Intervju: PIANO MAGIC

K sreči se na razvitem glasbenem prizorišču, kakršen angleški zagotovo je, lahko delujejo skupine, ki se je dobrikajo večinski potrebi poslušalstva, ampak si utirajo svojo pot. Piano Magic so eni teh. Središčna osebnost skupine je Glenn Johnson. Ostali se mu pridružijo bolj po naključju. Prinesejo kakšno idejo in jo poskušajo skupaj uresničiti. Obenem te posnetke objavijo pri različnih, po vrsti obskurnih založbah, za povrh najraje na vinilnih ploščah.
Prav format malega vinilnega singla je najboljša začetna predstavitev nove skupine, s tem počasi pridobivajo poslušalstvo, tipajo odzive. Več tovrstnih skupin se lahko predstavi kompilacijski plošči, in prav na taki – Will Our Children Thank Us? – sem prvič slišal Piano Magic. In vrsto drugih, večini neznanih otoških skupin. Potem je vse lažje. Lažje odkrivaš, slediš, brskaš. In na koncu stopiš v stik in narediš e-mail intervju.

Delite podoben glasbeni ali kak drugačen interes s skupinami na kompilaciji Will Our Children Thank Us? Ste morda del iste scene?
Delam z ISAN. Vodim založbo Tugboat in lani objavil njihov album Beautronics. Scotta iz Electric Sound Of Joy poznam že 8 let. Pete Astor iz The Wisdom Of Harry in david Sheppard iz State River Widening in The Wisdom Of Harry igrata na zadnjem albumu Piano Magic. Will Our Children Thank Us ne vidim kot zvok skupnosti ali scene, čeprav se to morda lahko sklepa iz naših sodelovanj. Na koncertu Rothko ne posedam naokrog z zvezkom v roki.
Vse scene so sranje – medijski konstrukti. Stavim, da nihče na tej plošči ne bi imel rad kaj skupnega s ‚sceno'. Zakaj novinarji ne razpoznajo skupin kot samostojnih enot? Res ne vem...
Kakšni so tvoji glavni vzori?
Film in književnost. Glasba drugih je lahko le slab vzor. Najboljšo glasbo so vedno ustvarili tusti, ki jim ni bilo mar za glasbo drugih, od Bethoveena do Aphex Twina.
Vseeno, kaj poslušaš zadnje čase?
Rad imam Alison Goldfrapp. Pravkar je podpisala za Mute Recvords, a od njej ne boš slišal vse do prihodnjega leta. In nov irski bend Desert Hearts, čeprav vekja isto, letos ne bo še nič.
Piano Magic ste pred albumom objavili kar nekaj singlov, kar se zdi normalen razvoj novih izvajalcev v Angliji? Je izdajanje singlov v Angliji smotrno?
No, pred albumom smo objavili 3 single. K sreči to naredi založba, tako da me ekonomski razlogi ne zadevajo. Ampak ja, rad imam koncept vinilnega singla kot vzpodbudo in končni korak nasproti večji sliki – pravemu albumu. Morda te zgodnje posnetke s singlom celo zberemo v album, a prej bomo objavili nov redni album.
Kako se vaš živ nastop razlikuje od studisjkega snemanja?
Skoraj povsem je drugačen. V živo redko igramo pesmi, ki smo jih objavili na ploščah, ker je težko prenesti kvaliteto posnetka na raven, s katero bi bili zadovoljni.
Ste zadovoljni s pokritostjo v angleških medijih, npr v NME ali na radijih?
Ne, vse se vrti le okoli mode, kaj je 'kul' in kaj naprej porivajo založbe. Prava vrednost tega, ali je tvoja glasba dobra, je izven otoka, v prostoru, kjer didžeji in novinarji pišejo o nas in vrtijo našo glasbo zato, ker jim je to všeč. Vem, zveni neverjetno, kajne?
Kako pa je z možnostjo koncertnih nastopov? Ali lastniki klubov radi povabijo mlade, neuveljavljene skupine?
Mi pravzaprav nismo mlada skupina – nastopamo že nekje tri leta. K sreči smo v položaju, da nas vabijo na nastope zunaj Anglije, kar nam je zelo všeč – sprememba okolja, spoznavanje novih kultur, dostojni honorarji, dostojen zvok na koncertih, splošni sprejem… Nepopularne skupine se v Angliji tretirajo kot drugorazredni državljani, kot gobavci.
Načrtujete še kakšno sodelovanje, morda remikse?
Da, objavili bomo remiksani singel, drugi remiksajo naše posnetke. Zaenkrat so zraven Richard Thomas, Ensemble, Opiate, Future 3 in Fuxa. Mislim, da bo ta 12” singel izšel prihodnje leto pri španski založbi Elephant.
Imate še kakšne načrte, ki jih še niste omenili?
Pravzaprav samo še objava novega albuma marca prihodnje leto in potem upamo na krajšo evropsko turnejo.
(prirejeno za članek Angleško glasbeno podzemlje v reviji Muska)

Janez Golič