Portret: PATTI SMITH

Patti Smith je rojena v Chicagu, a družina se je že pri njenih treh letih preselila v mestece Woodbury, na meji med New Jerseyem in Philadelphijo. Čeprav se je Patti kmalu odpravila od doma, so družinske vezi ostale močne vse do danes. Sestri in brat so jo spremljali tudi v njenem umetniškem življenju; z Lindo se je v burnih šestdesetih letih odpravila v Pariz, kjer se je nekaj časa preživljala kot članica uličnega gledališča. Brat Todd je bil dolga leta tonski tehnik njene glasbene skupine, materi pa je še danes hvaležna, ker jo je naučila molitev, ki so jo mnogokrat reševale pred življenskimi neprilikami. Te so se začele kopičiti že v njenih mladih letih; predvsem zaradi krhke postave je bila v šoli predmet žaljivk in podcenjevanj, pred katerimi se je zatekala v svet Arthurja Rimbauda, Jeana Geneta in Boba Dylana. Ko ni našla same sebe niti na srednji šoli niti v tovarni, kjer je delala v proizvodni hali brez oken in za male denarje, je dokončno spoznala, da si mora poiskati somišljenike v velemestu. Fotograf Robert Mapplethorpe je bil prvi, ki ga je spoznala ob prihodu v New York. Skupaj sta našla zaposlitev v knjigarni, zadovoljitev ustvarjalnih nagibov pa v krogu ljudi, ki so se zbirali v neuglednem klubu CBGB. Tja se je po zaprtju Warholove Factory preselilo dogajanje, ki se še zdaleč ni omejevalo na rock glasbo, ampak je združevalo praktično vse "moderne" umetniške prakse. Klub je postal in ostal znan po tem, da so v njem začeli številni izvajalci, ki so pomembno zaznamovali globalno glasbeno dogajanje naslednjih let - od Ramones, Television, Richarda Hella in njegovih Voidoids preko Talking Heads do Blondie.
Ko je Patti Smith v začetku sedemdesetih zašla v krog newyorškega umetniškega življa, se mu je kmalu pridružila kot zagnana akterka. Njena pot se je vila med gledališčem, pisanjem poezije in javnimi recitacijami. Leta 1971 je v cerkvi St.Mark na Lower East Side uvedla literarni večer, ki ga je organiziral Gerard Malanga, nekdanji član Warholove The Exploding Plastic Inevitable. Pri tem nastopu jo je spremljal Lenny Kaye, kitarist in glasbeni kritik, ki ga je Patti spoznala prav skozi članke v glasbenih časopisih. Družilo ju je zanimanje za isto obskurno glasbo, in ko je Lenny razkril, da zna obirati kitarske strune, se je začelo njuno dolgoletno glasbeno sodelovanje. V tistih začetniških poskusih bi poslušalec težko naslutil zametke glasbe, ki sta jo kasneje uresničila na ploščah Patti Smith Group. Na tistih nastopih je Lenny dodajal le free-rockovsko ozadje za burno recitacijo Patti Smith. Trajalo pa je še tri leta, da je Patti ustanovila pravo glasbeno skupino. Medtem je nadaljevala z raznovrstnimi aktivnostmi; pisala je celo za glasbene revije Creem in Rock, prispevala besedila za pesmi skupine Blue Oyster Cult, z recitacijami uvajala nastope New York Dollsov in objavila prvo zbirko poezije Seventh Heaven And Witt.
Novembra leta 1973 sta Patti in Lenny spet združila moči in v klubu Le Jardin predstavila performance z naslovom Rock'n'Rimbaud. Že tu se jima je pridružilo nekaj drugih glasbenikov, pomemben pa je prihod klaviaturista Richarda Sohla. Vse pogosteje so začeli nastopati skupaj in se preoblikovati v pravi rockovski bend. Tudi nekaj nenavadnih priredb v njihovem repertoarju je nakazalo novo usmeritev Patti Smith in njenih pomagačev. Njena prva posneta skladba je bila Hey Joe, pri kateri je sodeloval še Tom Verlaine, kitarist tedaj nove newyorške zasedbe Television. Snemanje je finančno omogočil Robert Mapplethorpe in skladbo tudi objavil na singlici pri lastni založbi Mer Records. To je bila ena prvih plošč izdanih v neodvisni produkciji, in predhodnica tovrstne dejavnosti v punkovskih letih, ki so sledila.
Mnogi so mnenja, da je bila Patti Smith ena od botrov punka, vendar se sama z njegovo destruktivnostjo ne strinja. Že pesem z B-strani prej omenjenega singla je dovolj zgovorna; Piss Factory je nastala kot posledica njenega težavnega preživljanja v tovarni. Vendar iz prikazovanja izkoriščevalskih razmer veje umišljen optimizem, revolt in zaupanje v spremembe. Tudi kasneje, ko so se dejansko pojavili Sex Pistols, ni skrivala dvomov v njihovo početje. Kot posledica časov, v katerih je odrasla, je v njej ostal čut za spremembe na bolje. Navkljub vsemu sranju, ki se dogaja v svetu ali njej osebno, vedno najde kanček upanja; kot sončni žarek v dežju, kot se je kasneje pesniško izrazila v pesmi Farewell Reel s plošče Gone Again.
Zasedba Patti Smith Group se je ustalila šele, ko je mesto kitarista zavzel češki emigrant Ivan Kral in ko je za bobne sedel Jay Dee Daugherty. Skupina je uspešno nastopila v Kaliforniji in kmalu podpisala snemalno pogodbo z veliko Aristo. In že naslednje leto je v produkciji nekdanjega člana Velvet Underground Johna Calea izšel prvenec Horses.
Ne le glasbeno, že na vizualni ravni je plošča naletela na burne odzive. Kljub temu, da je fotografija same Patti Smith na prednji strani ovitka nadvse preprosta, so jo mnogi videli kot nasprotje tedanji vlogi ženske v rocku. Namesto ranljive ženskosti Patti izraža nevtralno osebnost, želela je izgledati le čimbolj "cool". V te namene je bil kot naročen prav Robert Mapplethorpe, ki je skozi svoje fotografije vedno iskal čisto estetsko vrednost, ne glede na predmet. Ko so mu na neki razstavi prepovedali, da bi objavil fotografijo nabreklega spolnega organa, za povrh še črnskega lastnika, jo je zlahka zamenjal za bližnjo fotografijo cvetoče rože.
Patti Smith zagotovo ne podlega preprostim razlagam. Raje se preizkuša v izzivih; se zaklinja bogu in istočasno zanika krščansko pokoršino, ko prevzame Glorio Vana Morrisona z verzom "Jesus died for somebody's sins but not mine". Preizkuša skrajnosti in troakordni rock podkrepljen s silovito recitacijo je izvrsten medij za te namene. Konkretna vsebina ni bila nikoli v prvem planu; nad obskurnimi lezbičnimi zgodbami, moško nadvlado in molitvi h bogu lebdi njen romantični duh, vsekakor pa duh, ki jo v prvi vrsti vzpostavlja kot pesnico.
Najmočneje je Patti Smith verska nasprotja izkazala na albumu Radio Ethiopia. Jezik ekstatičnega verskega prepričanja je prenesla v cirkus rock'n'rolla, kjer je lahko povezala mladostniško upornost in goreča verska prepričanja. In kot bi se na podoben način sam bog želel poigrati z njo, je Patti Smith leta 1977 na nastopu na Floridi med izvedbo pesmi Ain't It Strange padla z odra in si poškodovala vratna vretenca. Opozorilo je bilo še toliko bolj resno, ker se Patti prav v tej pesmi najbolj goreče obrača k bogu in izreka vso vero ter zaupanje. Poškodba vratu jo je za nekaj časa odvrnila od koncertnih odrov, a ne od nadaljega ustvarjanja. Prvi večji komercialni uspeh je prišel s pesmijo Because The Night, ki jo je spisala z Bruceom Springsteenom. Okoliščine tega sodelovanja so zavite v tančico skrivnosti, saj je Patti zavrnila vsa vprašanja v zvezi s tem. Nič manj kontroverzna ni pesem Rock'n'roll Nigger, prav tako objavljena na tretjem albumu Easter. V njej Patti spreminja pomen žaljivke v nekaj pozitivnega, tako kot se je sama beseda punk tedaj iz zaničevanja spremenila v svoje nasprotje. Patti Smith lahko simpatizira, poistoveti pa se le redko. Tu je pač previdna, raje stoji na lastnih prepričanjih. Zagotovo pa je s svojim pogumom povzročila premik v obnašanju rockovskih ustvarjalcev in predvsem ustvarjalk, ki so se pojavile s punkovskim valom. Naenkrat so na rockovskih odrih stala dekleta v prvi frontni liniji, trdno prepričana, da tam tudi ostanejo.
Preden se je Patti po poškodbi sama povzpela na oder, je že pripravila novo zbirko pesmi, naslovljeno skladno z njenimi takratnimi obsesijami - Babel. Kljub vse večjim uspehom, se je nezadržno bližal konec. Leta 1979 so Patti Smith Group objavili četrti album Wave in na njem pomenljivo priredbo So You Want To Be (Rock 'N' Roll Star). Zavest, da se s povečano popularnostjo povečajo pritiski na ustvarjalca, ki silijo v kompromise, in nova ljubezen, sta botrovala zaključku sage imenovane Patti Smith v sedemdesetih. Leta 1980 se je Patti Smith poročila s nekdanjim kitaristom MC5, Fredom "Sonicom" Smithom (pesmi Dancing Barefoot in Frederick sta posvečeni prav njemu) in se z njim tudi preselila v Motor City. Prav tam je priredila poslovilni koncert in ga sklenila z branjem odlomkov iz Svetega pisma. Za naslednjih osem let se je Patti Smith umaknila iz glasbenega sveta.
Skozi osemdeseta o Patti Smith skoraj ni bilo slišati. V miru je vzgojila dvoje otrok, pripravljala nove in stare zbirke pesmi (Early Works in Woolgathering) in šele leta 1988 je objavila ploščo Dream Of Life. Pesem People Have A Power je njen najbolj neposredni poziv našim možnostim, iz nje veje optimizem, tudi kot posledica njenega srečnega družinskega življenja na obrobju Detroita. Morda še bolj presenetljiva je The Jackson Song, posvečena njenima otrokoma, a odpeta kot uspavanka za vse.
Nazaj v realnost jo je najprej prebudila smrt dolgoletnega prijatelja in fotografa Roberta Mapplethorpea. Leta 1989 je umrl za posledicami AIDSa. Patti Smith se je zopet vrgla na delo. Pisala je pesmi, prirejala recitacije in počasi se je v njej prebujala potreba po glasbenem udejstvovanju. S Fredom sta začela pisati pesmi za njen šesti album in dolge ure debatirala o ideji plošče. Fred se je zavzemal za socialno angažirano ploščo, in verjetno bi taka tudi bila, če ne bi novembra 1994 umrl za posledicami srčne kapi. Mesec dni zatem je umrl še Pattin brat Todd.
Patti Smith se zato ni umaknila v samoto. Še več. Preselila se je nazaj v New York in se postavila v prvo frontno linijo tamkajšnjega dogajanja. Njen prvi newyorški nastop po dolgih letih je bil skupni nastop z Lennyjem Kayem prav v cerkvi St.Mark. Kasneje se je pojavila kot gostja Allena Ginsberga na prireditvi v podporo budistične skupnosti. In končno je poleti 1995 začela s snemanjem nove plošče.
Gone Again je lahko posvečena le Fredu Sonicu Smithu. Socialni momenti so se umaknili osebnim spominom in meditacijam. Vrnili so se tudi glasbeniki, ki so jo spremljali od vsega začetka. Kitarist Lenny Kaye je prevzel vodilno vlogo, ob njem je bil spet bobnar Jay Dee Daughtery, v pesmi Beneath The Southern Cross je igral orgle John Cale in v isti pesmi poje spremljevalne glasove nedavno preminuli Jeff Buckley. Vrnil se je še Tom Verlaine in na mandolini srečamo Kimberly Smith, Pattino mlajšo sestro. Vez s preteklostjo drži tudi edina priredba, Dylanova Wicked Messenger.
V celoti je Gone Again umirjena plošča. Tipično rockovski komadi so točno trije, od tega je dva Patti napisala še skupaj s Fredom Smithom. Tako naslovnega Gone Again kot Summer Cannibals zlahko uvrstimo ob bok vsem klasikam rock'n'rolla, ki jih je Patti Smith objavila v sedemdesetih letih. Tretji, denimo, rockovski komad je prav Wicked Messenger, ki jo zopet krasi nezgrešljiv vokal. Ostalo so poeme, običajno spremljane z minimalistično glasbeno spremljavo, kjer občuten glas pride do polne veljave. Skladbe so slogovno dovolj raznolike, da kljub umirjenem tempu ne zdolgočasijo; srečamo akustične balade, recimo Beneath The Southern Cross ali Dead To The World, folk obarvano Ravens ali mračno pripoved About A Boy, posvečeno še eni tragični figuri, tokrat sodobne rockovske zgodovine, Kurtu Cobainu. Središčni skladbi, zagotovo posvečeni Fredu Smithu, sta My Madrigal in sklepna Farewell Reel, obe preprostega sporočila: "Ko se ozrem v nebo in se pojavi mavrica kot nasmeh z neba, takrat se, dragi, ne morem otresti misli, da je ta nasmeh pravzaprav tvoj".
Glede na ustvarjalni tempo v zadnjih petnajstih letih, bi na naslednjo ploščo morali čakati kar nekaj časa. Pa vendarle je Patti Smith v vsega dveh letih pripravila novi album z naslovom Peace And Noise. V živo ga je predstavila na štirih zaporednih koncertih v klubu CBGB, s tem da se ni odrekla dejavnostim, ki se ne vežejo le na tipično rockovska prizorišča. Z Lennyjem Kayem in novim kitaristom Oliverjem Rayem je nastopila v kulturnem središču imenovanem po pisatelju Waltu Whitmanu, kjer je prav tako predstavila pesmi z nove plošče.
Stala je ob strani Allenu Ginsbergu ob njegovih zadnjih urah življenja. Pomagala je skupini R.E.M. na albumu New Adventures in Hi-Fi in prav Michael Stipe ji je vrnil uslugo na njeni novi plošči. Obenem Michael Stipe pripravlja knjigo fotografij z njene zadnje turneje - prav vse fotografije je skrbno čuval in jih bo predstavil šele na razstavi, ki bo na voljo javnosti skupaj s knjigo "Two Times Intro: On the Road With Patti Smith".
Pri petdesetih Patti Smith ne počiva. Sledi le lastnim zamislim in zavrača kategorizacijo. Odkrito in preprosto govori o stvareh, o katerih večina ne želi niti razmišljati. Vse življenske neprilike so jo utrdile, in povsem naravno razkriva željo, da bi jo pokopali v kraju, kjer je preživela mladost. A brez skrbi, to ni znak umika. Patti nam ima povedati še marsikaj.
(Muska 1997)

Janez Golič
Glej še ocene albumov Gone Again, Peace And Noise, Gung Ho in Land (1975-2002) ter oceno koncerta v Ljubljani.