RAZLIČNI IZVAJALCI
Pebi ne strelat!
Celjska scena 1980-2000
(Filter, 2010)
Komaj sem pritisnil piko na koncu sestavka o Borghesiji, že imam razlog, da tokratni zapis začnem z istim stavkom; »Ne mine mesec in na police tistih nekaj domačih ploščarn, kolikor jih je ostalo, pristane kakšna rekapitulacija starih dobrih osemdesetih«. Tako je, pred nami je že naslednja rekapitulacija, tokrat v večjem delu spregledanega glasbenega dogajanja na Celjskem. Na do vrha zapolnjeni CD plošči je zbranih 26 posnetkov, večinoma kratko delujočih 14-ih zasedb. Žanrsko je bilo klubsko dogajanje na Celjskem očitno dokaj razgibano, vse druži status večnih odrinjencev na rob. Še najdlje so se prerinili Strelnikoff, ki so tu zastopani s posnetki s prvega maksi singla, sedaj prvič objavljenega v digitalni obliki. Glede na to, da je večina posnetkov obstala le na obrabljenih kasetah, se pravzaprav še dobro slišijo. Vsekakor dovolj dobro za dokument popolnega entuziazma, kjer je bila tehniška uigranost ena zadnjih skrbi. Predvsem zgodnji posnetki nekaterih ad hoc zasedb so kršili vsa možna pravila, kakopak, čas je bil pravi. Po pojavu Laibacha in po odmevnih koncertih obskurnih post-punk in industrijskih zasedb iz tujine pri nas, so vplivi naleteli na plodna tla. Potem je tu še založnik in eksperimentator Mario Marzidovšek, ki je s kasetno produkcijo omogočil pretok idej in prinašal v ta prostor do tedaj neslišano glasbo. Vseeno pa je bil pobudnik začetka drugačne klubske glasbe na Celjskem Danijel Bedrač, član akustične zasedbe Kladivo, Konj in Voda. Že prej je igral v dokaj klasičnem rockovskem triu in mu torej električni hrup ni neznan. Zanimala ga je tudi eksperimentalna elektronska glasba in občasno se je poskusil v povsem improviziranem in kaotičnem nastopu. Tak »vsak je lahko ustvarjalec« pristop je vzpodbudil vrsto podobnih zasedb, večinoma so bile kratkega diha, a dovolj za razcvet scene. Sicer vrstni red zapisov ni kronološki, a če si poslušalec pomaga z informacijami v priloženi knjižici, je razviden »razvoj« od dilentantskih začetkov do slogovno urejenih zapisov.
Dodana vrednost tej zbirki je spremno besedilo, tokrat kar insajderski pogled tako na takratno dogajanje kot na mukotrpno zbiranje in zvočno obdelovanje posnetkov. Ta del pripomore k podoživljanju klubskega dogajanja, posebej ko zvočni del izdaje zdrsne v nekonsistenten niz. Kar je bil verjetno tudi namen; predstaviti vso pestrost dogajanja brez žanrskega vrednotenja. Tako imamo zastopan širok spekter odvodov kitarskega punk rocka, od bolj neposrednih Baby Zdravo in Lokalnih pizd do skoraj hardrockovskih Phone Box Vandals. Po drugi strani so bili Sfinkter hiter odgovor na Borghesio in Generacija nasilja na Otroke Socializma. Najskrajnejši pristopi so zabeleženi proti koncu plošče. Ne le zvočno kaotični, tudi z besedili so Desant napadli dvoličnost cerkvenih dostojanstvenikov. Electric Fish sta bila elektronski hrup na kvadrat, in sklepni zapis Lokalne TV tisto, s čimer se je vse začelo.
Zbirka zagotovo največ pomeni zastopanim, je dokument njihovega samostojnega kreativnega zagona in spomin na čas, ko iskanje tržnih niš še ni bila prioritetna naloga glasbenikov.
(Rock Obrobje, februar 2010)
Janez Golič
