PATTI SMITH & KEVIN SHIELDS
The Coral Sea
(PASK, 2008)
Pravijo, da je človek star, ko se več ukvarja s preteklostjo kot s prihodnostjo. Po tem merilu bi Patti Smith že zdavnaj sodila v kategorijo »starih«. Za ukvarjanje s preteklostjo, in predvsem minevanjem te, ima tehtne razloge. Začelo se je prav s smrtjo njenega dolgoletnega prijatelja in sodelavca Roberta Mapplethorpa, fotografa in boema, ki je za posledicami AIDsa umrl leta 1989. Za njim so po vrsti umirali mnogi njeni bližnji, kar se je skoraj moralo izraziti skozi njeno ustvarjalno delo. Mapplethorpu je posvetila knjigo The Coral Sea, javno branje odlomkov pa je pripravila ob festivalu Meltdown, ki ga je kurirala leta 2005 v Londonu. Skupaj s posnetki podobnega dogodka leto kasneje je ta brana beseda skupaj z glasbeno spremljavo kitarista Kevina Shieldsa na voljo na dvojni CD plošči.
Patti Smith je pisala poezijo in jo javno brala še preden je sestavila glasbeno skupino. V svet rock'n'rolla je vstopila ob pomoči kitarista Lennyja Kayea, in njunih zgodnjih nastopov se je hitro oprijel naziv triakordni rock pomešan z močjo besede. Z javnim branjem odlomkov iz The Coral Sea se torej vrača na izhodišče, le da je razvidna sprememba pri glasbeni spremljavi. Lenny Kaye pač črpa iz ameriške tradicije, Kevin Shields je zrasel ob angleškem post-punku na poti v eterični neodvisni pop. Prav letos je po 17 letih ponovno zbral skupino My Bloody Valentine.V živo so na platno nad odrom potekale projekcije valovanja morja, kar se povsem sklada s Shieldsovim pristopom k igranju kitare (primernejša bi bila izdaja na DVD, še bolje pa je bilo biti tam). Kevin igra zgolj kitarske teksture, s pomočjo vrste kitarskih efektov, ki učinkovito izničujejo značilni zven. Ob njegovih lebdečih kitarskih zvokih kar čakamo, da se iz ozadja pojavi petje Elizabeth Frazer, lahko bi tudi uvedel kitarsko simfonijo Glenna Brance.
In v to abstraktno zvočnost vstopi Patti Smith. Njena interpretacija valovi in se prepleta z valovanji Kevina Shieldsa. Shields kvečjemu »lovi« njeno pripoved skozi intenzivnost igranja, spremljava ni ne melodična ne ritmična. Resda je njena pripoved večinoma ponotranjena, trpka, poetična, a se mestoma razživi, preide v skoraj bojevito zapoved I loved you more than you loved yourself. Pripoved je vseskozi intenzivna, občutena, strastna, zavzeta, a še vedno neverjetno natančna. Brez podpore rockovske skupine se težišče njenega glasu premakne na subtilnejšo stran, zato razkrije odtenke, ki na njenih »glasbenih« ploščah večinoma niso v ospredju. Zato je branje The Coral Sea odlična dopolnitev, zaokrožitev njenega poslanstva, ki prehaja iz osebnega k splošnemu, od intimnega k angažiranemu. Če Patti Smith na »glasbenih« ploščah nekatere pesmi uvede z recitacijo, ki potem energično preide v žgočo rockovsko izpoved, se v vrhuncih The Coral Sea »spozabi« v tolikšni meri, da recitacija preide v petje, ki je pravzaprav vrhunec zaklinjanja, prošnje, molitve, psalma, in končno korala, ki je priložnostna hvalnica. In tako The Coral Sea dobi nov pomen.
Patti Smith naj bi bila po uvodnih merilih stara. Pokažite mi mlade sile s tolikšno notranjo močjo in strastjo?
(Muska, september-oktober 2008)
Janez Golič
