Portret: PATTI SMITH

Patti Smith je bila deklica, ki je prehitro rasla; tako domače ognjišče kot šolski sistem, pa kasneje pri rosnih šetstnajstih delo v tovarni, vse se ji je upiralo, dokler se ni našla v ustvarjanju. V obdobju odraščanja je bila v navzkrižnem ognju obstreljevanja s tradicionalno patriarhalnostjo in tradicijo moškega uporništva. Nikoli si nisem želela biti Wendy - bila sem bolj Peter Pan. Že kot deklica je imela tiste človeške lastnosti in vrline, ki tudi sicer označujejo njeno kasnejše umetniško delovanje, to je divja, nepredvidljiva domišljija, nenehen in povsem specifičen odnos do religije in uporništvo proti konformizmu in delitvi tradicionalnih spolnih vlog. Religija je vedno izključitev drugih ljudi, sama pa na svojih ploščah in v vsem, kar počenjam, ne izključujem nikogar. Celotna imaginerija religije je sicer fantastična, toda ne morem zapasti v dogmo... Kar je pri glasbi ali umetnosti krasno je to, da ne izključuje nikogar.
Pri iskanju svojih vzorov se je oprijela prgišča nenavadnih žensk; Madam Curie, Joan D'Arc, toda glavni vzori so bili moški: Arthur Rimboud, Jean Genet, Pier Paolo Pasolini, Brian Jones, John Coltrane, Keith Richard (posnemala je njegovo frizuro) in nad vsemi Bob Dylan (oblačila se je kot on, hodila in oponašala njegovo hladnost). V intervjuju za Boston Globe je povedala, da ne more reči, da ji je rokenrol rešil življenje, »toda zadovoljna sem, da sem se rodila in odraščala skupaj z njim, širil mi je obzorja, vplive sem črpala skozi razvojne faze Boba Dylana, Johna Lennona, Jima Morrisona in Jimija Hendrixa.« Toda kljub temu, da so bili njeni heroji in vzori vsi po vrsti moški, je dokaj svojsko formulirala feministično verzijo življenja na robu rokenrola z njej lastno svobodno formo, prvič izpovedano v knjižni izdaji Babel in vizijo sebe kot ženskega Mesije. Patti je prešla skozi umetniške metamorfoze od slikarke, poetinje do rokovske avtorice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V devetdesetih letih ostaja namreč predvsem umetnica, ki se izraža skozi glasbo, govorjeno besedo, poezijo, prozo in prostovoljnim političnim dejstvovanjem. Pisanje je dovoljevalo Patti, da proslavlja ljudi, ki jih je najbolj občudovala. In čeprav je pisala poeme o Bobu Dylanu in Brianu Jonesu, so bile ženske tiste, ki so prednjačile v večini njene poezije. Večina mojih pesmi je napisana ženskam, ker so ženske preprosto bolj navdihujoče. Moški del mene so navdahnile ženske. Tako je svoje junakinje in vzornice, Georgio O'Keefe, Jeanne Moreau, Marianne Faithfull pogosto vtkala v svoje pesmi in jih v poeziji povzdigovala do statusa idolov. Ne nazadnje je Patti Smith že leta 1973 imela tudi žensko menedžerko Jane Friedman.
V New Yorku se je Patti v okviru svojih znanih petkovih literarnih branjih v St.Mark's Church (leta 1971) seznanila z mnogimi umetniki, ustvarjalci, boemi, med njimi tudi s publicistom Victorjem Bockrisom. S svojo literarno bravuroznostjo ga je povsem osvojila, tako da je že septembra leta 1972 izdal njeno prvo zbirko pesmi z naslovom Seventh Heaven. Bockris je pri lastni knjižni založbi Telegraph Books natisnil Pattijin prvenec v vsega 1000 izvodih. Poezije so se prodajale po dolar, po ceni torej, ki je bila celo v tistih časih smešno nizka. Patti je knjigo še tedne po izzidu nosila vedno s seboj, izredno ponosna na prvenec; Stojim za to knjigo in mislim, da je prekleto dobra. Nedvomno je Smithovo pritegnil prav ta neverjetni entuziazem in zaupanje v poslanstvo literature in glasbe, ki so ga žarčili Bockris in prijatelji in vse njihovo početje sploh se je zdelo smrtno resno in zavzeto. Ne smemo pozabiti na čas dogajanja, na zmedeno obdobje, ki je sledilo razpadu idealizma poznih šestdesetih let, ko se je »zgodil« Altamont, Charles Manson, ko je droga v vseh oblikah pljusknila čez vse robove družbe. Artikulacija obdobja tega časa se sliši v glasovih, literaturi, umetnosti tistega časa.
Knjigo Seventh Heaven je 25 let kasneje v eseju o Patti Smith v Rock Women uvrstila Deborah Frost, kot prvo dejanje trilogije, ki vključuje še Piss Factory in Horses, kot njena najbolj žlahtna dela na pesniškem področju.
Patti Smith je v glasbo vstopila postopoma. Najprej je le ob spremljavi Lennyja Kayea, ki ji stoji ob strani še danes, skupaj sta nastopala tako, da je Patti recitirala pesmi, Lenny jo je spremljal na kitari. Njena zasedba Patti Smith Group je dobila končno podobo šele, ko je mesto drugega kitarista zavzel češki emigrant Ivan Kral in ko je za bobne sedel Jay Dee Daugherty. In že naslednje leto (1975) je v produkciji nekdanjega člana Velvet Underground Johna Calea izšel prvenec Horses. Za Patti Smith je bil ta album vrhunec najbolj srčnih najstniških želja, danes s časovne distance lahko mirne duše uvrstimo ta prvenec med najodličnejše prvence rokenrola sploh…
S prvim komercialnim uspehom, skladbo Gloria iz leta 1974, singlom njene skupine Patti Smith Group, se je prvič resneje zapisala na zemljevid rokovske zgodovine. Čeprav gre za priredbo skladbice Vana Morrisona, je avtorski pečat Patti Smith več kot očiten. Rada imam preproste, tri akordne ritme in Gloria je tako univerzalna. Tako krasno šovinistična je, da sem se odločila, da bom naredila tole zadnjo šovinistično verzijo; je razložila v intervjuju Will Hermesu. Gloria je takrat pač poosebljala vse tisto, kar se ji je kot umetnici zdelo prioritetno in sveto: pravico do ustvarjanja po lastni vesti in povsem onkraj krivde (Jesus died for somebody's sins/but not mine), onkraj meja spola ali družbenih definicij. In vendarle s polno odgovornostjo in prepričanjem ustvariti nekaj vrednega, estetsko nadčasnega.
Sledijo prelomne letnice v njenem življenju. Razmišljanja o religijah, svoj pogled na vero nasploh je Patti vedno zelo jasno izražala, mogoče najmočneje prav na albumu Radio Ethiopia. Spretno je uspela prevesti jezik ekstatičnega verskega prepričanja v kaos rokenrola, kjer je lahko povezala mladostniško upornost in goreča verska prepričanja. In kot bi se na podoben način sam bog želel poigrati z njo, je Patti Smith leta 1977 na nastopu na Floridi med izvedbo pesmi Ain't It Strange padla z odra in si poškodovala vratna vretenca. Paradoks pa je v tem, da se Patti prav v tej pesmi najbolj goreče zaklinja k bogu. Pogled v leto 1977, ko spozna moškega svojih sanj, Freda "Sonic" Smitha (oseba mojega življenja, ki sem jo sanjala vse od otroških let), pa seveda tisti nesrečen padec z odra, ki jo prisili k daljšemu mirovanju. Med okrevanjem študira dela T.E.Lawrenca, Novo Zavezo in predvsem Pasolinijeve filme. Leta 1978 je izšel album Easter s prvim velikim hitom Because the Night, pesmijo, ki jo je napisal Bruce Springsteen. Leta 1979 so Patti Smith Group objavili četrti album Wave in na njem pomenljivo priredbo So You Want To Be (Rock 'N' Roll Star). Stvari so se tudi v glasbeni industriji spreminjale, s popularnostjo so se povečali tudi pritiski na ustvarjalca, kar posledično lahko pomeni sklepanje kompromisov. Na pragu pa je bila tudi nova, velika ljubezen Patti Smith, ki je tudi pripomogla k odločitvi o prenehanju igranja.
Leta 1980 sledi umik v intimo, rojstvo dveh otrok, širokosrčna in popolna predanost materinstvu in gospodinjstvu. Začasno "utihne". Šele po osmih letih izda album globoke in intenzivne kreativnosti Dream of Life, ki pa je bil v javnosti slabo sprejet. Potem nastopi mračno obdobje izgub njenih najbližjih. Leta 1989 za AIDS-om umre najprej Robert Mapplethorpe (cenjen fotograf, celih 20 let ključna figura v Pattinem življenju), 1990 še Richard Sohl, intuitivni klaviaturist iz skupine Patti Smith Group, nato leta 1994 umre za srčno kapjo mož Fred in le mesec kasneje še njen brat Todd.
Februarja 1995 jo Allen Ginsberg opogumi, da nastopi na dobrodelnem koncertu za tibetantsko budistično skupnost. Prav na teh srečanjih je Patti spoznala pesnika Oliverja Raya, navdih za nadaljne delo je tu. Rezultat novega prijateljstva je album Gone Again (1996), ki ga je ustvarila ob pomoči svojih zvestih glasbenikov Lennya Kayea, bobnarja J.D. Daughertya in basista Tonya Shanahana. Vrnitev je bila v uspešna tako v umetniškem kot v komercialnem smislu in Patti zagnano nadaljuje z delom. Posname še en odličen album Peace and Noise (1997), ki ga je v živo predstavila na štirih zaporednih koncertih v legendarnem newyorškem klubu CBGB, kjer je v zgodnjih sedemdesetih letih tudi začela glasbeno pot.
Optimizem prežema tudi naslednji album Gung Ho, kjer odločna goreče poziva k spremembam. V trpki vsebini je potrtost zamenjala za idealizem, obrača se k Bogu, neomajna vera v spremembe pa ji daje moč, da nadaljuje. Za to ima tudi konkretne razloge, angažira se v boju tibetanskega ljudstva za neodvisnost. Njene pesmi imajo še vedno ekspresivno in strastno moč. Trampin' je album iz leta 2004 še vedno močno politično angažiran, nekoliko manj rokersko bojevit, vendar v neprestanem prelivanju med upanjem, vero in željo po lepši prihodnosti. Že uvodni Jubilee nas zapelje v Pattine misli, ko jasno razodene (we are love and the future/we stand in the midst of fury and weariness/who dreams of joy and radiance?/who dreams of war and sacrifice?) svoj politični angažma, vero v odločanje človeka kot posameznika in pripadnika skupnosti. Težko bi tu potegnila določene vzporednice s komadom People Have The Power, dasiravno je zaznati pri obeh njeno silno željo po aktivnem in angažiranem življenju, po artikuliranju aktualnih trenutkov, po prebujanju ljudi in okolja. Zato ne preseča, da v skoraj deset minutni improvizaciji Gandhi vzpoduja (awaken from your slumber/get'em with the numbers) in prebuja zavest ljudi. Pa najsi kdo to imenuje don kihotstvo ali romantično naivnost, novodobni idealizem. Tudi skladba Radio Baghdad kar kliče po vzporejanju s komadom Radio Ethiopia. Povezava je zelo tesna, Radio Ethiopia je delo Lennyja Kayea, medtem ko je Radio Baghdad napisal Oliver Ray, skladba pa je čista improvizacija, vključno z besedilom, ki je nastala brez popravkov in intervencij, na šus. Ustvarjalnost Patti Smith izgoreva v številnih idealih in strasteh, zahteva in daje ljubezen, veseli se življenja v najbolj preprostih in iskrenih detajlih (ozri se v estetiko naslovnic njenih albumov!), preprosto in obenem brezkompromisno. Zna biti topla in nežna, kot npr. v pesmi Cartwheels, posvečeno hčerki, ali v Mother Rose, kjer reši komad pred melodično preproščino zgolj s svojo interpretacijo. Aprila 2007 je Patti Smith izdala album priredb s preprostim naslovom Twelve. Odločila se je za izbor temeljnih rokovskih klasik, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino rokovske godbe minulih petdesetih let. Tako v izboru izvirnih avtorjev ni morejo manjkati Bob Dylan, The Doors, Allman Brothers Band, Jimi Hendrix, Jefferson Airplane, ni šla mimo »sodobnejše« Nirvane, morda preseneča le uvrstitev pesmi Everybody Wants To Rule The World pop skupine Tears For Fears. Njeno sprejemanje oblike rokenrola ostaja v osnovi vsa ta leta bolj ali manj enako. Ne gre namreč le za bend, ki ustvarja pesmi, gre za veliko več. Sprejema ga kot neko univerzalno skupnost nasproti zvoku, izmenjavo energije in ritma, za občutek pripadnosti nečemu, kar nas nezadržno privlači. Patti Smith prostodušno prizna, da je v bistvu slaba kitaristka, njen način igranja je spričo tega omejen, toda, vodi me v bistvu instinkt in pesmi, ki jih pišem, se rojevajo iz mojega odnosa do glasbe in mojih lastnih instinktov.
Zadnja leta spet veliko piše, nastopa v javnosti, je medijsko aktivna in brez kančka resignacije ugotavlja: Življenje je najboljša stvar, ki jo imamo v svojemu obstoju. Želja, verjeti v nekaj, je naš znak, to je lahko sonce, morje in nebo, lahko so naši otroci, naše delo, prijatelji... ali najbolj preprosto, lahko je to utelešenje ljubezni. Iz nekdanje rokenrol bojevnice se je pri njej danes razvila drugačna odgovornost. Še vedno pa močno verjame v izredno ekspresivno formo rokenrola in v njegov pomen. Poleg interneta je namreč danes prav rokenrol ena izmed tistih oblik, ki se razvija in ostaja globalna komunikacija sodobnosti. Leta 2005 sem jo imela priložnost videti ponovno v živo, ko je bila v Londonu kuratorka festivala Meltdown. To so bili nepozabni trije tedni kulture, umetnosti, govorjene besede, srečanj z gostujočimi umetniki in umetnicami, ki so bili njen navdih.
Zapis, ki je pred vami, je pravzaprav poklon danes šestdesetletni pesnici, umetnici in glasbenici. Ko sem se pripravljala na pogovor za prestižni katalog ob razstavi ovitkov glasbenih plošč Artcoustics lani novembra v Ljubljani, je bila izbira najbolj všečnega, provokativnega, razlagalnega in navdihujočega ovitka zame takoj na dlani. Izbrala sem naslovnico albuma Horses iz leta 1975, ki je katapultiral Patti Smith visoko na zemljevid rokovskih veličin. Ko pišem in artikuliram rok, mislim seveda na glasbeni žanr, na obliko glasbe, ki mi je blizu, mislim pa tudi na način življenja in mišljenja, ki je z rokovsko glasbo neločljivo povezan. V življenju Patti Smith obstajajo neke stalnice, ki močno podčrtujejo njen značaj, njeno (samo)voljo, upornost, kljubovalnost, pravičnost, resnicoljubnost. Naj spomnim samo na nekaj ključnih, karakternih epizodnih vlog iz njenega življenja, kot je njena javna najstniška ljubezen s črnim fantom v letu 1960, v obdobju torej, ko so v Ameriki vladali najbolj nevarni, grobi, rasistični, nasilni družbeni odnosi, pa kasneje nosečnost pri rosnih dvajsetih letih, in odločitev, ki jo je sprejela skupaj s starši, da odda otroka v posvojitev in sledi notranjemu klicu po uveljavitvi, pa njen občutek odtujenosti v majhnih, klavstrofobičnih okoljih mest, kjer je v mladosti živela, in želja oditi v veliko mesto in postati nekaj, njeno odprto, tolerance polno in široko razumevanje odnosov med spoloma....(samo preletimo liriko v pesmi Piss Factory in vse nam bo v hipu jasno).
Rokenrol je določal mojo pot v morju možnosti. Varoval in ščitil me je vse od konca otroštva skozi boleče najstništvo. Z očetom sva se prvič sporekla, ko so the Rolling Stones debitirali v oddaji »The Ed Sullivan Show«, je zapisala marca letos za ameriški časopis New York Times ob svečanem sprejemu v Rock and Roll Hall of Fame. Na predvečer dogodka so jo, večno upornico, begali mešani občutki. Ali naj umetnica, ki dela znotraj revolucionarnega rokovskega pejsaža sprejme lovorike čiste institucionalne oblike? Ali je resnično zaslužna prejemnica? In ko je globoko v sebi premlevala vse mogoče pomisleke v zvezi s tem častnim vstopom v svet slavnih, ki ga je nekoč gledala zviška, je pomislila na moža Freda Smitha in vse tiste izgubljene duše, ki so mu po drži podobni in bi si tudi zaslužili podobno čast. In tudi in predvse zaradi vseh teh pristnih rokovskih obstrancev, se je odločila, da hvaležno sprejme to priznanje. Drugi moment, ki me vedno prepriča, je njeno mojstrsko obvladovanje medijev in to od začetka njene kariere. Patti Smith je dostopna, zgovorna na svoj način, odkrita in povsem nekonformistična. Ali kakor je zapisal pisec James Wolcott leta 1996: Desetletje pred Camille Paglia je Patti Smith perfekcionirala umetnost intervjuja kot intelektualne igre. Užitek je brati njene odgovore in zmožnost prilagajanja in obenem ohranjanja lastne integritetev v brezštevilnih odgovorih v skorajda tridesetletnem umetniškem opusu. Užitek jo je gledati na odru, tako pristno, brez sprenevedanja, estetsko minimalistično čisto. Razpoznavna po svojih ohlapnih, črnih jopičih, popolni nonšalanci na odru po eni strani in po drugi strani, po možnosti vzpostavitve pristnega kontakta s publiko, takojšnja empatija v razdajanju na odru. Ena zadnjih šamank rokenrola sploh, njena vera v formo in sporočilo glasbenega žanra pljuska čez, v vse možne smeri, tudi politično mistične, naj se sliši še tako paradoksalno. Na festivalu Meltdownu sem jo prvič videla v krilu, seveda, bila je gostiteljica… toda tudi v tej preobleki (lični, črni obleki), je bila samosvoje ona, tudi, ko je krilo strastno mečkala po rokah, ga dvigala v zrak, vihrala z njim po odru…Festival, kot ga je (so)oblikovala in ustvarila v Londonu je bil poklon rokovski energijiz vmesnimi umetniško estetskimi, literarnimi in filmski presežki. Popoln užitek in ko v polni dvorani Queen Elizabeth Hall pogledaš malce tudi po občinstvu, te vendarle spreleti prijeten občutek. Ali kot se (pre)izprašuje tudi sama v pesmi Birdland: Am I all alone in this generation?
Sem res?
(revija Ampak, julij 2007)

Varja Velikonja

Viri:
Patti Smith: Complete
Gillian G.Gaar: She's a Rebel