tako utrjen v zavesti poslušalstva, da različni napevi ne igrajo več pomembne vloge pri sprejemanju teh.
Resnica je verjetno nekje vmes oziroma Psycho-Path tokrat izvrstno združujejo oboje; skladateljske zmožnosti in neomajne slogovne lastnosti. Na albumu je zvrhana mera izdelanih, a obenem navdahnjenih harmonij, predvsem pevka Melée je v tem slišno napredovala. Pomagajo še mali produkcijski posegi, barvanje in prostorsko gibanje vokala, kar vse prispeva k širokemu izraznemu razponu. A še vedno v mejah, ki se jih Melée zagotovo zaveda, in jih ne bo prestopila niti v trenutkih 'slabosti'. Ker tega ne zna. Ker bi bilo izven njenega dojemanja sveta. Tako tu ne boste slišali posladkanih puhlic, čeprav so besedila in vokalna interpretacija nabita s čustvi. Istočasno je njena bojevitost še vedno ranljiva, izrazito ženska, a neupogljivo načelna. Kakor Psycho-Path ostajajo zvesti usmeritvi kitarskega rockovskega benda. Po odhodu kitarista Denisa se je spremenila dinamike skupine, kajti niso poiskali zamenjavo zanj, ampak ostajajo zasedba treh instrumentalistov in pevke. Niti se niso pretirano ukvarjali z možnosti studia, da bi na primer, obogatili osnovni zvok z za rock neznačilnimi instrumenti, raje so karseda verno prenesli koncertno energijo na ploščo. Ker, nekateri prehodi v samih pesmih kar kličejo po nadaljni aranžerski obdelavi, nadgradnji, spremembi, a potem vedno ostane vprašanje poštene izvedbe na odru. Še Dälek je zastopan bolj simbolno, zgolj spoštljivo recitira, daleč od običajne hiphopovske migracije v področje kitarskega rocka.
Skratka, Désinvoltura je pošten, poslušljiv in kompakten rockovski album. Nekaj najboljšega, kar Psycho-Path lahko ponudijo. Slabo tako ali tako ne znajo.
(Muska, marec 2004)

Janez Golič