Portret: PAVEMENT

Pavement Bilo jim je preprosto vsega dovolj. Ne glede na še vedno vzpenjajočo popularnost in nezmanjšano ustvarjalno silo. Dovolj koncertov, dovolj snemanj, dovolj potovanj… Tik pred koncem leta 1999 so Pavement, brez velikih besed, oznanili svoj razpad.
Verjetno je deset let ravno pravšnja doba, da se rockovski glasbenik vpraša, ali bo delovanje v skupini dokončna okupacija ali pa ni nemara čas za usmeritev v zanesljivejši poklic. V vsakem primeru lahko člani skupine Pavement s ponosom pogledajo na svojo skupno preteklost. Niso se uklonili zunanjim pritiskom, prej se zdi, da so zgolj po naključju padli v popularno-glasbeni sistem in se mu nikakor niso mogli do konca načuditi, z nabritim humorjem, kar norčavostjo in nesramnim poziranjem so se kvečjemu posmehovali povzpetništvu in prilagajanju za vsako ceno, ki naj bi vodilo do vsaj petih minut slave.
Vendarle bi bilo nepravično zapisati, da so bili Pavement le klovni v areni rock'n'roll cirkusa. Predobro so poznali glasbo in predvsem, imeli so izostren občutek za preoblikovanje znanih slogov v neko sproščeno in živo celoto. K temu sta pripomogli vsaj dve dejstvi – glavna avtorja glasbe in besedil sta odrasla v majhnem kalifornijskem mestu Stockton, daleč od vpliva glasbenih središč, a obenem sta, še preden sta prijela za kitare, presegla ljubiteljsko spremljanje glasbe – Stephen Malkmus je bil didžej na lokalni radijski postaji, Scott Kanneberg prodajalec plošč. Tudi ostali člani, ki so pristopili med prvo ameriško turnejo, so imeli podobno 'zgodovino'. Ampak najprej je bil tu bobnar Gary Young, generacijo ali dve starejši od ostalih, a dovolj odštekan, da se je vklopil v shemo. Imel pa je tudi snemalni studio, kjer so Pavement, najprej kot trio, posneli prve pesmi in jih sami založili v obliki 7 inčnih singlic. Etika 'naredi sam' leta 1989 ni bila več nekaj novega, a še vedno nujna v obrobnem položaju, v katerem so bili Pavement. No, imeli pa so tudi srečo, saj je bil post-hardcorovski entuziazem v polnem razmahu, obstajalo je veliko aktivistov, ki so brskali prav za singlicami neznanih skupin in jih recenzirali v fanzinih. Eden od teh, Dan Koretzky, je šel celo tako daleč, da je zaradi Pavement ustanovil svojo založbo, Drag City Records, ki je še danes zaščitni znak drugačnosti z naklonjenostjo do tveganja.
Mark Ibold, foto: Roman Pavlin Ko so Pavement prišli do prvih nastopov, je prišel do izraza manjko v zasedbi. Po koncertu v New Yorku so vzeli medse basista Marka Ibolda, kasneje še klaviaturista Boba Nastanovicha, oba nekdanja radijska didžeja. Z njima so Pavement razširili ne le zvočne možnosti, ampak je Nastanovich v žgočih, hardkorovskih trenutkih stopil v ospredje in do konca napel glasilke. Tako so Pavement uravnotežili prispevke glede na zmožnosti in znanja. Malkmus je ostal glavni pisec, bil je mojster izkrivljene melodičnosti, a ostali se svobodno dodajali svoje prispevke. Začetki so bili zaradi pomanjkljive tehniške veščine še okorni, zato so se oprli na vzorce, ki niso zahtevali veliko izkušenj. Vsaj na prvih ploščah je slišen vpliv skupine The Fall, njihova repeticija je bila nadvse pripravna; dovolj preprosta, da jo je lahko igral praktično vsak, in odprta za nadaljni razvoj.
Le za Garyja Younga so se stvari dogajale prepočasi. Prepričan, da se uspeh meri le po številu obiskovalcev na koncertih, še najbolje stadionskih razsežnosti, se je težko sprijaznil s klubsko usmerjenostjo skupine. Svoje razočaranje je sproščal z izpadi na odru, zgodilo se je, da je med izvajanjem pesmi zapustil mesto za bobni in se sredi odra demonstrativno postavil na glavo. Ta čas ga je Nastanovich zamenjal s tolkali, a ko so izpadi postali običaj, so se ostali odločili za novega bobnarja, Steva Westa. Slovo od dolgolasega Younga so pospremili s prvo odmevnejšo uspešnico Cut Your Hair, ki ni nikogar posebej razburila, zbadljivke so pač ostale v 'domačem' krogu. Delikatnejši je bil napad na tedaj mega popularne Smashing Pumkins v pesmi Range Lifesi predstavljate turnejo z zmečkanimi bučami«, se posmehuje Malkmus), in res so si jo lahko kvečjemu predstavljali. Pavement so bili leta 1994 tudi zaradi nenehnega vrtenja videospota na MTV že najavljeni med nastopajočimi na veliki turneji Lollapalooza, a so Smashing Pumpkins kot velike zvezde dosegli njihovo 'izključitev'. Krivico so popravili Sonic Youth, ki so bili naslednje leto v položaju, da izberejo sonastopajoče, Thurston Moore pa je odločitev povzel v izjavi, da so Pavement zanj tisti trenutek najpomembnejša rockovska skupina.
Je že res, da Thurston nikoli ni skoparil s hvalami oz. opozarjanji na manj znane skupine, a Pavement imajo v njegovem razmišljanju posebno mesto. Po komercialno uspešnem albumu Crooked Rain, Crooked Rain so so izneverili nizanju uspešnic in raje ponudili hudo raznolik, vsaj v okvirih t.i. indie rocka, eksperimentalen album Wowee Zowee. Ta poteza je vzpodbudila Sonic Youth, da so po širše sprejetih albumih Goo in dIRTY sproščeneje nadaljevali in se spustili celo v avantgardistične vode.
Po petih letih stalnega nastopanja in snemanja se Pavement niso mogli več slepiti, da vzdržujejo začetno spontanost in razigranost. Predvsem Malkmus je začel pisati vse bolj umirjene, razmišljujoče pesmi, ki so zahtevale drugačen pristop pri oblikovanju zvočne slike. Za producentsko pomoč so zaprosili Mitcha Easterja, ki se je proslavil že s snemanjem plošč R.E.M., a zadnjo besedo pri zvočni podobi plošče Brighten The Corners so vseeno imeli Pavement. In če so nekateri že videli skupino pri kateri od velikih založb, so Pavement to demantirali s pesmijo Major Leagues, še enim posmehom vsem, ki uspešnost merijo le z vključitvijo v korporativno okolje.
Pavement - Slow Century 2xDVD Ko so vztrajali pri neodvisnih Drag City in Matador (v Evropi pri Big Cat in Domino), jih ni nihče silil, da objavijo kompilacijo 'največjih uspešnic' ali morebiti koncertni album. Še na singlih so po pravilih poleg naslovne pesmi pritaknili dve ali tri pesmi, ki jih na albumih ni bilo.
Prav zaradi načelnosti, poštenosti, tudi pronicljivega humorja in drže nasproti rockovskem establišmentu, so Pavement še vedno potrebni. Večino tega, kar med delovanjem niso želeli prodati, so po dovoljšnem časovnem razmaku ponudili post festum v obliki dvojnega DVD-ja Slow Century. Tako so tu zbrani videoposnetki za njihove najbolj odmevne pesmi, in še enkrat se lahko prepričamo v njihov brezbrižen pristop do medija, ki odločilno prispeva k popularnosti določenega izvajalca. Končno smo deležni koncertnih posnetkov in za povrh dobro uro trajajočega dokumentarca o skupini, katere vpliv se tri leta po razpadu ni prav nič zmanjšal.
Kronski dokaz tega je dvojni tribute album Everything Is Ending Here s kar tridesetimi bolj ali manj znanimi izvajalci, ki so se vsak po svoje spoprijeli z njihovimi pesmimi. In da se zgodba nadaljuje izven nostalgičnega spominjanja nazaj, skrbita vsak zase Scott Kanneberg s skupino Preston School Of Industry in Stephen Malkmus samostojno, z nič manj kakovostnimi in še vedno rahlo nabritimi pesmimi, kot sta jih pisala v času Pavement.

Diskografija:
PAVEMENT
Slanted And Enchanted (Big Cat, 1992)
Westing (by musket and sextant) (kompilacija zgodnjih singlov, Big Cat, 1993)
Crooked Rain, Crooked Rain (Big Cat, 1994)
Wowee Zowee (Big Cat, 1995)
Brighten The Corners (Domino, 1997)
Terror Twilight (Domino, 1999)
Slanted And Enchanted luxe and reduxe (ponatis z dodatnimi posnetki 2xCD) (Domino, 2002)
Slow Century 2xDVD (Domino, 2002)
Everything Is Ending Here – Tribute to Pavement 2xCD (Homesleep, 2003)
STEPHEN MALKMUS
Stephen Malkmus (Domino, 2001)
Pig Lib (Domino, 2003)
PRESTON SCHOOL OF INDUSTRY
All This Sounds Gas (Domino, 2001)

(Muska, 2003)

Janez Golič
glej še ocene albumov Pavement; Crooked Rain, Crooked Rain in Wovee Zowee ter prvenecStephena Malkmusa in njegov drugi album Pig Lib.