PJ HARVEY
To Bring You My Love
(Island, 1995)
Kakšen preobrat. Po plošči Rid Of Me v produkciji Stevea Albinija in adekvatni glasbeni srditosti se je Polly Jean Harvey otresla nekaterih bremen. Predhodni izdelek je bil potrebno čiščenje frustracij in obenem podoba takratnega stanja duha. Tokrat je Polly ponudila zrelo delo prav takšne avtorice. Nekateri smo se bali, da jo bo zaneslo v pomirjene, ali vsaj normalne glasbene vode, a To Bring You My Love streže s sodobnim zvokom, ki mnogo tega dolguje kar blues eksploziji. Torej, Polly z obema nogama trdno stoji v 90. letih, a njen pogled zre v korenine bluesa. Prevzema mitologijo, ponavljajoče zaklinjanje in vzdihe. Pesmi same bi lahko bile prave pop uspešnice, vokal je vseskozi artikuliran in natančen, melodije razpoznavne... Lahko bi bile, a niso. Polly se namreč tu dobesedno razdaja, se zaklinja k hudiču in kristusu, zanj bi šla skozi viharje in preko vode, na enem mestu bi izživela vsa ženska čustva in želje. Primerno temu gre produkcija in celosten glasbeni izraz. Od pesmi do pesmi se zvok prilagaja, še več, skozi posamezno pesem se razpoloženja menjajo in z njimi barva zvoka. Jezni izbruhi so grobi, skoraj distorzirani, sicer krhek glas Polly Harvey pridobi na razsežnosti srhljivega, že naslednji trenutek pa lahko preskoči v presunljiv stok neuresničljivih želja. Brez cenene patetike pop manerizma. Tu je Polly v pomoč producent Flood in če omenimo še Micka Harveya, deklico za vse v Caveovih Bad Seeds, potem so nam odmevi znanih podtonov še toliko bližji. Na pomoč je tokrat priskočil še Joe Gore, ki ga slišimo na zadnjih dveh ploščah Toma Waitsa in on še poudarja dimenzijo krčevitosti. Navkljub raznolikosti plošča ohranja stil, je v vsakem trenutku razpoznavna ter prodorna in ji med kopico izdaj ženskega kitarskega pop-rocka zadnjega časa skoraj ni najti konkurence. Mogoče Liz Phair. Je preprosto tisto, kar običajno imenujemo klasika.
(GM)
Janez Golič
