Intervju: Petra Kolmančič


Petra Kolmančič je mlada, vsestransko nadarjena pesnica, fotografinja, slikarka, in od leta 1998 tudi urednica založbe Frontier. Uredniška politika zbirke namenja posebno pozornost inovativnim pristopom na področju humanistike in interdisciplinarnemu združevanju različnih humanističnih disciplin, na področju leposlovja pa vzpodbuja zlasti neuveljavljene slovenske avtorje in avtorice mlajše generacije.

Zanima me, ali se je s prihodom Petre Kolmančič v založbo uredniška politika kaj spremenila?
Moja naveza s knjižno zbirko se je pravzaprav začela že leta 1994, takrat ko je ta izhajala pod formalnim okriljem ZKO Pesnica. Leta 1999 sva z Dušanom Hedlom ustanovila zavod za umetniško produkcijo in založništvo Subkulturni azil, tako da knjige izhajajo pod okriljem zavoda. Programska politika zbirke je plod skupne vizije, ki temelji na objavi kritičnih refleksij različnih kulturno-političnih premen in fenomenov ter objavi uporabnih besedil, ki analizirajo, dokumentirajo in arhivirajo sodobno (sub)kulturno produkcijo. V zbirko so uvrščena humanistična in leposlovna dela, za katera sem prepričana, da so več kot le solidni in kompetentni teksti s teoretskimi razsežnostmi ali dobra literarna besedila – dela, ki vibrirajo, provocirajo, vznemirjajo in evocirajo nove misli, svetove in duhovne razsežnosti. Teksti, ki za bralca niso le preprost sprehod skozi besedilo, temveč tudi osebni dogodek in miselna avantura.

S spontano sestavljeno ekipo avtoric in avtorjev zbranih okoli fanzina Sirota Jerica ti je uspelo vzpostaviti nekakšno off kulturno produkcijo v Sloveniji, OFF glede na specifičen položaj, ideologijo in življenjsko filozofijo vseh sodelujočih. Kako bi lahko vzporejala urejanje tvojega fanzina in delo pri Frontieru? Bistvene prednosti in slabosti s poudarkom na razmerah, ki vladajo na tem področju v Sloveniji?
Sirota Jerica, v zvezi s katero moram žal govoriti v pretekliku, se je ukvarjala z dokumentiranjem ustvarjalnosti subkulturne produkcije (literatura, lezbična in gejevska literatura, strip, besedila punk bendov) – torej s tisto sfero družbene produkcije, ki jo državna kulturna politika vztrajno in konstantno marginalizira, zapostavlja in ignorira. Vzporednice med urejanjem fanzina in urejanjem knjig, po katerih sprašuješ, so v posebnem načinu produkcije, v katerega te prisili država z ne-subvencioniranjem – oba projekta sta v pretežni meri volonterska, ker pač nista le plod zapovedanih nacionalnih kulturnih programov, temveč naravna potreba, strast in nuja tistih, ki reflektiramo, izdajamo, pišemo in ustvarjamo. Volontersko delo, v katerega smo prisiljeni izvajalci, seveda ne izključuje kvalitete in profesionalnosti izvedbe in slej ko prej bo to morala uvideti tudi država in nam odrezati kos pogače, ki nam pripada.

V letošnjem letu ste izdali vsebinsko dokaj različna dela. Kaj je glavni kriterij izbora in nam lahko na kratko predstaviš letošnje knjižne izdaje: knjigo Vesne V. Godina Havaji na papirju, ki je v okviru zbirke nekakšna »novost« (tu mislim predvsem na včasih kontroverznost izjav avtorice), potem knjiga Borisa Vezjaka Kako so močno dihali, komentarji in kronologija k primeru Petek (politična motivika, česar doslej pri Frontieru nismo zasledili), ali pa knjigo Francija Pivca Informacijska družba?
Knjige, ki si jih izpostavila, so delo treh širše uveljavljenih Mariborčanov in so rezultat uredniških prizadevanj in strateškega dela, da založba s knjižno zbirko Frontier in spremljevalnim programom (predavanja, javni pogovori, okrogle mize, debatna srečanja, medijski nastopi avtorjev) postane neke vrste intelektualni epicenter Maribora, ki s svojimi izdajami ne bo le podajala kritike in analize dogajanja v družbi, temveč bo s pomočjo izdanih del in diskurza, ki ga objave sprožajo, tudi konstruktivno in aktivno vplivala na družbeno dogajanje.

Poezija Jožeta Štucina je nekakšna zvezda stalnica Frontierovih izdaj; zadnja pesniška zbirka Čuja je po mojem mnenju Štucinova najboljša. Kaj lahko poveš o navezi Štucin-Frontier?
Jožeta Štucina spoštujem kot pesnika, urednika in kritika, z njegovo poezijo – natančneje z zbirko Breztelesje in gon, ki jo je izdal pod psevdonimom Regina Kralj – sem se srečala pred kakšnimi devetimi leti, ko sva oba sodelovala v literarnem projektu Poezija po pošti.
Štucin me navdihuje, že dolgo, že od tiste prve Regine naprej, ki mi je dala misliti, da imam nekje sestro, ki čuti in živi isto kot jaz. Sestro-brata. Vsaka njegova knjiga mi vzbudi takšen čuden občutek – kot da berem vse tisto, kar sem tudi sama nameravala nekoč napisati, po eni strani mi odleže, po drugi me vznemiri – nekdo dojema vsebine enako kot jaz, ej, kaj pa, če se je nevede kaj iz njegovih minulih knjig naselilo vame, in je moj pogled pravzaprav le njegov periskop?!

Zanimiva je knjiga Zlatka Blažiča, ki iz prve razgalja trenutno največji problem sodobne družbe skozi zgodovino heroinske odvisnosti, tokrat na slovenski način. Kaj nam lahko poveš o avtorju in sodelovanju z njim?
Pri tej izdaji je kot urednik sodeloval tudi dr. Andrej Fištravec, ki se na mariborski Pedagoški fakulteti ukvarja med drugim tudi z raziskovanjem sociologije mladine, avtor knjige Zgodovina moje heroinske odvisnosti: pot skozi don Pierinovo Skupnost Srečanje Zlatko Blažič pa je na omenjeni ustanovi trenutno izredni študent sociologije in pedagogike.
Blažič, ki je celo desetletje svojega življenja usodno prepletal z uporabo različnih drog, je svojo knjigo razdelil na dva dela. Prvi je namenjen več let trajajočemu padanju na dno, begu pred seboj in svojim življenjem, torej izkušnjam in obdobju, v katerem je ob uporabi drog dosegel stanje skrajne stiske – dno te usodne izkušnje je bilo klošarjenje po italijanskih mestih. Drugi del je, z opisom izkušnje v komuni, močna sugestija tistim, ki izgubljajo vero vase ter močna doza dobre energije, ali tudi vir nepričakovanih spoznanj, za marsikoga. Zgodba o Blažičevi heroinski odvisnosti je v svoji osnovi sicer avtobiografsko delo, vendar je to samo nujen okvir, ki ga avtor presega z občutenjem in razumevanjem ter opisovanjem svojega delovanja na ravni, ki ni samo literarno tekoča, ampak predvsem obče človeško konstruktivna, je v spremni besedi zapisal Fištravec, ki je še dodal, da je trdno prepričan, da dobivamo Slovenci s pričujočim delom svojo, mnogo bolj življenjsko optimistično različico Otrok s postaje Zoo.

Petra, kakšen je tvoj pogled na kulturni prostor v Sloveniji in kakšno mesto v njem zaseda založba Frontier? Kako bi ocenila razdelitev subvencijskih sredstev za založniško dejavnost v Sloveniji, kje se v tej delitvi nahaja Frontier in kakšni so načrti v bodoče?
Največja ovira se mi zdi klanovstvo. Neizpodbitno dejstvo je, da vsako (tudi slovensko) literarno, založniško in knjižno sceno, vse bolj obvladujejo klani – torej nekaj večjih založb, uredništev, komisij, revij in neformalnih prijateljskih združb posameznikov, vse ostale ribice pa težko pridemo v to elitno jato. Elitizem, klientelizem, nepotizem in interesni lobiji so žal pač del sistema, v katerem živimo in prav gojenje in vzdrževanje teh mehanizmov je po mojem krivo, da se neenakosti med različnimi interesnimi skupinami na tem področju ohranjajo in poglabljajo. Žal kulturna produkcija v Sloveniji podlega istim slabostim kot druge družbene dejavnosti – ali pa je le njen drugi obraz.
Računamo velikopotezno – to je posebna pravica senc, je v Kraljevski poti zapisal Malraux, in z veliko mero samoironije lahko rečem, da je tudi z našo malo ekipo, zbrano okrog zbirke Frontier, nekako tako. Me pa veseli, da številne naše izdaje v zadnjem času stopajo – če že ne po kraljevski, pa vsaj po medijsko zelo odmevni poti.
Letnik 2005 vključuje IV. številko zbornika za analizo in kritiko družbenih gibanj z naslovom Subkulture, ki ga bo ponovno uredil dr. Andrej Fištravec. Izdali bomo tudi prevod izbora esejev in govorov Aldousa Huxleya z naslovom Pacifizem in filozofija, ki ga pripravlja filozof Milan Franc-Hanžič. Prevodi so pravzaprav novost naše zbirke, saj smo doslej razen prevodov krajših socioloških besedil v zborniku Subkulture, objavljali pretežno izvirna dela slovenskih avtorjev. Trenutno potekajo tudi dogovarjanja z dr. Borisom Vezjakom o ustanovitvi nove knjižne zbirke Zofijini ljubimci, ki bi objavljala izvirna in prevodna dela s področja filozofije.

Za konec samo še vprašanje, kako usklajuješ svojo pesniško dušo z neumornim aktivizmom v okviru Subkulturnega azila? Kakšno je tvoje mnenje o t.i. ženski literaturi pri nas, poeziji še posebej?
V času svojega uredniškega dela sem spoznala številne punce, ki pišejo in pri tem izkazujejo odličen talent, ko pa sem jih nagovarjala k sodelovanju, se je pogosto izkazalo, da je njihovo pisanje orientirano v zasebno sfero – prišla sem do sklepa, da je za mnoge ženske preizpraševanje determinant bivanja in ustvarjanja pogosto intimna izkušnja, ki je ne želijo deliti z javnostjo, medtem ko se moški skoraj zmeraj želijo soočiti s svetom in javno problematizirati in politizirati svoje eksistencialne izkušnje.
Ne obstajata moška in ženska literatura. Obstajata dobra in slaba literatura in ta alternativa je edino relevantno merilo. Je pa zagotovo res, da sodobna (slovenska) literarna sfera še ni povsem prepričljivo ovrgla dejstva, da je obvladovanje njenih mehanizmov v rokah moške večine. Res je, da je kulturna in literarna zgodovina za ženske dolga doba somračnega srednjega veka, v katerem je bila ženska kot ustvarjalka in umetnica getoizirana ali celo povsem izključena, in drži, da se nekatera specifična kulturna okolja do avtoric še vedno obnašajo skrajno paternalistično, šovinistično in seksistično, vendar so za nami devetdeseta, ko se je zgodil močan preboj in uveljavitev ženske umetnosti. Postfeministično obdobje ženskam omogoča neovirano manifestacijo njihovih ustvarjalnih potencialov – od devetdesetih naprej smo priča celo nekakšni inflaciji ženske ustvarjalnosti, tu mislim predvsem na fenomen različnih eksplicitno ženskih kulturnih festivalov. Če so v zgodovini moški getoizirali žensko ustvarjalnost, je čer, na kateri lahko nasede t.i. ženska umetnost ta, da se ženske na nek način same zapiramo v vrtičke.

(Delo, Književni listi, marec 2005)

Varja Velikonja