PAVEMENT
Crooked Rain, Crooked Rain
(Big Cat 1994)
Ni veliko skupin, ki v polju sodobnega križanja pop senzibilnosti in rockovske zavzetosti to počno s tolikšno lahkoto, kot Pavement. Skozi 6 let obstajanja, je peterica iz Stocktona, Kalifornija, ponudila za tri albume in kup singlic napolnjen koš svežih domislic, ki se večinoma raztezajo na liniji Pixies - Sonic Youth. Kot se običajno odvijajo te stvari, so Pavement v svojih začetkih, zabeleženih kasneje na kompilaciji Westing (by Musket and Sextant), prosto sprevračali enostaven pop obrazec in ga polnili z nenadnimi kitarskimi izpadi. Pri tem ne moti, da je večina tistih posnetkov narejena kar v domačem, improviziranem studiu, kar se odraža na kvaliteti zvoka, ampak pri Pavement nikoli ni šlo za to. Raje so pilili igro dveh kitar in disonantno zvočnost pripeljeli do roba sprejemljivosti tudi povprečnega konzumenta popularne glasbe. Prvenec Slanted and Enchanted lepo kaže na srednjo fazo njihovega razvoja, ki je pred kratkim dosegel vrh in realizacijo na albumu Crooked Rain, Crooked Rain. Večina pesmi je že tipično razpoznavnih, ravno prav odštekanih, da ne potonejo v mlakuži povprečnosti in ravno toliko spevnih, da prikrijejo artistične tendence skupine. Nujne novosti, ki širijo obzorja glasbenega izraza, so tokrat preveč očitno pod vplivom že znanih in preverjenih postopkov. Unfair je globok priklon soničnemu drvenju, instrumentalna 5-4=Unity se zdi nasilen premik v swing, Hit the Plane Down odkriva predanost britanskim legendam The Fall. Vse v redu, dokler se Pavement sprehajajo po obrobju, a ko brez distance skopirajo Runaway Train in ga preoblečejo v lastno Range Life, to vzbudi resen pomislek. Verjamem, da so Pavement vse to povzeli nenačrtno in brez slabih namenov, da so le uglasbili tisto, kar se jih dotika in jih obkroža. Crooked Rain, Crooked Rain je v celoti primer takega prepuščanja, ob katerem raznolikosti se lahko navdušujemo in obenem potarnamo nad pomanjkanjem svojstvenega, razpoznavnega pečata.
(Tribuna)
Janez Golič
