PIXIES
Pixies DVD
4AD, 2004

Bostonski škratje so ponovno združitev obeležili z istočasno izdajo CD kompilacije Wave Of Mutilation in prav tako neke vrste DVD kompilacijo, ki ne nosi posebnega naslova. DVD ponuja štiri sklope, štiri vidike njihovega kratkega, a nenavadno burnega pojavljanja – prvi londonski koncert iz leta 1988, sedem videospotov, dokumentarni filmski zapis z njihove evropske in ameriške turneje leta 1989 in TV portret v produkciji angleške nacionalne radiotelevizije.
Najboljši del je koncert. Ker gre za zgodnji koncertni dogodek, sploh prvi v Angliji, Pixies predstavijo le pesmi s prvih dveh plošč – Come On Pilgrim in Surfer Rosa (oz. s CD plošče Surfer Rosa, ki kot bonus itak zajema posnetke s prve plošče). Tu skupina že pokaže vse poglavitne kvalitete, vse tisto in več kar ponujajo na ploščah. Je dostopna, a obenem zavzeta, simpatična in povsem predana lastnemu početju, po svoje preprosta, a tudi sprevržena… Skupina na odru vsaj ustno praktično ne komunicira, ne z občinstvom ne med seboj. Občinstvo upoštevajo tako, da jim dajo hiter, koncizen, močan odmerek kitarskega rocka, brez odvečnega balasta v obliki razpotegnjenih solaž, nagovorov, umetnega imidža, skratka vsega, kar bi odvrnilo pozornost ob bistva rockovskega koncerta. Pesmi, v povprečju krajše od treh minut, so vedno udarne in natrgane obenem, te posamezne dele pa znajo vsi genialno povezati, ali Kim Deal z nekaj globokih basovskih tonov (Kurt Novoselic se je od nje veliko naučil!), ali racionalni kitarist Joey Santiago, ki mu večinoma zadoščajo le dve struni, še vedno je tu pravi motor skupine, bobnar David Lovering, ki narekuje peklenski tempo. Pixies 15 pesmi odšibajo v dobrih 40-ih minutah. V ospredju je vseeno Black Francis, avtor in pevec večine pesmi skupine Pixies. Morda Black Francis (kasneje preimenovan v Franka Blacka) ne sodi niti med sto najboljših pevcev rocka, a njegov izraz povsem zadošča in se sklada z zvokom skupine. Ko zapojeta skupaj s Kim Deal pa je jasno, da je v glasbo vloženo veliko vaje in truda, sklepna priredba pesmi The Beatles, Wild Honey Pie, pa tudi nekaj govori o vzorih skupine, ki je kmalu sama postala vzor.
Za spote se Pixies niso ravno pretegnili. Po videnem so tudi zanje prej nujno zlo kakor ustrezno dopolnilo glasbi. Enkrat se kažejo v vadbenem prostoru, drugič na koncertnem odru, celo na praznem stadionu. Dinamični rezi in različni pogledi kamere so tu le zato, da dajejo vtis 'pravega' videospota.
Dokumentarec s turneje bo zadovoljiv le najbolj zagrizene fene skupine, saj posnetki izza odra, v avtobusu in v hotelskih sobah sodijo v album spominov. Za povrh manjkajo morebitni utrinki iz Slovenija, Pixies so namreč v okviru evropske turneje leta 1989 nastopili tudi v Ljubljani.
Zato pa je portret skupine v produkciji BBC-ja spet nujen ogled. Ustvarjalci oddaje so namreč pred kamere zvabiti impozanten niz glasbenikov, glasbenih kritikov, oba snemalca oz. producenta, in konec koncev vse moške člane skupine – brez pojasnila manjka le Kim Deal, kot tudi nisem uspel najti podatka o nastanku oddaje – po videzu in samih izjavah govorcev bi sklepal, da je oddaja dokaj svežega datuma, morda je celo letošnja.
Karkoli si že mislimo o največjem kameleonu v popularni glasbi, a David Bowie v analizi pomena skupine Pixies močno prednjači. Tako zelo, da njegove izjave pomenijo iztočnico za ostale. Oziroma, producentje oddaje so z izvrstnimi rezi sestavili mozaik mnenj in pogledov na določen segment delovanja Pixies. Ob Bowieju se PJ Harvey, Thom York, člani Blur, Bono Vox, Badly Drawn Boy in drugi dotaknejo učinkov glasbe Pixies, Steve Albini se skromno izgovori na samo skupino, da je njihova uigranost sama zadoščala za dobre posnetke, Gil Norton streže večinoma le z anekdotami. Še Keith Cameron in Roy Wilkinson, oba starosti angleškega glasbenega novinarstva, ne dosegata jasnosti in zgoščene misli g. Davida Bowieja. Ta trdi, da so Pixies ob Sonic Youth najpomembnejša ameriška skupina, ki je nastala v osemdesetih letih.
Pixies sami brez patetike ali samopoveličevanja, odkrito in jasno pojasnjujejo svoj nastanek in tudi počasen in zanesljiv razhod. Ko so začutili, da jim glasba ne pomeni več pravega zadovoljstva, so po petih letih in petih ploščah vzeli slovo. Ali bo ponovna združitev prinesla kaj več od rutinskega pobiranja novcev na račun stare slave, pa se bomo kmalu lahko prepričali na lastne oči in ušesa.
(Rock Obrobje, maj 2004)

Janez Golič