Intervju: PAULINE MURRAY (PENETRATION)


Svet popularne godbe slavi letos 40. obletnico punka. Še posebej na Otoku je slovesno, vrstijo se koncerti, razstave, ponatiskujejo se plošče, filmi, pišejo se biografije najvidnejših akterjev in akterk gibanja.
Naključje je, da sem se ravno v teh dneh, oktobra 2016, pogovarjala s Pauline Murray. No, ni ravno naključje; povod je izid odličnega albuma benda Penetration, je pa res, da sva pogovor koncipirali ravno 40 let po tem, ko so Pauline in njeni sodrugi prvič stopili na glasbene odre in začeli svojo glasbeno pot. Spočetka močno zaznamovano s prvim valom punka in vendar, že kmalu, pravzaprav takoj, tudi povsem samosvoje drugačno. Bend (iz Newcastlea) si je ime nadel po pesmi Iggya Popa, začetni poriv je bil koncert benda the Sex Pistols. Jeseni 1976 sta Pauline in Robert Blamire srečala Garyja Chapmana. Začeli so vaditi dvakrat tedensko in imeli prvi koncert v Middlesbrough Rock Garden oktobra 1976. Vse ostalo je zgodovina, znotraj katere igra vodilno vlogo prav Pauline Murray; glavna tekstopiska, kitaristka, performerka, songwriterka, lastnica založbe.Skupina Penetration je znotraj punkovskega obdobja gotovo ena najboljših, najbolj izvirnih in spregledanih skupin sploh.
Konec lanskega leta so Penetration po desetletjih zatišja posneli album Resolution, ki je v trenutku pritegnil mojo pozornost. Dvanajst avtorskih skladb, pod katere se podpisuje Pauline, je mamljivo privlačnih, kitarsko podloženih in zvočno udarnih. Album je produciral Robert Blamire. Ritem sekcijo pa je na albumu okrepil bivši bobnar Buzzcock John Maher. Kitarski del pokrivata Steve Wallace in Paul Harvey, medtem ko je originalni kitarist Fred Purser album zmiksal in nastopa kot sodelujoči glasbenik. Opozorila bi na barvo glasu Pauline Murray, feminilno eteričen, z gotovostjo lahko zapišem, da je to eden privlačnejših, boljših ženskih vokalov rokovske godbe, v odtenkih spomni na glas recimo Debbie Harry ali še prej denimo Grace Slick. V ospredju je še vedno bistro zapisana lirika, s strastnimi in trezno razumskimi življenjskimi pogledi generacije. Dvoumna, večplastna besedila, ki dopuščajo različne interpretacije (Betrayed! Guilty), odpirajo novi horizonte, razširjajo obzorja. Vse v stilu „and the beat goes on“...

S Pauline Murray sva se pogovarjale oktobra 2016.

Letos obeležujemo 40 let punka in s skupino Penetration si tudi Pauline Murray, oktobra 1976 imela prvi koncert in the Sex Pistols so bili velik navdih. Kaj mi lahko poveš o tem? Kakšni so bili občutki in kako je svet dihal in drhtel tiste dni?
Na koncerte sem hodila od svojega 14 rojstnega dne in bila pod močnim vplivom Davida Bowiea, Roxy Music, The New York Dolls, Lou Reeda, Cockney Rebel, glam rocka. Ti bendi so se zdeli nedotakljivi in so običajno igrali na velikih prizoriščih. Prvič sem videla the Sex Pistols leta 1976 v nekem majhnem, ozkem nočnem klubu v Northallertonu, Yorkshire. Doslej kaj takega še nisem videla. Energetsko nabiti, zvočno primitivni, drža strah vzbujajoča in grozeča, njihov nastop pa barvit in razmršen; lokalna publika je samo strmela v nejeveri. To je bilo nekaj novega, nekaj kar si bodisi ljubil ali sovražil. Na dan so privrele povsem nove emocije, ničesar podobnega doslej še nisem izkusila. Takrat smo že imeli skupino in v glavnem preigravali priredbe Roadrunner (Jonathan Richman), Pills ( New York Dolls), toda po koncertu the Sex Pistols smo takoj začeli organizirati nastope in pisati lastne materiale. Aprila 1977 smo imeli z našo zasedbo nastop v Londonu v klubu Roxy. Imeli smo 18 let in čutili smo, da je bil to naš čas.

Kaj ti pomeni punk danes in kaj nekoč? Kakšne grenko sladke spomine ti obuja?
Takrat je punk pomenil predvsem to, da si obrnil hrbet večini stvarem pred tem. Na povsem novem področju si začel dobesedno udejanjati stvari. Punk je osvetlil stvari, ki so bile skrite v družbi, razkril hipokrizijo in vseprisotno ozkoglednost. Bil je nevaren in obenem osvobajajoč in navdihujoč. Ljudem je dal platformo, da so se lahko našli skozi glasbo, liriko, poezijo, oblačila, fanzine, novinarstvo, umetnost, politiko. V objemu publike si se spojil z gibanjem. Punk je odkrival teme kot so rasizem, fanatizem, blišč in bedo glasbenega posla in glasbene tradicije kot celote. Mladi so stopili skupaj in čutili, da lahko spremenijo stvari. Skovala so se doživljenjska prijateljstva in ljudje so spremenili in preoblikovali nov, drugačen način razmišljanja. Ko so mainstream mediji vsrkali vse te elemente, so jih predstavili kot kliše in jih postavili na najnižji običajni imenovalec. Glasbeni format kot vizualna plat sta bila zacementirana in kmalu postala omejujoča za bende, kot je bil naš. Punk je prvinsko pomenil to, da si se predstavil na svoj izvoren, samosvoj način in tudi skupine so v začetku tudi zvenele različno, toda vse je poganjal ta punkovski naboj. Punkerji so še vedno outsajderji in širom po svetu obstaja skupnost ljudi, ki so odraščali skupaj. In vendar mi je punk dal pogum, da sem danes takšna oseba kot sem.

V času ko ste izdali drugi album Coming Up For Air, vas je rokovski format že omejeval. Kje je bila past? Na albumu je nekaj čudovitih posnetkov: Come Into the Open ali Shout Above the Noise. Kaj se je zgodilo potem?
Ko smo osnovali bend, smo bili kot songwriterji, glasbeniki in performerji povsem neizkušeni. Vsak korak je bil dejansko vznemirljiv, predstavljal nam je nov izziv in v kratkem času smo izredno napredovali. Pojma nismo imeli, koliko časa bo vse skupaj trajalo, gnalo nas je samo naprej. Vse skupaj se je tako hitro odvijalo, da ni bilo časa za razmišljanje. Ko je Gary (Chaplin) zapustil bend, smo ga nadomestili in od takrat smo igrali ves čas v živo. Ko se nam je pridružil Fred, smo igrali gradivo iz albuma Moving Targets in imeli že vse pesmi za Coming Up For Air, ki smo jih napisali z bendom kot takim. Na strmi krivulji učenja smo izostrili smo naše veščine, izgubili nekaj punkovskega šarma in postali rock skupina. Postali smo del glasbenega posla z menedžerji, agenti, glasbenimi založbami in njihovimi pogoji poslovanja. Stalno smo bili na turneji in pregled nad glasbo je bil otežen. Na albumu je res nekaj čudovitih posnetkov, toda stvari so počasi že začele razpadati. Neale je rekel, da želi zapustiti bend in tudi sama sem čutila, da imam vsega dovolj.

Od Penetration do The Invisible Girls, z besedili, ki so pogosto vedno bolj intenzivna, močna, od posnetka do posnetka tudi avtobiografska. Se strinjaš?
Kar se Penetration tiče, vedno razmišljam na tisti izkrivljen, fizični, energično močan in malce čudaški način. Besedila so pri The Invisible Girls bolj osebna, nežnejša in introspektivna. Imela sem čas, da razmislim in uspela sem zapisati bolj osebne pesmi, ki niso bile povezane s punkovskim nabojem. Ulovila sem tisto notranje ravnotežje, saj nisem bila tako podrejena bendu. Nasploh je bilo delo z Martinom Hannettom in The Invisible Girls izziv in obenem še ena učna ura. Potrebno je bilo namreč izstopiti iz lastne cone udobja v želji, da raziščeš, širiš svoje horizonte.

Kaj pride prej, beseda ali melodija, ali vprašano drugače, kako nastajajo tvoje pesmi? Kako bi opisala izkušnjo pisanja pesmi in potem snemanje albuma?
Pri Penetration je proces pisanja pesmi običajno potekal tako, da sta kitarista prispevala posamezne ideje. Včasih smo potem to skupaj preoblikovali v nekakšen okvir pesmi. Običajno me morajo ideje navdihniti, ponavadi sem vključena v proces aranžmaja, ker si predstavljam, kam naj bi zavil vokal. Ko je pesem enkrat urejena, lahko začne bend delati na njej. Sama se umaknem in delam na besedilih in melodiji. Včasih lahko glasba navdihne liriko ali pa imam sama idejo, ki jo hočem izraziti. To pomeni, da moram najti melodijo, ki bo ustrezala besedilu in tako omogočila, da deluje pesem kot celota. Včasih imam melodijo in moram poiskati besede, ki ustrezajo. Podoben proces je bil tudi pri Invisible Girs, kjer je Rob generiral začetne glasbene ideje. In takrat sem dejansko tudi sama začela pisati pesmi s posnetki kot so Dream Sequence in Sympathy. Moje lastne metode so podobne, samo veliko bolj preproste in linearne. Ponavadi napišem najprej tekst kot na albumu Don't Give Up from the Storm Clouds.

Si odlična songwriterka, kitaristka, pevka, aranžerka, kako uspešno krmariš med vsemi oblikami glasbenega ustvarjanja? Kako se počutiš?
Ko sem se pri 18 letih ukvarjati z z muziko, nisem imela nobenih izkušenj. Besedila sem pisala iz nuje, pela na svoj način in na oder sem stopila praktično prvič. Toda očitno je, da več kot določeno stvar ponavljaš, bolje ti gre od rok in prizadevala sem si, da bom vedno boljša. Vedno sem hotela stopiti stopničko višje. Danes sem dosegla točko, kjer lahko prepoznam vse te moje veščine, ki so mi lastne, unikatne, kajti vse sem se naučila sama. Pisanje lirike se mi je vedno zdelo precej težko, petje lahko in naravno, nastopanje intenzivno in vseprežemajoče, aranžiranje instinktivno in igranje kitare omejeno. Gre za precej specifičen nabor veščin, ki se je nabral v vseh teh letih mojega učenja in ukvarjanja z glasbo.

Posameznikova notranja moč in globina sta gotovo najbolj pomembni stvari. Način razmišljanja, obnašanja, stopnja tolerance do sveta, so tisti indici, ki o tebi povedo največ. Tvoje delo na zadnjem albumu, besedila, bodo gotovo komu navdih. Kaj meniš?
Upam, da se povezujem z ljudmi kot sotrpin, sopotnik, glede na to, da skušamo vsi osmisliti svet, v katerem živimo. Sporočilnost skušam podati skozi zanimivo inkluzivno pot. Medtem, ko se besede lahko zdijo obskurne, se v moji glavi vse prilegajo. Potem je tu glasbeni vidik, ki lahko tudi sproža emocije. In ne nazadnje je tu še človeški glas, ki je izredno močno orodje. Zaradi vsega skupaj delujejo pesmi na albumu na različnih nivojih. Lahko recimo poslušaš samo kitare, bobne, petje ali besedila. Vse skupaj pa je zmiksano na način, ki to mogoče. Ali pa poslušaš v enem kosu. Upam, da poslušalec pri tem aktivno sodeluje.

Nerada govoriš o svoji preteklosti, in vendar si bom drznila vprašanje: ali obžaluješ morda kakšne življenjske odločitve iz preteklosti?
Ničesar ne obžalujem. Vse se je zgodilo z razlogom, napake in izzivi so ponavadi delček procesa učenja. Obžalovanja so navadno o zgrešenih priložnostih in mislim, da sem jih dvignila nad kakršenkoli izziv, ki jih predstavljajo.
Ko sem se pri 23-ih umaknila iz glasbenega posla, je bilo to zaradi tega, ker sem bila fizično in psihično izčrpana. Morala sem se spraviti k sebi, podobno kot razbita vaza. V življenju sem imela številne različne izkušnje in iz vseh sem se nekaj naučila. Večino stvari v življenju sem storila na lastno pest, tako da ne morem nikogar obtoževati.

Kako si se spreminjala tekom let (pri 30, 40, 50) in kakšne izkušnje imaš kot ženska umetnica, glasbenica v tem kaotičnem glasbenem poslu?
Pri 30-ih sem obrnila glasbi hrbet in se skušala osredotočiti na osebno življenje, na preživetje, na osebnostni razvoj. Najela sem stavbo v Newcastlu-Upon Tyne in odprla snemalni studio, kjer delam še danes. Imam dva otroka, tako da je to tudi vzelo veliko pozornosti in energije! Pri 40-ih smo reformirali Penetration in začeli spet igrati v živo, toda moralo nam je ustrezati. Pri mojih 50-ih smo spet nastopali, posneli nov album, začela pa sem tudi z lastnimi solističnimi akustičnimi nastopi. Mislim, da je glasba težak posel, tako za ženske kot za moške. Nikoli nisem imela težav s tem, da sem ženska v glasbi. Prepričana sem, da so ženske (in moški) šli v punk z drugimi nameni, običaji, navadami; večina jih namreč ni mislila ostati v glasbi, neustrašno so nastopili in v resnici niso nameravali imeti dolgih karier. Odkritost in širokodušnost časa sta pomenili, da so bile ženske sprejete s spoštovanjem in enakovredno, torej tako, kot bi morale stati stvari.

Kantavtorski nastopi so inteziven, emocionalno močan dogodek, kjer je ves scenarij prepuščen samemu umetniku. Ti to ustreza? Kako udobno se počutiš v svoji koži, ko nastopaš, še posebej, ko si v lanskem letu začela s solo nastopi?
Na začetku smo bili nek arhetipski punkovski bend, agresiven, jezen, kar naravnost smo padli v to vlogo. Nikoli prej nisem nastopala, tako da sem zaplavala s tokom. Ti prvi nastopi so bili resnično težki, surovi in moral si biti super trpežen, da si preživel različne situacije in publiko, nasilje, pljuvanje in običajno „zadeto“ vedenje. Poleg tega te je glasba dejansko dvignila. Bolj kot za odrsko spretnost je šlo za to, kako si se znašel v teh nepredvidljivih situacijah! Tudi zato sem bila po nastopih pogosto bolna. Po naravi sem precej zadržana, toda v teh trenutkih sem prestopila svoje meje. Več nastopov kot smo imeli, bolj predvidljivo je postajalo vse skupaj. Nasprotno je bilo pri the Invisible Girls vse popolnoma drugače, saj je bila glasba veliko bolj nadzorovana. Ni bilo valovanja energije in sama sem se osredotočala na petje bolj kot na sam nastop. Z leti nabereš izkušnje, tako da se zdaj, ko smo spet obudili Penetration, počutim v tem, kar počnem, povsem udobno.
Po naključju sem začela tudi z akustičnimi nastopi. Martin Stephenson me je dal na seznam nastopajočih z Viv Albertine, Gino Birch in Helen McCookerybook. Morala sem se naučiti igrati kitaro in peti in vse skupaj je bilo zelo oddaljeno od moje cone udobja. Šlo je za nekaj, kar doslej še nisem počela in v začetku je bilo naravnost zastrašujoče. Po drugi strani pa je bil čudno osvobajajoč občutek, ko se nisi opiral na skupino in razpustil stvari na najbolj preprosto stopnjo. Še vedno se moram veliko naučiti, toda od samih začetkov sem precej napredovala. Vse skupaj te bolj približa sami esenci pesmi in osebi/umetniku. Čutim poseben strah, ki ga bo treba osvojiti.

Se je tvoj pristop k songwriterstvu skozi leta spreminjal? Ali je sploh lahko ubesediti, kako nastajajo tvoje pesmi?
Ko sem v skupini, je moj način dela v osnovi vseskozi enak. Glasba me mora navdihniti. Zadnje pesmi sem napisala na akustični kitari, lirika in melodije so vse na enem mestu. Muziko bomo dodali, kar je povsem drugače, kot smo delali običajno. V začetku sem veliko raziskovala, iskala pomen, idejo. Začela sem pisati besedila in napev, iz katere je bend oblikoval pesem. Kot pevka sem morala poiskati liriko in ideje, ki sem jih z veseljem pela in vzdržijo še danes.

Po 35 letih ste Penetration izdali nov, čudovit album. A mi lahko poveš kaj več o tem? Kdaj je vzniknila ideja, da posnamete Resolution?
Nisem bila povsem prepričana, ali lahko z novim albumom dostojno nadgradimo naše predhodno delo, tako sem se na nek način bala narediti nov album... V bistvu je Rob porival stvari naprej po poti prejšnjega benda. Januarja 2015 je zagnal „pledge“ kampanjo in od takrat ni bilo več poti nazaj. Napravil je natančen načrt, kdo vse je vključen, od Johna Maherja na bobnih, za snemalni del Fred Pursers in Vaughan Olivers za oblikovanje ovitka. Šlo je za resnično dobre odločitve, ki so veliko pripomogle k projektu. Šlo je za dejanje zaupanja meni na ljubo in vsi vpleteni so naredili strahovito delo. Z rezultati smo bili resnično zadovoljni.

Album Resolution je izšel pri vaši založbi Polestar. To prinaša seveda pluse in minuse, ampak vseeno... kako drugačen je glasbeni posel danes v primerjavi s tistim iz preteklosti?
S Pledge music smo zagotovili finance, da smo lahko naredili album. Sami smo naredili vse, med snemanjem nismo imeli nikakršnega kontakta z glasbenim poslom. V proces dela je bil vložen gromozanski napor in veliko število ur. Vse smo naredili doma, album je izšel pri Polestar, ker je to naša založba. Nihče drug ni pokazal zanimanja, da bi to storil! Rob je bil zadolžen za projekt in je prispeval levji delež. Dobra stran tega je, da smo lahko naredili vse, kar smo hoteli, brez kompromisov, slaba stran pa je ta, da nismo imeli resursov, da bi stvar potegnili malce širše. Nikoli se nismo obrnili na uveljavljene glasbene založbe in to prinaša seveda pluse in minuse. Ko se dogovarjamo z distributerji, postanejo zadeve težje, ker hočejo družbe iztržiti čim več. Glasbeni posel vodijo isti ljudje kot pred 40 leti. Imenujem jih vratarji in še vedno vodijo šou.

Naslov albuma implicira več stvari. Nam lahko zaupaš, kaj je zate Resolution, kaj ti pomeni?
Je naslov, ki mi je padel v glavo. Napeljuje, da je nekaj rešeno, čeprav beseda ne pomeni tega. Zveni kot Revolucija in sodi k Penetration. Beseda Resolution pomeni namero, odločitev, namen, nakano, aspiracijo, design, smisel, objekt, plan, obvezo, poroštvo, obljubo in nalogo, jamstvo. Gre za način, kako smo pristopili k albumu in naslov se fino ujema s tem.

Kakšni so načrti za prihodnost? Načrtujete nastope po Evropi? Pišeš morda knjigo spominov ali se obeta morda nov album?
Oktobra bova z Robom in vso snemalno opremo preživela v Franciji. Moje pesmi bomo interpretirali z elektronskimi pomagali. Doslej sem pesmi predstavljala samo akustično, tako da bo zanimivo videti, kako se bo vse izšlo. Decembra se bomo spet zbrali v skupini in delali na posnetkih, ki smo jih začeli ustvarjati v začetku leta. Eksperimentirali bomo z novimi načini dela, tako da se ne bomo naslanjali na predhodni album, obravnavali ga bomo kot povsem nov projekt. Zelo radi bi igrali v Evropi, vendar zaenkrat še nimamo pravih promotorjev. Tako je, če delaš vse sam.
Pred časom sem začela pisati mojo življenjsko zgodbo, v glavnem nekaj, kar bom zapustila otrokom (mislim, da bi moral na določeni stopnji vsak napisati svojo življenjsko zgodbo). Ko bom zaključila, se bom odločila, ali je vse skupaj prevedljivo za javno objavo.
V letu 2017 bi rada objavila solistični album in s skupino Penetration posnela nov album...

(Rock Obrobje, oktober 2016)

Varja Velikonja