Portret: PJ HARVEY

Razmere, v katerih je odrasla, so v mnogočem prispevale k nasprotjem, na katere je trčila ob vstopu v širni svet. Odraščala je na podeželju ob boemskih starših (mama kiparka, oče je klesal napise v nagrobne kamne), kjer so se na gramofonu stalno sukale plošče starih bluesmanov, Howlinga Wolfa, Willieja Dixona in drugih. Zgodilo se je celo, da se je ob družinskem kosilu poslušala plošča Trout Mask Replica Captaina Beefhearta. In kar se je mala Polly navzela, je kasneje prevedla v avtorsko glasbo. Obenem je bila vse do svojega štirinajstega leta prepričana, da bo odrasla v moškega. Vsi njeni vrstniki so bili dečki, v njihovi družbi se je najbolje počutila in vztrajno si je strigla lase na kratko. Ni ji bilo težko vleči mrtvih zarodkov iz brejih ovac in kastrirati domačega psa. Večji šok je doživela, ko so ji začele rasti prsi.
Prve glasbene korake je naredila v skupini Automatic Dlamini, ki jo je vodilmultiinstrumentalist John Parish. Polly je tedaj igrala saksofon in za skupino celo napisala dve pesmi. Ko se je v večji meri posvetila pisanju avtorske glasbe, je presedlala na kitaro, na kateri je samouk. Ni bilo pomembo, če je prijela pravi akord, glavno, da je dobro zvenel.
Ob pomoči izkušene ritem sekcije, bobnarja Roba Ellisa in basista Stevena Vaughana, je ustanovila zasedbo PJ Harvey. Torej je zasedba nosila njeno ime. Prav ta egocentričnost je kasneje preostala člana tako motila, da sta odšla in si je Polly poiskala nove sodelavce. Pravi, da je že od začetka vedela, da bo nosila vse breme na svojih ramenih.
Na začetku ni kazalo najbolje. Uspelo se ji je preriniti do nekaj nastopov v Londonu, kjer pa ji nihče ni želel objaviti posnetkov. Takrat, v začetku devetdesetih let, na neodvisni britanski sceni samostojne ženske ustvarjalke niso bile ravno v “modi”. A ta drugačnost je pritegnila dva iskalca novih imen, Paula Coxa in Richarda Robertsa , ki sta tedaj postavljala na noge lastno založbo Too Pure. Njun namen je bil kvečjemu objavljanje zanimive glasbe, ki se je pri velikih založbah otepajo, in Polly Harvey je bila kot naročena za to. Proti pričakovanjem je že njen prvi single Dress doživel dober odziv. Ne le vzpon med prvih deset na neodvisni angleški lestvici, opazil jo je najslavnejši angleški radijski DJ John Peel. Cox in Roberts sta si celo izposodila nekaj denarja (če smo natančni jima ga je posodil Ivo Watts iz 4AD), da sta lahko objavila njen prvenec Dry.
Že prvi album je predstavil Polly Harvey v vseh njenih nasprotjih. Na eni strani izpostavlja želje, na drugi jih zatira in zavrača. Šele na drugem albumu je objavila pesem z naslovom Dry in s tem razkrila temeljno idejo prvenca. “Puščaš me suho” je bil tisti kočljivi refren, zaradi katerega so jo feministke vzele za svojo. Kaj šele Happy And Bleeding, ki povzdiguje menstruacijo. Polly zavrača nasilna razlikovanja med moškimi in ženskami, v kar so jo najbolje “prepričale” t.i. riot grrrls, ki so na svojih koncertih pozivale nežnejši del občinstva naj pride bliže odru in razpravlja o ženskih vprašanjih. Pollyjine pesmi so predvsem osebne. Ne odražajo nekih svetovnih nazorov, jemlje le tisto, kar ji odgovarja. Sheela-Na-Gig je še ena odkrita oda seksualnosti, saj prevzema simbol keltske ženske z razširjeno vagino. Obenem je Polly tu že nakazala zanimanje za verske simbole, prevzete preko blues mitologije, na primer v pesmih Plants And Rags ali Water. Voda, ki blagoslavlja in utaplja.
Plošča Dry je doživela nepričakovan uspeh. Začele so deževati ponudbe velikih založb, katerim Too Pure ni bila kos. Polly se je odločila za Island, predvsem zaradi “njihovega” Toma Waitsa, ki je odlično balansiral med popularnostjo in odtrganostjo. Za snemanje drugega albuma je lahko sama izbrala producenta, to je bil čikaški glasbenik in književnik Steve Albini.
Polly Harvey je tedaj preživljala težke trenutke. Iz odmaknjenega podeželja se je preselila v London, kjer je padla v globoko depresijo. Nekaj tega lahko pripišemo še razočaranju v (nerazkriti) ljubezni, zato je toliko bolj razumljiva razcepljenost, ki udarja iz vsake pesmi na plošči Rid Of Me. Polly vabi, si želi, izziva, a že naslednji trenutek zavrača, se boječe obrne stran, nezanesljiva obstane…Tej dinamiki odnosov se izvrstno prilagaja Albinijev producentski prijem, ko iz pritajene tišine izbruhne na plano vsa silovitost rockovskega tria. Polly je svoje strahove prignala do roba objestnosti, ustavila se je le korak pred grozečo usodo…
Po večtedenski krizi, ko je nemočno obsedela v svojem londonskem stanovanju, je potrebovala korenito spremembo. Najprej se je vrnila v rodni Yoevil, odslovila spremljevalna glasbenika in si poiskala nove sodelavce. Obenem je odvrgla uniformirano črnino in presentila z živo rdečim kostimom, kar je podkrepila z izjavo, da si venomer želi sprememb, nekje po vzoru najboljših časov Davida Bowieja. Predvsem pa je glasbeno dozorela. Končno je vedela, kaj pravzaprav želi; vzela je nekaj lekcij petja, postavila kitaro v kot in se osredotočila na pisanje pesmi.
To Bring You My Love je pravi preobrat. Pesmi same bi lahko bile prave pop uspešnice, vokal je vseskozi artikuliran in natančen, melodije razpoznavne... Lahko bi bile, a niso. Polly se namreč tu dobesedno razdaja, se zaklinja k hudiču in kristusu, zanj bi šla skozi viharje in preko vode, na enem mestu bi izživela vsa ženska čustva in želje. Od pesmi do pesmi se zvok prilagaja razpoloženju, jezni izbruhi so grobi in popačeni, sicer krhek glas Polly Harvey pridobi na razsežnosti srhljivega, že naslednji trenutek pa lahko preskoči v presunljiv stok neuresničljivih želja. Brez cenene patetike pop manerizma. Tu je bil v veliko pomoč producent Flood in če omenimo še Micka Harveya, deklico za vse v Caveovih Bad Seeds, potem so nam odmevi znanih podtonov že bližji. Na pomoč je tokrat priskočil še kitarist Joe Gore, ki ga slišimo na nekaj ploščah Toma Waitsa, in on še poudarja dimenzijo krčevitosti. Navkljub raznolikosti plošča ohranja enoten slog, predvsem zaradi prevzete mitologije bluesa oziroma povezovanja določenih sklopov besedil skozi praktično vse pesmi na albumu. Je v vsakem trenutku razpoznaven ter prodoren in mu med kopico izdaj ženskega pop-rocka zadnjega časa skoraj ni najti primerjave. Izzivov ji še vedno ne manjka. Kako naj si drugače predstavljamo materinski instinkt odpet skozi globok, moško imitiran glas v pesmi I Think I'm A Mother? Ravnotežje držita dva akustična srce parajoča izliva čustev, Send His Love To Me in C'mon Billy, kar bi lahko zamajalo celotno podobo albuma, če ju ne bi Polly zapela iz dna duše. Sklepna pesem The Dancer je le še en biser v nizu, zaokrožuje iskanje in upanje na podoben način, kot ga je zaokrožil Nick Cave na plošči Let Love In. S to razliko, da Nick pomirjen odhaja kot osamljeni popotnik, Polly pa odpleše svoj omahljivi ples med umišljenim moškim svetom.
Povečani popularnosti pritiče vse večja pozornost pri lastnem ustvarjanju in natančno medijsko doziranje nepomembnih informacij. Rado se zgodi, da izvajalec, ki ga obsije zvezdniška aura, poskuša zavestno ali podzavestno obdržati položaj v glasbenem poslu in se podredi pravilom igre. Že zato je plošča, ki jo je Polly brez posebnih najav obelodanila skupaj s Johnom Parishem, nadvse vreden dokaz njene avtonomne drže, ki se ne ozira na potrebe in zahteve trga.
Tokrat se je odločila za podrejeno vlogo. Vse pesmi na albumu Dance Hall At Louse Point, razen ene priredbe, je napisal Parish. Ni novinec na britanski glasbeni sceni, le v okolju naklonjenemu bleščavi pop melanholiji, se ni mogel izkazati. Sredi osemdesetih let je bil član skupine Automatic Dlamini, kasneje se je pojavljal kot gost na ploščah skupin Brilliant Corners in Walls Of Voodoo ter obenem nabiral izkušnje kot producent. Te izkušnje in dejstvo, da sta s Polly skorajda soseda, ga je pripeljalo do mesta bobnarja v njeni spremljevalni zasedbi, kasneje je opravil pomembno delo kot so-producent plošče To Bring You My Love in končno prišel do položaja, ko ona prepeva njegove avtorske skladbe. Prav zaradi predhodnega sodelovanja sta se zlahka prilagodila drug drugemu, zdi se celo, da je imel Parish pri skladanju pesmi v mislih prav Polly. Ona je spisala vsa besedila in pesmi odpela. Prav tu se je morala še posebej potruditi, kajti Parish je pripravil v vsakem trenutku spreminjajočo glasbeno predlogo, ki se ne podreja urejeni pop obliki, ampak se prilagaja le notranjemu vodilu. Pesmi, ki bi normalno stekle, praktično ni, zato je poslušanje oziroma spremljanje vseh nenadnih domislic še toliko težje. Nevede se vprašamo, od kod to drobno dekle vleče ta glas. Ni artistična ekshibicija sposobnosti, ta glas prihaja iz samega dna duše. Je odraz resničnih želja in strasti, kljub temu, da so vpete v razgrajene glasbene bravure drugega avtorja. Je pokazatelj njene nemirne narave, ko prehaja iz komaj slišnega čutnega šepetanja v predirni krik neverjetne moči.
S ploščo Dance Hall At Louse Point je Polly res odskočila. Ne le, da se je postavila zgolj v vlogo pevke, s Parishem sta se odločila, da glasbo preneseta na gledališki oder. Nekje v istem času je pristala še na nekaj sodelovanj, ki so kar visela v zraku. S Cavom je zapela pesem Henry Lee za njegovo zbirko balad o umorih. Kar nekaj časa jo je “snubil” Tricky, iz česar se je zaenkrat izcimil le gospelovski singel Broken Homes. Pobotala se je s starim bobnarjem Robom Ellisom in posodila glas ter besedilo za njegov projekt Spleen. S francoskim Kataloncem Pascalom Comeladom ju druži ljubezen do bluesa in Captaina Beefhearta. Po treh letih dogovarjanj sta zaenkrat uspela združiti moči v dveh pesmih. Obe sta objavljeni na Pascalovem albumu L'Argot Du Bruit, pesem Green Eyes pa je Hal Hartley vključil tudi v svoj novi film The Book Of Love. In krog je zaključen. Polly se je naenkrat lahko pojavila še v filmski vlogi, igra Marijo Magdaleno kot rock pevko. Ko se v hotelskem baru srečata še sam hudič in Jezus Kristus, pričakujte blasfemijo.
Vsa omenjena sodelovanja zadaj skrivajo še en razlog. Polly se je prevečkrat zalotila, da ji njeni albumi, ko so bili enkrat na policah prodajaln plošč, niso bili več všeč. Da je v tistem kratkem času prerasla lastno glasbo. Zato se je zatekla k mali zvijači. Nove pesmi je pripravila že pred dvema letoma, jih pustila odležati, in tiste, ki so prestale test časa, je objavila na albumu Is This Desire? Novo, z optimizmom prežeto glasbo je v manjših odmerkih že predstavila na nekaterih poletnih festivalih. Sedaj jo čakajo še pravi promocijski nastopi, s spremljevalno zasedbo, ki si jo lahko le želi. Če že ni upanja, da bo kdaj podelila mikrofon z gospodom Donom Van Vlietom, je vsaj njegov kompanjon Eric Drew Feldman stalni član PJ Harvey. S predskupino Dirty Three jih lahko kmalu ujamete na bližnjih koncertnih odrih.(Muska 2001)

Janez Golič
Glej še recenzije albumov To Bring You My Love, Is This Desire? in Stories From The City, Stories From The Sea