DEVOTION
Patti Smith
(Yale University Press New Haven and London, 2017)

Ko pomislim na Patti Smith, se mi pred očmi zavrti kolaž spominov, razstav, fotografskih odbleskov, koncertnih vtisov in neskončnih užitkov ob prebiranju njenih literarnih del. Pravzaprav bi se težko odločila, kaj od zgoraj naštetega imam najraje, saj jo kot umetnico, performerko in književnico sprejemam kot celoto.
Mogoče me pri njej privlači naravnost posesivna privrženost pisani besedi, saj je znano, da beleži fragmente in vsakršne utrinke dobesedno 24 ur na dan. Od vedno, kot sama rada izpove.
Patti in njene beležke. Patti in njena kamera. Patti in njeni vlaki. Patti in njena kava, vonj po kavi, miza v kafiču, kjer ritualno piše in kjer so v veliki večini nastali tudi zapisi iz njene prejšnje knjige M Train. Njen miselni horizont se napaja s kulturnimi referencami, ki so mi blizu, veselim se njenih novih namigov, izkušenj in referenc, s katerimi vedno znova navdihne in odstira nove poglede.
Tako nam v svoji zadnji drobni knjižici (93 strani) z naslovom Devotion skuša razložiti, kakšen je njen proces pisanja. Ta je sestavljen iz neštetih drobnih utrinkov, nakracanih pribeležk, ki jih ima vedno pri sebi, iz ujetih in zamrznjenih mimobežnih podob, ki jih je lovila skozi zamegljena okna na neštetih potovanjih. Najraje z vlakom.
Tudi zapisi v Devotion so nastali med vožnjo z vlakom. In vse te fragmente je potem v miselnem izzivu, ki ga je pred njo postavilo uredništvo univerze Yale, smiselno postavila v svojski kontekst. Kako pišem, kako nastajajo moje zgodbe, od kod navdih, kako se pletejo misli, od kod črpam zapisano. Ali povedano drugače, Patti je v svojem esejističnem predavanju skušala ujeti lasten način pisanja, svoj miselni horizont in ga posredovati zvestim bralcem in bralkam.
Kako torej piše Patti Smith? (Pisanje poganja zelo močan impulz. S seboj vedno nosim beležko in pero. Pogosto se zgodi, da se zalotim, kako pišem v operi v temi. In potem težko razberem, ker pišem besede na besede. Navdih lahko pride od kjerkoli.)
Vsebino je razdelila na tri dele. Prvi in sklepni sta povsem izpovedno avtobiografska, avtorsko močna in smiselno zaobjemata srž knjigice, zgodbo o estonski drsalki Evgeniji, ki je od malega povsem posvečena drsanju (osrednji del Devotion, tako ali drugače).
Posvečenost, pripadnost je seveda veliko več kot to, je dekličina strast, obsesija, življenje in neke vrste emancipacija. Na osebni, emancipatorni ravni. Zmorem, sledim klicu, ustvarjam tisto, kar najbolje znam, kar me obseda, kar me ločuje od ostalih in kar je moj svet.
Pripoved je dokaj preprosta, pogosto ujeta v klišejske odbleske, vse z namenom, da linearno pričara in na površje izpostavi občutja, od hvaležnosti, želje, hrepenenja, do različic strasti, ki se pnejo od vrhunca do želje ugonobitve, smrti. Izpovedano v najboljši maniri Patti Smith.
Namreč, v vsega 100 strani obsegajočem besedilu, je uspela vtkati vse svoje obsesije, ki so ji med pisanjem vrele na plan.
Lahko raziščem kako, vendar ne zakaj, sem napisala to, kar sem, ali zakaj sem tako perverzno zaobšla mojo originalno pot. Ali ju lahko resnično ločimo: tale kako in tale zakaj?
Ali če zapišem z njenimi besedami, pisati moramo, toda nikakor ne brez konsistentnega truda in kančka žrtvovanja : da si začrtamo prihodnost, ponovno obiščemo otroštvo in ob tem obdržimo norčije in grozo v domišljiji pulzirajoče bralčeve tekme.
Devotion je fragmentarno zapisana knjiga. Avtoričina pisava zahteva določeno potrpežljivost pri branju, kanček empatije, sposobnost vživetja krilom domišljije. Bodisi lastne ali avtoričine, tako kot to ponavadi drsi v tej neznosni lahkosti branja.
Delo lahko beremo kot kratko zgodbo, ujeto v dva osebna zapisa, uvodnega in sklepnega. Gre preprosto povedano za Pattin inovacijski trik, ko nam namesto kratkega kurza o šoli kreativnega pisanja, ponudi vpogled v lastno domišljijsko navdihujoče in literarno bravurozno nanizane spomine lastnega življenja, ki so kakorkoli vtkani v neskončen proces pisanja. Navdih črpa in vznikne od vsepovsod, ...nepričakovano in nenadno. Namesto razmišljujočega suhoparnega eseja o tem, kako pisati, imamo torej opravka z aktivnim sestavljanjem ustvarjalnega procesa pisanja pri sami Patti Smith.
Tako sestavljeni fragmenti se na koncu zlijejo v koherentno celoto z očarljivim in nedvoumnim podpisom avtorice: Patti Smith. Ali kot rada pove sama: Vedno nekaj pišem. Vedno. In v Devotion sem skušala ujeti ta tridimenzionalni pogled na to, kako nekdo piše.
(Rock Obrobje, april 2018)

Varja Velikonja