Patti SMITH
Križanke, Ljubljana
2.avgust, 2015

V sklopu svetovne turneje je 2.avgusta 2015 v ljubljanskih Križankah gostovala Patti Smith s svojim bendom. To je bilo njeno drugo koncertiranje pri nas. Povod glasbenega praznovanja je 40. obletnica izida enega najbolj prodornih in vplivnih prvencev rokovske godbe nasploh, albuma Horses.
Rada bi verjela, da se je v tem obdobju pri nas, kaj spremenilo tudi in predvsem na področju kulture, popularne kulture vzeto v najširšem pomenu besede. Množica je tokrat, z razliko od prvega nastopa, dobesedno srkalo in vpijal vso gorečnost, s katero nas je obsipala prva dama rokenrola. Težko najdem primerne vzroke, kaj vse je pogojevalo prisrčnemu sprejemu, vsekakor pa sprejem vendarle daje upanje v boljši jutri tudi na tem področju. Ampak... kaj pa dan potem; kam izgine, kam se razdrobi, kam izhlapi in sfrči ves pozitivizem, ki je vel v Križankah tistega toplega avgustovskega večera...
V moji glasbeni zgodovini zaseda Patti Smith častno mesto. Od vedno, praktično. Verjetno zaradi njene drže, brezkompromisne in včasih poniglavo predrzne, vztrajnosti in njene vizije kulture, ki jo imam najraje, to je rokovske godbe. Verjame recimo v rokenrol kot umetniško obliko, v rokenrol, ki osvobaja, v rokenrol, ki ga živiš, čutiš in udejanjaš, ne glede na spol, raso ali kakršnokoli drugo obliko identitete. Je mojstrica pisane besede, s podobnimi literarnimi preferencami, ob njej pa sem vedno širila kulturna, umetniška in družbena omrežja. Njen glas in lirika sta po moje njeno največje orožje. Družbeno aktivna je danes predvsem kot okoljevarstvenica, vedno pa močno družbeno angažirana, jezna in opozarjajoča na zlo, pohlep in pogubo globalnega kapitalizma, egomanije in človeške zlobe. Sama na okopih trezno razumsko opogumlja, bodri in navdihuje z vero v ljudi, boljši jutri, v akcijo, ki je potrebna, če hočemo, da se kaj spremeni. Moč izbire je v naših rokah, z njo lahko v malih korakih naredimo maksimalne spremembe. Jesus died for somebody sins, but non mine... slavni citat, intro v rokovsko klasiko komada Gloria, je tako samo poziv, da stvari vzamemo v svoje roke. Da prevzamem odgovornost, za svoja dejanja, za svoje življenjske izbire in poteze. Ja, tako preprosto je to...
Nekako v tem duhu je zasnovala tudi avgustovski nastop, album Horses se je v dobrih 40 minutah v živo odprašil, toda poudarek tematike glasbe z albuma Horeses 40 let kasneje je bil zgolj in le na praznovanju življenja, veselja, da s(m)o še skupaj, da lahko s polnimi pljuči zadihamo in različnim generacijam poslušalstva predstavimo pomemben košček glasbene zgodovine. Patti Smith je umetnica, ki strogo asketsko izbira odtenke preteklosti in se potem intuitivno odloči, kaj in kako bo pomembne fragmente predstavila javnosti. Notranjo milino in nekakšno blagost, ki jo je z leti vedno več, lahko v trenutku prekine in eksplodira v ekspresijo moči in neverjetne življenjske strasti (veliki pisec Lester Bangs se ni motil, ko je recimo naslovil enega izmed svojih pogovorov s Patti s »Stagger Lee Was A Woman«). Interakcija z bližnjimi in publiko osuplja, blizu smo si ravno toliko, da smo v naslednjem hipu spet sami. Inteligentno in vešče voden odrski nastop. Prava šamanka rokenrola, in ja, Steven Sebring jo je odlično mojstrsko ujel v svojem odličnem dokumentarcu Dream of Life...
Horses metaforično v štiridesetletjih niso izgubili nič od svoje prvotne udarnosti, izjemnosti in umetniške moči. "Konji" brcajo danes z drugačno dinamiko, v še bolj opustošeno pokrajino in kitarske strune, ki jih Patti dramatično strastno potrga eno za drugo v sklepni pesmi My Generation, so več kot klic k udejanjanju novih platform, novih idej, novega dne...we don't need that fucking shit... med drugim.
(Rock Obrobje, avgust 2015)

tekst: Varja Velikonja
glej še zbirko člankov


še foto reportaža, vse fotografije Boštjan Tacol