PERE UBU
St. Arkansas
(Glitterhouse/Panika, 2002)

Veterani Pere Ubu s še vedno nepopravljivim Davidom Thomasom na čelu so eni tistih, ki so v glasbi predvsem zaradi ustvarjalne potrebe. V skoraj tridesetletni karieri so doživljali vzpone in padce, komercialne in drugačne, vmes so se zgodile smrti članov, odhodi, začasni in definitivni, prišle so mlade sile, a z nekaj zadnjimi ploščami se zdi, se Pere Ubu vračajo v svoja izhodišča. Izkusili so že sladkobo in grenkobo velikega glasbenega posla, a cena je bila preprosto previsoka, sedaj raje igrajo male igre, predvsem v lastno zadovoljstvo in za tisto peščico, ki jim še sledi. Bojim se le, da novih ljubiteljev z novimi ploščami ne bodo pridobili.
Trpkosti spoznanja, da se stvari razvijajo kvečjemu v nasprotju z njihovimi hotenji, bodo težko 'prodali' nekomu, ki brezskrbnosti nekega specifičnega okolja nikoli ni doživel. In Pere Ubu ves čas 'govorijo' ravno o tem, o izginjanju prostorov, občutkov, nekega pristnega doživljanja, o malih zadovoljstvih, ki se selijo kvečjemu v virtualni prostor. Začuda so se Pere Ubu nekaj časa celo spustili v dirko, morebiti prepričani, da je potrebno iti korak s časom, pa kakršenkoli ta že bil. Poskušali so oviti svoje vsebine v privlačnejšo embalažo, a vsebine so s tem izgubile na teži, embalaža pa je bila vsakič bolj tuja…
Je pa res, da so potrebovali kar nekaj let, da so se povsem otresli zunanjih pričakovanj, da so spet lahko oni. Thomas spet bolj momlja kot poje o željah malega človeka, ki se sžifijo s prvim korakom v kruto realnost. Takrat jih skoraj pomiluje, ne vidi poti iz usodno zapečatenega položaja. Vse kar lahko stori je stok, ki se ne more več izkričati, ampak ostaja zadržan v krču bolečine. Če bi se izpovedal pod bleščečim snopom odrskih luči, bi tam sklonjen in potrt stal patetičen mož srednjih do poznih let, ob podpori doma producirane glasbe, ki je večina ne bi želela niti za poskusne posnetke, si to lahko privošči brez slabe vesti. Dela hitro, spontano, podobno kot v Clevelandu sredi sedemdesetih, ko se jim je projekcija prihodnosti kazala le v črno-sivih odtenkih, obarvala pa se je le momentalno, v trenutkih zaslepljenosti, da bo ob vstopu v širni svet kaj bolje. Pred sabo in spomini pa niso uspeli ubežati. Zakaj bi se potemtakem pretirano trudili za kogarkoli? Dovolj je nekaj ohlapno začrtanih osnutkov, ostalo izpolnijo na licu mesta, v snemalnem studiju, tudi pod pritiskom, ki si ga naložijo sami.
Album teče v trzajočem drncu, sledi le njim lastni dinamiki. Udarnim, novovalovskim komadom, kot so jih le sposobni, zlahka sledijo govorjene litanije, kjer se Thomas običajno prvi odlepi od kompaktne spremljave. Njegov zgled vleče, z atonalnimi igrami se mu pridruži pianist, tudi kitarist se takrat rad 'spozabi', in Pere Ubu so naenkrat v stari formi.
V celoti ohranjajo 'pravo' ravnotežje, na St Arkansas najdemo celo več prepričljivo zaokroženih pesmi kot na nekaj zadnjih albumih. Podobno je ravnotežje bogatih izkustev in nemirnosti domišljije odlična popotnica za naprej, pa čeprav v enako sivo prihodnost. Pere Ubu si jo vsaj za štirideset minut obarvajo po svoje. (Muska)

Janez Golič