JULIAN PLENTI
Julian Plenti Is… Skyscraper
(Matador, 2009)

Določen smisel samostojnega albuma, posebej če matična zasedba vsaj na papirju še deluje, je v razliki. In razlika je razvidna vsaj v imenu. Julian Plenti je namreč Paul Banks iz newyorške skupine Interpol, njen prvi glas in kitara. Menda je že pred Interpol brenkal po kitari in pel po ulicah New Yorka, bil je torej ulični godec, in ker se tiste pesmi niso vklopile v dokaj strog slog Interpola, je načrtni premor odlična priložnost za uresničitev davnih in samostojnih avtorskih teženj. Potem je logično, da je Paul Banks prevzel star psevdonim.
Interpolu vseeno ni mogel pobegniti. Ohranil je način petja, ni na silo spreminjal barve glasu in skladateljskih navad. Razlika se kaže v aranžmajih in delno v okrnjeni obliki pesmi. Paul Banks kot Julian Plenti še vedno ni »klasični« kantavtorski pripovednik, njegova besedila niso zgodbe, prej nasprotno. So zgolj vtisi, odlomki, prizori. Še vedno je zadržan v izrazu, skoraj zakrčen, kar vzbuja nelagodje, še ob vrhuncih refrenov ni prave čustvene sprostitve, ampak nek samozavedajoč zadržek.
Pesmi dovolj zanesljivo delimo na tiste, ki se skladajo s slogom Interpol in tiste, ki se podajo solističnemu poskusu. Predvsem z uvodnimi pesmimi Plenti ne tvega. Le nekaj prvih sekund elektronskega zavijanja v Only If You Run je zavajajočih, zatem se iz pomenljive tišine prikrade značilen bas, za njim značilen boben in nazadnje ta zadržan in topel vokal. Fun That We Have pred ceneno zasnovo rešujejo malenkostni zamiki med kitarskim rifom in globokim bobnom. Mala ukana velikih mojstrov. Povsem interpolovska je Games For Days z bobnarjem Samom Fargorinom v gosteh, poskočno Unwind s pihali v ospredju pa bi za svojo lahko vzeli celo The Killers. Po drugi strani je On The Esplanade dovolj posebna, ko opisuje otroško zaljubljeno skrivalnico in predvsem je minimalistična, da se prilega samostojni izpovedi. Kaj šele Girl On Sporting News, ki meji na plehko odkritost. Ti dve se ne skladata z visoko povzdignjenim artizmom Interpol, ostale bi le z malenkostno drugačnimi aranžerskimi prijemi zlahka prenesli v svoj repertoar. V primerjavi z drugimi ne tako davnimi solističnimi pobegi, tule ni izletov v elektroniko (Thom York) ali ambient (Jonsi iz Sigur Ros). Ljubitelji Interpola ne bi smeli biti razočarani.
V takih primerih vedno ostaja pomislek, da te pesmi preprosto niso dovolj dobre, da bi jih posnela matična zasedba. Ker so te vrednosti težko izmerljive, naj poslušalec preveri sam. Zase vem, da sem ta album v prvih nekaj dneh poslušal večkrat kot zadnji izdelek Interpola v teh dveh letih. Ta podatek, upam, tudi nekaj pove.
(Muska, september-oktober 2009)

Janez Golič