Intervju: PAVEMENT

foto: Roman Pavlin Pavement so neobičajna zgodba o uspehu. Brez posebnih ambicij so počasi in zanesljivo prodirali iz čudaškega okolja Stocktona v Kaliforniji v širni svet. Nekaj tudi po zaslugi Johna Peela, ki jih "spremlja" od samih začetkov. Po nekaj kadrovskih spremembah in selitvi v New York so Pavement le dosegli status ene najizvirnejših t.i. lo-fi zasedb, le da s svojo nesramno držo do rockovskega zvezdništva nikakor nočejo odrasti. Večina pesmi Stevena Malkmusa je nenavadnih oblik, nenadnih izpadov v neznano, vsaj v okvirih rockovskega izraza, mnogokdaj so obrnjene na glavo, prav nič po standardih čislanega angleškega indie rocka in brit-popa.
Letos so nam ponudili še en izenačen, povsem prepričljiv album, Brighten The Corners, poln znanih atributov - torej stalnih malih domislic. V sklopu promocijske turneje so se nam najbližje ustavili na Dunaju, kjer je marca 1997 nastal pogovor z basistom Markom Iboldom (ki je zaradi bolezenskih težav vztrajal le nekaj minut) in klaviaturistom, bobnarjem in vokalistom Bobom Nastanovichem. Steven Malkmus je bil (žal) "sit" vseh teh intervjujev.


Kako sami vidite razliko med novim albumom Brighten The Corners in prejšnjimi ploščami?
B.N.: Obstaja nekaj bistvenih razlik. Za novi album smo si privoščili daljši odmor in večinoma smo delali na osnutkih pesmi, ki še niso obstajale. Prvič smo vsi skupaj pred snemanjem pesmi tudi vadili, in to kar nekaj tednov. To so poglavitni razliki. Sicer smo ploščo snemali tako kot ostale, glede na način, kako smo izbrali studio in na sam potek snemanja.
Kdo je izbral Mitcha Easterja za producenta?
B.N.: Mi. Že zato, ker živi v naši bližini in je to najprimerneje za skupno delo. Odločili smo se, da bomo vadili v kleti našega bobnarja, ki živi v gorah Virginije, in Mitch živi v Severni Karolini, ki je le kakih 300 km stran. Torej smo zlahka prihajali k njemu oziroma v njegov domači studio. Odločilo je tudi to, da ga praktično vsi cenimo kot producenta, snemalnega tehnika in glasbenika. Zelo radi imamo njegovo skupino Let's Active. Zato smo čutili, da bomo z njim zlahka sodelovali.
Mark Ibold, foto: Roman Pavlin Rekel bi, da ni bistveno spremenil zvoka Pavement.
M.I.: Zato, ker pravzaprav ni bil producent, ampak le snemalni tehnik. Uporabili smo tudi nekaj inštrumentov, ki so bili v njegovem studiu. Mitch je le postavil mikrofone in posnetke na grobo zmiksal. Pomagal nam je tudi z nasveti, kar je bilo dobrodošlo in koristno. A v bistvu je šlo za podobno metodo kot prej.
B.N.: Zagotovo ni šlo za tipičen položaj producenta, ko nekdo sedi na stolu in ukazuje skupini, kaj naj počne in kako naj zvenijo pesmi. Vse plošče smo producirali sami in verjamem, da bi morali v prihodnje početi nekaj hudo drugačnega, da bi potrebovali pravega producenta.
M.I.: Čeprav je v redu, da ti pomaga nekdo, ki posluša podobno glasbo kot ti.
V Ameriki ste še vedno na založbi Matador, in me zanima, ali se ta smatra za neodvisno gramofonsko hišo ali je le podružnica velike založbe.
M.I.: Capitol Records drži 49 odstotni delež, torej manj kot polovico. Formalno je del velike založbe, a poslovne odločitve so neodvisne.
Lahko torej rečemo, da ste Pavement največja ameriška neodvisna skupina?
B.N.: Ne bi rekel. Tu so še Liz Phair in Jon Spencer Blues Explosion. M.I.: Pravzaprav so največji Offspring.
Oh, seveda. Pa ste prejeli že ponudbe velikih založb, denimo, Geffen?
M.I.: Poznamo nekaj ljudi z Geffen, pravzaprav je eden od njihovih A&R predstavnikov naš dober prijatelj. A trenutno smo povsem zadovoljni s svojim položajem. Kakor poznamo razmere drugod, je za nas res najbolje, da ostanemo pri Matador. Vsaj kolikor vemo.
Zanimivo je, da obstaja kar nekaj skupin, ki v Ameriki objavljajo plošče za velike založbe, medtem ko v Evropi raje ostajajo neodvisne.
B.N.: Vsak poskuša najti najbolj ugodne pogoje glede na svoj položaj. V Evropi smo pač izbrali založbo, ki je pokazala največ zanimanja za nas. Leta 1992 je Abbo iz Big Cat od vseh ponudil najboljše pogoje. Sedaj smo se odločili, da objavimo album za Domino, ker je lastnik Lawrence naš dober prijatelj in vemo, da je zares iskren in pošten. Večinoma gledamo na to, da nas ne bi ogoljufali ali postavili na stranski tir.
Kaj počne vaš nekdanji bobnar Gary Young? Ste še v stiku z njim?
Vidimo se vsakokrat, ko pridemo v Kalifornijo. Scott, naš drugi kitarist, živi v njegovi bližini in se zato dokaj redno vidita. Gary je zaposlen s svojo glasbo, objavil je album Hospital, ima le težave z objavo posnetkov glede na to, da ustvarja precej čudaške stvari. Obenem je lastnik domačega studia in vabi različne skupine, da snemajo pri njem. Menim, da mu gre dobro.
Zakaj točno vas je zapustil?
Vedno je bil na drugi valovni dolžini glede na ostale člane skupine. Pravzaprav je želel, da bi služili vse več in več denarja. Takrat preprosto nismo bili pripravljeni na to.
Vsi prihajate iz Stocktona?
B.N.: Ne, le oba kitarista, Scott in Steve, sta odraščala tam in Gary še sedaj tam živi. Mark je iz Pensilvanije ter midva s Stevom Westom sva iz Virginije.
Torej ne morem vprašati, kako je na vas vplivalo okolje Stocktona?
B.N.: Vplivalo je na oba kitarista. Verjamem, da je okolica Stocktona in sploh severna Kalifornija močno vplivala na zgodnje posnetke Pavement. To je precej čudaški del dežele.
Sedaj se zdi, da na vas močneje vpliva New York in sploh vzhodna obala?
B.N.: Zagotovo. Štirje že več let živimo v New Yorku in imamo tam ogromno prijateljev. Ploščo Crooked Rain Crooked Rain smo tam snemali, prav tako smo v New Yorku miksali Brighten The Corners. Mark živi v New Yorku že enajst let, ostali smo se tja preselili pred štirimi leti. Hočem reči, da tam preživimo naš prosti čas.
Kako, da ste vsi izbrali prav New York?
Zato, ker je glasbeno mesto in zato, ker je za mlade ljudi življenje tam zelo razburljivo.
Pavement ne igrate pesmi drugih avtorjev...
B.N.: Včasih jih....
Vendar jih ne objavljate na ploščah.
B.N.: To je res.
Skupina Tindersticks pa je objavila priredbo vaše pesmi Here s prvega albuma. Kako vam je všeč?
B.N.: Menim, da je v redu. Pravzaprav je čudovita, tudi originalna, Tindersticks so izvrstna skupina . Vse skupaj smo vzeli kot velik kompliment, da so prav oni posneli eno od naših pesmi.
S Stuartom sem se pred dvema letoma pogovarjal prav tu, pred Areno, in rekel je, da jih s Pavement povezuje način pisanja pesmi.
B.N.: To je zagotovo res. Oboji se trudimo, da bi napisali najboljše pesmi in objavili karseda dobre albume. To je pri nas najpomembneje. Ostalo; koncerti, videospoti, promocija so le obrobne stvari, ki gredo skupaj z glasbenim poslom. Kar nas res zanima, je naša glasba in naše pesmi, ostalo je pač dolgočasno podrejanje realnosti.
Kako običajno izbirate pesmi za album?
Običajno imamo pripravljenih nekaj pesmi, ki jih že igramo v živo na promocijski turneji za prejšnji album. Vedno obstaja še kopica osnutkov, ki jih potem skupaj dodelamo in združimo s pesmimi, ki jih doma napiše Steven. Skupaj se odločimo, katere od teh pesmi bomo igrali in posneli. Običajno posnemamo za album 20 do 25 pesmi in med temi za objavo izberemo najboljše. Za novi album smo posneli 22 pesmi in od teh izbrali 13, ki najbolje spadajo skupaj. Ostale bomo objavili na B straneh singlov ali jih celo še enkrat posneli in prihranili za naslednji album.
Ste ena redkih skupin, ki na t.i. B strani singlov objavljate ekskluzivne posnetke, ne le demo, koncertne ali remiks verzije znanih pesmi.
B.N.: Želimo biti pošteni do ljudi, ki kupujejo tudi single. Vsi skupaj kot skupina poskušamo obdržati ideal tistega, kar smo imeli radi oziroma nas je zanimalo kot najstnike. To je bila predvsem glasba ameriških skupin pri založbi SST in britanske skupine kot The Fall in Wire. Preprosto poskušamo ponuditi dobre pesmi tudi na B straneh singlov. To je vse.
V pesmi Stereo, uvodni pesmi z albuma Brighten The Corners, se norčujete iz osebe z imenom Geddy Lee. Kdo je to?
B.N.: To je pevec kanadske skupine Rush iz sedemdesetih let. Norčujemo se iz njegovega visokega glasu. Skupina je že skoraj pozabljena, vendar smo bili mnenja, da bi bilo zabavno narediti nekaj takega, kot se ponorčevati iz takih skupin.
Ni prvič, da se norčujete iz drugih glasbenikov...
B.N.: Ne, le nekatere šale so hujše kot druge.
V pesmi Range Life se norčujete iz Smashing Pumpkins in Stone Temple Pilots, pa me zanima, če je res, da je bil takrat ravno zato odpovedan vaš nastop na Lollapaloozi, saj so bili tisto leto glavni nastopajoči prav Smashing Pumpkins?
B.N.: Ne, ne. To je bila pravzaprav naša odločitev. Morda je prišlo tudi do teh pritiskov, vendar ne neposredno do nas. Vem, da je Billy iz Smashing Pumpking še vedno jezen na nas zaradi tega besedila, kar kaže na nasprotja med nami in njim. Nam je ta odnos všeč, ker zagovarjamo svobodo govora in misli. Lahko javno izražamo mnenje o ostalih skupinah kot lahko ostali izražajo mnenja o nas. To je povsem poštena igra do vseh. Zaenkrat zaradi tega nismo imeli nikakršnih težav.
Bob Nastanovich, foto: Roman Pavlin Vendar ste v tej pesmi na singlu izrezali kletvico "fuck".
B.N.: Single je bil namenjen radijskemu predvajanju in ko so odgovorni dobili v roke master trak, so se odločili, da posnetek spremenijo oziroma odrežejo pregrešni del.
Obenem je to pesem, ki je po mojem najbolj všečna, najbolj nalezljiva melodija, kar ste jih napisali.
B.N.: Ja, zagotovo. Range Life je odlična pesem in jo še vedno radi igramo v živo.
Pavement ste zelo odprti do različne glasbe. Lahko objavite country pesem, lahko igrate hard-core itn. Zato bi bilo zanimivo slišati, kakšno glasbo imate radi sami?
B.N.: Vsi imamo dokaj različne glasbene okuse. Največ doprinese tisto, kar posluša pisec pesmi, v našem primeru Steven Malkmus in nekaj tega se sliši tudi kot vpliv na naši novi plošči. Steven zadnje čase posluša starejše skupine kot Incredible String Band, The Kinks in Fairport Convention.
Kaj pa ostali?
B.N.: Sam pravzaprav ne poslušam veliko glasbe. Mark je pravi glasbeni entuziast, zbiratelj plošč itn, vendar ne vem, kaj posluša zadnje čase. Nisva ravno soseda in se redko obiščeva. Bobnar Steve West ustvarja lastno glasbo, pripravil je tudi samostojni album, ki ga bo tudi sam objavil. Zatorej se ukvarja bolj ali manj le z lastnim ustvarjanjem. Za Scotta prav tako ne vem, nad čim se trenutno navdušuje.
Torej ne sledite novim smernicam v glasbi, kot uporaba analogne elektronike, remiksi skladb, kot recimo Stereolab, s katerimi ste že nastopali, ali Tortoise?
B.N.: Skupine, s katerimi nastopamo, zagotovo nekako vplivajo na nas, tako kot je primer s Stereolab. Pri Tortoise me moti njihova pojava na odru. Niso ravno moja priljubljena skupina, čeprav so glasbeno zanimivi. Imam eno njihovo ploščo, a je nisem še niti odprl. Na vprašanje, kako vse to vpliva na Pavement, je težko odgovoriti. O tem sploh še nismo razmišljali, vendar menim, da bomo ostali na osnovnih inštrumentih, torej kitarah, basu in bobnih. Ne verjamem, da trenutno kogarkoli od nas zanima kakšen drugačen način dela. Tehno ali podobna plesna glasba bi bila izven naših značajev. Obenem obstaja preveč ljudi, ki te stvari zelo dobro obvladajo, da res nima smisla... To se nas res ne dotika in menim, da je najbolje, da ostanemo pri tem, kar znamo.
Če se odločimo, da nadaljujemo kot Pavement - ker nikoli ne veš - po 150 koncertih, kot smo jih že imeli v okviru promocijske turneje, potem nekaj časa najraje ne bi bil več v skupini, si bomo najprej vzeli malce odmora in se šele zatem odločili kako in kaj. Običajno je nadaljna usmeritev skupine odvisna od odziva na prejšnjo ploščo in koncerte. Zaenkrat si še ne predstavljam, kakšna naj bi bila naslednja plošča.
Misliš na odziv občinstva ali vas samih?
B.N.: Ne, ne, nas samih. Ker na tej turneji večer za večerom igramo veliko umirjenih pesmi, si mislim, da bi znala naslednja plošča biti zopet bolj udarna. Tudi novi album je precej umirjen.
Kako pa so razdeljene vloge pri pisanju pesmi. Verjamem, da Steven napiše večino besedil.
B.N.: Tako je. Ostali prispevamo vsak svoj delež. Steve West poskrbi za ritem, sam imam popolno svobodo pri ustvarjanju deleža na tolkalih, klaviaturah in spremljevalnih vokalih, Scott za vsak album prispeva nekaj pesmi in poskrbi za delež na ritem kitari in Mark za baskitaro. Torej vsak preprosto skrbi za delež na svojem inštrumentu.
Torej pesmi skupaj dokončate. Kaj pa samo pisanje pesmi? Lahko poleg Stevena in Scotta še kdo drug prispeva svojo pesem?
B.N.: Ostali lahko pišemo pesmi za lastne stranske projekte, ker smo skupnega mnenja, da je Steven najboljši pisec pesmi in da bi se ostali večinoma le osramotili. Osebno me pisanje pesmi ne zanima, na to nisem nikoli niti pomislil.

MP3 odlomek/excerpt (30", 206Kb)

Janez Golič