PJ HARVEY
Is This Desire?
(Island/Multimedia, 1998)

Je mogoče, da je naslov novega albuma gospodične Harveyeve zgolj retorično vprašanje? Da je dokončno vzpostavila distanco do lastnih hrepenenj? Da je “dozorela” in artikulirano izpoveduje stanje lastne duše?
Morda že izpoveduje nemoč pristnega izražanja in ga zamenjuje z učenim petjem in skladanjem rim? Ali gre pač za preprost vzgib, prav tak, kot ga doživljata Joe in Dawn v naslovni pesmi plošče? Sama glasba ne ponuja preprostega odgovora. Prav v izstopajočih pesmih, ko popačeni bas in raztreščeni ritem prevladujeta nad osnovno linijo petja, se zdi, da gredo stvari čez rob. Da pesmim zmanjka naravni tek, ki kaže na enkratno združitev talenta, znanja in navdiha. Talenta ji ne manjka, to je že prevečkrat dokazala. Pri tako izkušenih glasbenikih, izvedbam ne moremo odreči znanja. Kaj pa navdih? Ji je ta sedaj, ko se enkrat počuti res srečno, obrnil hrbet?
Morda je vse le plod velikih pričakovanj, a ne morem se otresti misli, da je kar preveč pesmi narejenih na silo. Da ne stečejo, ampak se nekako lovijo v neskladju glasbenih postopkov. Da je šla tokrat gospodična Harvey predaleč v želji, da bi ponudila karseda raznolik album. Tako jo bolje “odnesejo” klasično aranžirane pesmi, kjer pride ta glas do polne veljave. Spodleti, ko razkazuje sposobnosti.
Vendarle se zdi, da je vse to Polly malo mar. Na začetku je svojo ranljivost izpostavljala s stalnim “čutim”, ga kasneje zamenjala s samozavestnejšim “sem”, tokrat se zlahka preobleče v različne karakterje in tako spremljamo Angelene, Christine, Elise, Joy v njihovi žalosti in veselju. Kje je potem ona sama? Vse to in nad tem. Preizkuša različne vloge, zgolj igra. Po vsem, kar je že “prestala”, si to lahko privošči.
Ampak res, je to potemtakem še hrepenenje?
(Muska)

Janez Golič