PIT ER PAT
Shakey
(Thrill Jockey, 2005)

Po postrockovski eksploziji pred dobrimi desetimi leti iz Čikaga pravzaprav ni prišlo prav veliko novih izvajalcev, ki bi uspešno mešali žanre. Dober barometer tovrstnega dogajanja so kar tri čikaške založbe (Thrill Jockey, Kranky, Drag City), ki večinoma objavljajo plošče preverjenih čikaških izvajalcev, pravih novincev pa praktično ni. Do pričujočega odkritja, tria Pit Er Pat. In ko smo že pri mešanju žanrov, tehnično to seveda ni noben problem, v studiu je možno zmiksati skupaj marsikaj… Da bo taka mešanica prepričljiva, torej ne zgolj tehniški poseg, je potrebno nekaj več, vsaj glasbeniški občutek oz. »ušesa«. In nenazadnje se sčasoma spreminja tudi poslušalčeva percepcija, kar se je pred 30-imi leti slišalo »tuje«, se je dandanašnji morda že udomačilo…
Pit Er Pat svoje glasbe ne ustvarjajo po teoriji. Niso se usedli za mizo in razmišljali, kakšno glasbo naj igrajo. To raje uresničujejo sproti, tako, kot pride iz njih preko skupnega muziciranja. So namreč različnih glasbenih izhodišč in že to predpostavlja spajanje slogov in žanrov. Klaviaturistka Fay ima klasično glasbeno izobrazbo, bobnar Rob je zrasel ob punk rocku, basist Butchy je igral v različnih indie bendih. Njihova skupna glasba ni nič od tega. Ni niti pop, niti rock, niti jazz, čeprav ima od vsega naštetega nekaj sestavin. Je melodična, celo spevna, mestoma dovolj udarna, rockovska, in tudi jazzovsko razpuščena, a še vedno daleč od improvizacij oziroma solističnih izletov. Njihova igra je striktno skupinska, a stalno prepletajoča in spreminjajoča. Pesmi se praviloma večkrat prelomijo, oziroma so ti prehodi dovolj gibki, da pesem še vedno stoji kot celota. Recimo, da se še najbolj zgledujejo po t.i. art-rocku, ali vsaj njegovem bolj melodičnem delu tipa Slapp Happy. Na drugi strani pa nosijo občutka kakih Blonde Redhead, predvsem po zaslugi klaviaturistke Fay, ki s svojim petjem doda še neko občutljivost, krhkost, ki v instrumentalnih delih preide v dovolj kompakten in udaren izraz.
Navkljub notranje razgibani glasbi, Pit Er Pat prehitro zaidejo v vzorec. Ne toliko v smislu zaporedja akordov ali melodij, ampak z načinom igranja. Zvenijo, kot da že leta igrajo skupaj, in da so že zdavnaj izoblikovali glasbeni jezik, ki ga z vsako naslednjo ploščo komaj še lahko nadgrajujejo. Morda se tega zavedajo tudi sami; že prva plošča, EP s šestimi pesmimi je bila neka vmesna izdaja, in tudi album Shakey traja »le« 35 minut. Ravno prav, da se Pit Er Pat ne začnejo »ponavljati«. Zato pa bo toliko težje narediti naslednji korak. Če ostanemo le pri tej plošči, ta še vedno pomeni dovolj izvirno osvežitev že malce stagnirane čikaške scene.
(Rock Obrobje, marec 2005)

Janez Golič