Victor Bockris
PATTI SMITH
(Fourth Estate, London, 268 str.)

Victor Bockris je nedvomno najvplivnejši in najzvestejši opisovalec newyorške underground scene poznih šestdesetih in sedemdesetih let. Eden najbolj vernih kronistov ameriške popularne glasbe vezane na New York, prepletene z občutji, družbeno klimo, okoljem in časom, v katerem je le ta nastajala. Bil je poleg ne samo kot opazovalec in ljubitelj, ampak kot del scene, ki sta mu to gibanje in glasba tako blizu, da je svoje poslanstvo videl zgolj in predvsem v zapisovanju zgodb iz tega obdobja. Znane so njegove biografije o Lou Reedu, pa Keithu Richardsu, napisal je knjige o Williamu Burroughsu, Andyju Warholu, o Velvet Underground, pa o Blondie in Chrisu Steinu. V NYC Babylon je ponatisnil svoje intervjuje (glej recenzijo v Muski, maj 2001).
Biografijo o Patti Smith si je zamislil v petnajstih poglavjih, povsem kronološko, od leta 1946 do leta 1996 in albuma Gone Again. Primarni viri, ki se jih je Victor Bockris dokaj verno držal, pa so brezštevilne informacije, ki jih je dala v intervjujih Patti Smith. Spoštljiv spisek virov in kompletna dokumentacija avtorjev, časopisov in knjig je dodan na koncu knjige. Kakor tudi prvi intervju, ki ga je avtor imel s Patti leta 1972 in ki praktično določa paradigmo za vse intervjuje Patti Smith. Namreč ko ilustrira, kako je bila pravzaprav vedno pripravljena sprejeti različna vprašanja in zaviti odgovore v obliko govorjene poezije. Poznanstvo s Patti pa sega v februar leta 1971, ko je prvič nastopila na znanih petkovih literarnih branjih v St.Mark's Church v New Yorku. S svojo literarno bravuroznostjo ga je povsem osvojila, tako da je že septembra leta 1972 izdal njeno prvo zbirko pesmi z naslovom Seventh Heaven. Simpatija je bila recipročna, kajti tudi Bockris je prepričan, da je Patti pridobil k svoji mali, povsem neznani založbi Telegraph Books, ki je natisnila Pattijin prvenec v vsega 1000 izvodih. Poezije so se prodajale po dolar, po ceni torej, ki je bila celo v tistih časih smešno nizka. (Patti je knjigo še tedne po izzidu nosila vedno s seboj, izredno ponosna na prvenec; Stojim za to knjigo in mislim, da je prekleto dobra.) Nedvomno je Smithovo pritegnil prav ta neverjetni entuziazem in verjetje v poslanstvo literature in glasbe, ki so ga posedovali Bockris in prijatelji in vse njihovo početje, ki se je zdelo smrtno resno in zavzeto. Vsem prigodam navkljub. Ne smemo pozabiti na čas dogajanja, na zmedeno obdobje poznih šestdesetih let, ko se je »zgodil« Altamont, Charles Manson, ko je droga v vseh oblikah pljusknila čez vse robove družbe. Artikulacija obdobja tega časa se sliši v glasovih, literaturi, umetnosti tistega časa. Enega najpomembnejših glasov je dala tudi Patti Smith.
Knjigo Seventh Heaven je 25 let kasneje v eseju o Patti Smith v Rock Women uvrstila Deborah Frost, kot prvo dejanje trilogije, ki vključuje še Piss Factory in Horses, kot njena najbolj žlahtna dela na pesniškem področju. Za Patti Smith je bil album Horses kulminacija njenih najbolj srčnih najstniških želja.
Avtor je v knjigi uspel spretno preplesti odlomke iz življenja Patti Smith z njenimi avtentičnimi izjavami in z vsemi odmevi, ki so se sprožili v javnosti. Iz biografije tako izskoči izreden lik umetnice, ki je uspela v napornem ustvarjanju izvirne glasbene osebnosti in ki uspešno lahko nagovori nezadovolj(e)no publiko kjerkoli na zemeljski obli. Patti je prešla skozi umetniške metamorfoze od slikarke, poetesinje, do rockovske avtorice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V devetdesetih letih ostaja namreč predvsem umetnica, ki se izraža skozi glasbo, govorjeno besedo, poezijo, prozo in prostovoljnim političnim dejstvovanjem. Pisanje je dovoljevalo Patti, da proslavlja ljudi, ki jih je najbolj občudovala. In čeprav je pisala poeme o Bobu Dylanu in Brianu Jonesu, so bile ženske tiste, ki so prednjačile v večini njene poezije. Večina mojih pesmi je napisana ženskam, ker so ženske preprosto bolj navdihujoče. Moški del mene je inspiriran od žensk. Ne nazadnje je Patti Smith že leta 1973 imela tudi svojo žensko menedžerko Jane Friedman.
V biografiji nedvomno izstopata dva momenta, ki ju ne gre spregledati. Na prvem mestu je gotovo izredna prepričanost Patti Smith v lastne sposobnosti, verjetje v uspeh in v samo sebe. Že kot deklica je posedovala tiste človeške lastnosti in vrline, ki so bile značilne za njeno umetniško delovanje in to je divja in nepredvidljiva domišljija, nenehen in povsem specifičen odnos do religije in uporništvo proti konformizmu in dodelitvi tradicionalnih spolnih vlog. Religija je vedno izključitev drugih ljudi, sama pa na svojih ploščah in v vsem, kar počenjam ne izključujem nikogar. Celotna imaginerija religije je sicer fantastična, toda ne morem zapasti v dogmo…. Kar je pri glasbi ali umetnosti krasno je to, da ne izključuje nikogar. In drugi moment, ki prepriča, je Pattijino mojstrsko obvladovanje medijev in to od začetka njene kariere. Patti Smith je dostopna, zgovorna na svoj način, odkrita in povsem nekonformistična. Ali kakor je zapisal pisec James Wolcott leta 1996: Desetletje pred Camille Paglio je Patti Smith perfekcionirala umetnost intervjuja kot intelektualne igre. Užitek je brati njene odgovore in zmožnost prilagajanja in obenem ohranjanja lastne integritetev v brezštevilnih odgovorih v skorajda tridesetletnem umetniškem opusu. Bockris se v biografiji ne izogne niti najbolj žgečkljivim intimnim prizorom iz življenja Smithove, ampak saj zato tudi pri biografijah gre, kajne? Da vse skupaj ne zdrsne v trivialno opisovanje tistega sluzastega sex, drugs & rock'n'roll je tu prisoten vešč in avtoritativen pristop, ki ga žarčita tako Victor Bockris kot avtor in seveda Patti Smith kot protagonistka. Knjižni uspeh v tej kombinaciji praktično ne more izostati.
(Muska, september/oktober 2003)

Varja Velikonja