PJ HARVEY
Uh Huh Her
(Island/Multimedia, 2004)

»Uh, saj veste, tista…«, no, ne prav pridna punčka, se je vrnila k tistemu, s čimer si je pravzaprav naredila ime. Čeprav je ime PJ Harvey že postalo zaščitna in preverjena znamka, in če bodo iz tega naslova prihajali različni 'izdelki', med njimi ne bo slabega. Po optimističnem in širše sprejemljivem albumu Stories From The City, Stories From The Sea se je Polly zavestno odločila, da tokrat ponudi temačnejšo, neotesano, prvinsko zbirko pesmi. Že uvodni potegi po kitari napovedujejo pritlehno, nekako maščevalno godbo. Morda celo apologetsko. Namenjeno predvsem njenim starim ljubiteljem. Vrnila jim je zaupanje, da pač Polly Jean Harvey vedno dela takšno glasbo, kakor se v določenem obdobju počuti. Če se je pred štirimi leti počutila lahkotna in razbremenjena, je bilo to pač nujno prehodno obdobje tipanja v različne smeri. Uh Huh Her pa jo spet postavlja na stare pozicije.
Če se je vrnila z ostro (na primer v What The Fuck) in lucidno besedo (Shame is the shadow of Love v pesmi Shame), se je skoraj moral vrniti še njen način dela. V nasprotju z večinsko sfabricirano produkcijo industrije zabave je sama spisala vse pesmi, posnela vse instrumente razen bobnov oziroma tolkal, in držala roko čez produkcijo plošče. Večinoma ostaja kar na ravni demo posnetkov, to ji zadošča, saj so tokrat sporočilnost in nebrzdana čustva na prvem mestu. Tudi obliki besedil bi našli kakšno zamero, redko se posamezni verzi vežejo preko prave rime, a tu nastopi njena dikcija. In glas. Ta glas, ki ga na daleč ločiš od vse hujše konkurence samostojnih ženskih ustvarjalk, samo letos so z novimi ploščami 'zapretile', na primer, Azita, Nina Nastasia, Shannon Wright… Ampak PJ Harvey še nobena ni prišla niti blizu.
Kajti, Polly še iz tako preprostega kitarskega rifa, klavirske fraze, primitivnega ritma, naredi pesem. Tokrat se niti ne trudi, da bi te skice, ekspresije, zgoščene v nekaj besed, razvila v dostojnejšo melodijo. Vse je le zbir vtisov, enkrat mračnjaških in ponotranjenih, drugič ekstrovertiranih in nenavadno močnih. To je plošča zvočnih skrajnosti, ki se srečajo v razpoznavnem karakterju PJ Harvey. Velikih hitov tokrat ne bo, slabih pesmi prav tako ne. Je kvalitativno uravnotežena zbirka, v njenem opusu ne ravno prelomna, a zagotovo potrditev njene izjemne avtorske in interpretativne moči. Polly še kar vlada.
(Muska, julij/avgust 2004)

Janez Golič