Intervju: Sonja Polanc


Neujemljivost njenega umetniškega delovanja je mogoče tudi razlog, da je v domačem kulturnem okolju včasih spregledana. Sonja Polanc, prevajalka, scenaristka, igralka in moderatorka številnih kulturnih prireditev in predvsem samosvoja interpretka z značilnim, čutnim glasom in gibom. Njen nekonformizem še dandanes sproža v javnosti deljene kritike, od nekritičnega zavračanja do navdušenega sprejemanja. Nekoč predvsem gledališka muza režiserja Damirja Zlata Freya, v zadnjih letih veliko prevaja iz hrvaškega in srbskega jezika. Tudi zato sva večino najinega pogovora namenili vsem pastem in slastem prevajalstva, nisva pa zaobšli tudi njene nove izjemne gledališke vloge v drami Mama (Kud Zrakogled, Koper; režija Nick Upper).

Povod za najin pogovor je tvoj prevod knjige, ki je v zbirki Moderni klasiki izšla pri Cankarjevi založbi, to je Vaba srbskega pisatelja Davida Albaharija. Ne gre za tvoje prvo srečanje s tem pisateljem, pa me zanima, kako pridejo prevodi do tebe?
Zelo različno, nekateri pridejo do mene, do drugih prihajam sama. Včasih pade name mana urednikov, spet drugič se avtor sam, po kdo ve kakšni izbirni sorodnosti ali vzgibu, znajde na mejlu. Prevajalec mora biti zvedava in prežava natura, slediti novostim, odkrivati prevodne vrzeli, skratka nekakšen kopač in slednik. Morda imam najraje prav slednje: odkriti avtorja, najti skupni jezik z urednikom, sodelovati pri njegovi širši promociji. Z Albaharijem sem bila naposled le srečne roke. Že nekaj let se mi je pletel po glavi in vedela sem, da nimamo v slovenščini nobene njegovih številnih knjig; nenazadnje je močno zaznamoval generacijo, ki je v slovenski literarni prostor stopila v osemdesetih prejšnjega stoletja, v Srbiji pa velja tako rekoč že za klasika. Pogosto mi ga je omenjala tudi prijateljica iz Beograda, Nela Bebler, sicer njegova tesna mladostna prijateljica. Dlje časa se je ukvarjala s scenarijem, ki naj bi temeljil zlasti na njegovih zadnjih delih, spisanih potem ko je bil, spričo notranje nuje in znanih represivnih razmer v Srbiji, primoran zapustiti domovino. Selitev na drugi konec sveta, v Kanado, mu je omogočila prodoren uvid v stanje stvari. Nekega dne sem kratko malo poklicala Zdravka Dušo pa ga vprašala, če bi bil Albahari dovolj zanimiv za Delovo Poletje v zgodbi. In tako se je začelo: najprej prevod zgodbe Park, sledila je knjiga izbora kratkih zgodb, forme, po kateri je Albahari najbolj prepoznaven in jo je briljantno izmojstril, nato pa so mi pri Cankarjevi založbi ponudili, naj izberem delo, ki bi bilo primerno za Moderne klasike. Kasneje sem izvedela, da je za Vabo že pred leti prišlo nekaj predlogov za prevod, a kot kaže, ni bilo posluha.

Albahari bo že jutri »hišno ime« v najvišji orbiti literarne imaginacije na svetu, piše v izredno čustveni spremni besedi Aleš Debeljak; koliko pa je tebi že danes ta samosvoj pisatelj blizu? Je čustvena, duhovna bližina nujna za bleščeč prevod?
Vsekakor je sleherna bližina, z izjemo jezikovne – ta se namreč prej izkaže za oviro ali past – lahko v pomoč, a izhodišče je vendarle goli tekst, zaprta školjka, ki je pred teboj. Vse ostalo so nekakšni koncentrični krogi, referenčna polja, iz katerih zajemaš. Prevajalec stoji hkrati na dveh bregovih, ohranjati mora distanco, obenem pa se kolikor mogoče vživljati, čustven, zmožen poistovetenja ter hkrati hladen, razumen in kar najbolj racionalen. Morda me je Albahari najbolj prevzel s svojo demokratičnostjo razmišljanja, s pluralnostjo pristopov, z razprtostjo odgovorov, ki sprožajo nova vprašanja, s človeško skromnostjo. Ali z optimizmom, če hočeš. V svojem pisanju, pa tudi sicer, nikoli ne nastopa kot vsevedni prvoosebni ali tretjeosebni pričevalec, prej s samozatajevanjem, kot naivni spraševalec, ki ohranja nedolžnost, čistost čudenja nad svetom. Pri čemer pa se istočasno oglaša tudi kot óni, ki problematizira sámo čudenje in nasploh vsakršno izrekanje. Ne verjamem, da je v njegovem primeru to zgolj nasledek postmodernističnega obrazca, nemara gre v splošnem bolj za njemu svojski habitus, nezanemarljivo pa ni niti njegovo judovstvo. Albahari je na Vilenici požel nedeljive simpatije in tudi lani so mnogi spraševali po njem. Okrog sebe je zbral kopico navdušencev. Kri pač ni voda! V sebi ima nekaj vzhodnjaškega, zenovskega pridiha; deluje izredno pomirjujoče, premišljeno, hkrati pa te z domala slehernim stavkom postavi pred zid. Njegovi odgovori so le navidezno preprosti. Zelo prisrčen nastop je imel v Kopru, kjer se je dodobra razgovoril. Na prvi pogled se zdi zadržan, s čimer pa izraža ravno svojo nevsiljivost in daje prostor drugemu. Govori aforistično, včasih dvoumno, na moč duhovito, a njegova duhovitost ni kričava, postavljaška, pretenciozna, pač pa izhaja iz globljega, ontološkega umevanja stvari in sveta: nič ni tako, kakršno se zdi, oziroma vse je samo to, kar je, in ne tisto, kar se zdi... Vselej z neko prikrito ironijo v podtonu. Tako govori le človek, ki je globok in ogromno ve in ohranja v sebi izjemno človečnost. Vtis je, kot bi bil ves prežarjen z blagostjo, milino, dobrosrčnostjo, iz ozadja pa pronica neizprosna ostrina uma, skrajna senzibilnost.

Aleš Debeljak je tudi izbral zgodbe za knjigo Besede so nekaj drugega (Aleph 110/Ljubljana 2007), ki si jih tudi prevedla, vendar z Vabo pisatelj v romaneskni obliki prvič nagovarja tudi slovenske bralce. Kako si se prebijala skozi čustveno nabit, slogovno in eksistencialno prepričljiv umetniški svet pisatelja?
Debeljakov reprezentativen izbor se je opiral na avtorjevo domala tridesetletno bero. Pri kratkih zgodbah je najbolj fascinantno, kako so dozdevno nepomembni, malone absurdni, celo bizarni, povsem bežno omenjeni drobci srž in gonilo zgodbe, po drugi strani pa je zavezujoča sama forma pripovedi, torej redukcija, ogolelost pripovednih sredstev na najmanjšo možno mero, asketizem in odpoved v prid muzikalnosti in, kljub vsemu, povednosti. Pravzaprav sem se mu morala oprezno približevati: po prvi zgodbi, napisani posebej za Delovo Poletje v zgodbi, s katero nisem imela posebnih težav, razen da je zavezovala s svojim ritmom, z gibkostjo pripovedi, katere intonacijo je bilo treba ujeti in ji brez zastojev slediti, so bile zgodbe v knjigi Besede so nekaj drugega – predlagal jo je urednik Brane Mozetič – preizkus potrpežljivosti, iznajdljivosti, vztrajnosti, natančnosti, kot hoja po vrvi, obenem pa me je svet, ki so ga upovedovale, po svoje pretresal in begal, in po svoje na moč zabaval. Spet druga pesem je bila Vaba. Kakor velikansko porečje, kjer reka ponika, prihaja na dan, uhaja pogledu v številnih meandrih, pritokom pa ni videti konca. Albahari pravi, da mu je gosti tekst še posebej pri srcu. Bralca naj bi napeljeval na to, da ko enkrat prime knjigo v roke, je ne sme odložiti. Prebijati se skozi tako povodje in držati vse niti v rokah nikakor ni bilo preprosto. Zato pa je bil užitek pri končnem brušenju teksta toliko večji. Podoben užitek sem doživljala v video montaži na televiziji, kjer sem svojčas sodelovala. Namreč, ko imaš že ves posneti material pregledan in izbran, se predaš zgodbi in zasnuješ celoto, ki diha in odzvanja v pravem ritmu. Sem človek zvoka, jaz vse slišim, tudi ko pišem, berem, si ljudi nikoli ne predstavljam fizično, ampak jih slišim. V bistvu te tekst sam pokliče in sugerira način, kako naj se ga lotiš. Nekega univerzalnega recepta za prevod namreč ni. Vsekakor sem v Vabi vseskozi trla trde lupine orehov.

V življenju si pogosto zapomnimo drobce, pomembne fragmente, ki se v nas zapičijo, ker so nam blizu. Sama sem si Davida Albaharija recimo zapomnila po njegovi »napovedi« iz konca osemdesetih let, da bo rokovska književnost obvladala prihodnost. Pa me zanima, kakšen vtis je David Albahari naredil nate, kot pisec, humanist, prodoren in obenem intuitiven zapisovalec časa, balkanskih norij, ki jih generacijski sopotniki časa in kraja gotovo razumemo in občutimo drugače kot nekdo na zahodu? Kaj meniš?
Ko mi je v intervjuju, še preden sva se osebno seznanila, povedal, v kakšnih okoliščinah piše, »kava, piškot, dremajoča mačka v bližini, neka melodija v ozadju ...«, si nisem bila na jasnem, kako razumeti njegovo izjavo. Kot provokacijo ali kot golo dejstvo, ki ne govori o ničemer usodnem. Kasneje sem doumela, da je pomenila oboje ali še nekaj tretjega in da je v resnici odražala njegovo bit: neujemljivost, dovtipnost, zbadljivost na lasten račun. »Rad je imel življenje, a ni jezen na smrt.« je nekoč omenil, da bo pisalo na njegovem nagrobniku. Kot v zgodbah, kjer si nadeva masko šaljivca ali masko »moja žena«, skratka odraz nekoga drugega, ki mu ponuja občutek ustvarjalne svobode. Zdi se, da je odločitev podati se na pot literarnega nomada v njegovo pisanje vnesla srhljivo noto avtobiografske refleksivnosti. V življenju prej ali slej napoči čas, ko se mora človek korenito in brez milosti soočiti s preteklostjo, z vsem, kar je v njej zamolčanega, nejasnega, bolečega, odrinjenega in bržkone opredeljujočega. Zagotovo odhod iz okolja, ki si ga vajen, iz očetnjave – duhovnega in fizičnega zavetja, vraščenosti v pokrajine doma, prikliče to potrebo oziroma jo izzove. Tovrstno soočenje pa je hočeš nočeš vselej dramatično, nemalokrat mučno in travmatično. Iz njega porojena spoznanja so lahko katarzična, utegnejo pa tudi travmo le še poglobiti. Odvisno, kako kreativen, neprizanesljiv in iskren si pri rezanju pri živem telesu. In ali si to sploh upaš.

Toda David Albahari ni le navdihujoč prozaist, je tudi prevajalec del »izbrancev po sorodnosti«, od Saula Belowa do E. L. Doctorowa, Roberta Cooverja in Donalda Barthelmeja. Koliko si v svojem znanstvu z avtorjem načenjala pogovor o prevajalstvu?
Zanimivo, da se Albahari počuti bolj posrednik kakor prevajalec, češ da ne premore zadostne virtuoznosti, kakršno pripisuje slednjim, čeprav mu ne gre povsem verjeti. Vendarle je nekatere prelomne ameriške tekste dvajsetega stoletja prenesel v srbsko književnost in o njegovem posluhu za jezik ne gre dvomiti. Prizadevno je prevajal avtorje, ki si jih navedla, pa še vrsto drugih; odkar živi v Kanadi, se loteva prevodov tamkajšnje književnosti in z njo seznanja srbsko govoreče bralstvo. Sam je tudi prevedel svoj roman Cink v angleščino in pomagal pri mnogih prevodih iz srbščine v angleščino. Zaveda se pomena in teže tega poklica, do katerega je globoko spoštljiv. Predlani denimo je prav skupaj s svojima nemškima prevajalcema prejel ugledno nagrado za roman Vaba.

Pogosto si prevajala Slavenko Drakulić, konec lanskega leta je pri založbi V.B.Z. izšel tvoj prevod romana Frida ali o bolečini. Kako prehajaš med različnimi avtorskimi poetikami? Kako se »znebiš« lovk Davida Albaharija in zaplavaš s tokom pisave Slavenke Drakulić? Ali Miljenka Jergovića na primer?
Vsak tekst je kot novi ljubimec, svet zase. In pravzaprav si s tem, da si že prevedel kako delo istega avtorja, ne moreš pomagati. Izkušnje seveda štejejo, in z leti nekatere jezikovne in mišljenjske zagate hitreje prepoznaš in jih laže obvladuješ, vendar bi moral pred vsak novi izziv stopiti kar najbolj razgaljen in razprt, da bi se mu mogel čim bolj približati. Podobno kot igralec pred novo vlogo, ki morda spominja na neko že odigrano, a se mora kljub vsemu z njo spopasti in predramiti, odkriti ali pač iznajti čim več registrov, s katerimi se bo poskušal dokopati do optimalnega sozvočja.

Kako pa je s kritiko prevoda pri nas? Kdo je kompetenten, da presoja? Nisem povsem prepričana, da zgolj branje izvirnika ponuja odgovor na to vprašanje. Kaj meniš?
Prevod je avtorsko delo prevajalca in strogo odseva, hočeš nočeš tudi prevajalčev intelektualni in duhovni domet? To je tudi eden od razlogov, da nekateri pisci striktno prevajajo sami sebe, recimo.
V resnici prevodne kritike pri nas ni. Žal. Gre pravzaprav za zelo kompleksno vprašanje. V Društvu slovenskih književnih prevajalcev je že lep čas govor, naj bi izdajali strokovno revijo, ki bi se posvečala tudi temu nevralgičnemu področju, vendar v tem hipu ne vem, kako blizu je njena uresničitev. Vse se zdi, da je prevajalstvo kot umetniška zvrst potajeno, da je prostor refleksije in vrednotenja pridržan zvrstem, ki so popularnejše, agresivnejše, bolj na očeh javnosti. To dozdevo podpirajo že omenjeni kritiški primanjkljaj; v več kot pol stoletni tradiciji Prešernovih nagrad sta bili zgolj in samo dve podeljeni za življenjsko delo ustvarjalcema, katerih opus je izrazito zaznamovalo tudi leposlovno prevajanje, med nagradami sklada pa jih naštejemo borih deset; sramotno ovrednoteni avtorski honorarji, ki prevajalce enačijo z nekvalificiranimi mezdniki, in ki se z leti ponižujoče znižujejo; ignoranca in indolenca pri navajanju prevajalčevega imena in deleža bodisi v recenzijah, kolofonih ali celo samih knjigah prevodov, kar vse implicira neosveščenost o nenadomestljivi dejavnosti, ki jo opravljajo prevajalci. Predstavljaj si katerokoli knjižnico brez prevedenih knjig! In kako nebogljen bi postal na mah, če bi bil omejen z obzorjem zgolj na domačih tleh zrasle vednosti. Na drugi strani pa spričo pomanjkanja prevodne kritike nastaja »brezvladje«: prevodi, ki jecljajo in iz jezika delajo grozotne pokveke, pa meni nič tebi nič njihovi stvarniki, kot bi se nič ne zgodilo, veselo povzročajo škodo še naprej. In ta, druga plat kritiške odsotnosti je vse kaj hujša od prve, ker je škoda nepopravljiva. Kdo naj bi bil poklican presojati, sprašuješ. Zagotovo oni, ki pozna izvirnik, prav kakor razsežje obeh jezikov, ciljnega in izhodiščnega, in je voljan podati se na dolgo, mučno, nehvaležno plovbo – za čast in slavo, a prazen žep. Seveda prevod odslikava prevajalčev intelektualni in duhovni domet, a bržkone ne samo to; kadar se ponudi možnost primerjave različnih prevodov istega dela, je razlika najbolj razvidna. Nekateri naredijo iz besed meso, drugi pač obtičijo na pol poti. Kar zadeva prevode iz jezikov nekdanje Jugoslavije, o katerih morda smem kaj reči, prevladuje občutek, kot bi bili ti jeziki obče mesto, samoumevna danost, in so obvladljivi že samo zaradi neposrednega lingvističnega sorodstva, bližine življenjskih svetov in nekdanje skupne države, prevajalce zanje pa lahko pobiraš po cesti. Pri dramskih prevodih iz omenjenih jezikov je podoba obrnjena: videti je, da so zanje poklicani vsi drugi, germanisti, anglisti, romanisti, le hrvatisti in srbisti ne.

Točno, pri prevajanju gre v večini primerov za nianse, skrajno kreativno jezikovno delo, ki pod vplivom izvirnika raziskuje, išče in nekako nadomešča primeren izraz. Marsikdo niti ne ve, da je književno prevajanje umetniška zvrst, meni Vasja Bratina, prevajalec Claudia Magrisa, Oriane Fallaci in Umberta Eca, npr. Koliko draži se lahko vendarle izgubi s prevodom? Ali to pomeni, da je prevod slab? Kako so sprejeti v javnosti prevodi tvojih knjig?
Kateri prevod je boljši ali primernejši ali bolj zvest?! Prevoda ne moremo soditi z uporabo matematičnih pojmov o semantični ustreznosti ali popolnega ujemanja ene leksikalne enote z drugo. Kanoni pravilnosti v prevodu, pojmi »zvestobe« in »svobode« so sicer časovno pa tudi krajevno spremenljive kategorije, zagotovo pa prostor presoje ni breztežnosten in se je v njem mogoče oprijeti zanesljivih ključev – določenih zakonitosti stroke in vrednostnih kriterijev, ki ponujajo relevantno oporo objektivnosti vrednotenja. Pred kratkim mi je Peter Stamm, švicarski pisatelj, omenil, da obstajata dva tipa prevajalcev; prvi, ki da so na moč vestni in natančni, ne zgrešijo nobene napake, vendar so njihovi prevodi »suhi«, papirnati, kot izžeti. Drugi zaplavajo s tokom, morda se jim tudi kaj ponesreči, toda vseskozi ohranjajo atmosfero, značilno srčiko izvirne pisave. Kar bržčas priča o tem, da je poleg vsega znanja in talenta potrebno imeti tudi poseben instinkt in biti obdarjen z intuicijo. Računalnik, denimo, iz »Prešernovega sklada« naredi »Prešernovo harmonijo«, neka živa prevajalka pa enako mirno zapiše, »da je bila kratka zgodba dolgo v debeli senci romana«. Oboje je kajpak nesmisel, abotnost, porojena iz nerazumevanja konteksta in nepoznavanja idioma, nujnih predpogojev za pomensko ustreznost prevoda. Sklicevati se nanju je kajpada deplasirano, veliko bolj dražljivi so primeri kot, denimo, spodaj navedena, katerih »pravilnosti« ne gre oporekati, kažejo pa na razlikovalne učinke, spričo kakršnih vsebina nosi tako ali drugačno gostoto in zven. Stammov nemški izvirnik v romanu Agnes pravi: »Agnes is tot. Eine Geschichte hat sie getötet. Nichts ist mir von ihr geblieben als diese geschichte.« V angleškem prevodu beremo: »Agnes is dead. Killed by a story. All that's left of her now is this story.« Recenzent pa predlaga: »Agnes is dead. A story killed her. All that I have left of her is that story.« Ali denimo primer dveh bosanskih anglistov, ki angleški »It's ain't no good!« prevedeta »Sve je za k...c!«, oziroma »Sve nije ni za k...c!«. Šalo na stran. V dovršenem prevodu se ne bi smelo nič izgubiti, oziroma ena od prevajalčevih temeljnih nalog – morda je to celo bistveno poslanstvo njegovega poklica – je tudi odkrivanje in prepoznavanje morebitnih izgub ter razmislek o njihovi poravnavi; končna teža bi morala biti vselej enaka. Umen prevajalec bo kakorkoli našel pot; legitimno in strokovno neoporečno, da bo ekonomija povedanega, slogovno in vsebinsko, v ravnovesju, sorazmerna v obeh jezikih. Kako bo to dosegel, je seveda vprašanje njegove veščine, njegove domiselnosti in izvirnosti. Zgledov, da je to mogoče, pač ni malo. Imamo kar nekaj nadvse okretnih jezikovnih kaskaderjev in iznajditeljev, prevodov, ki so kongenialni izvirnikom. Pri čemer pa še zdaleč ne gre samo za vprašanje jezika. Jezik niso zgolj besede, jezik je zaznamovan z marsičim, z metafiziko, s transcendenco, če hočeš; jezik je resda nosilec pomena, obenem pa še marsikaj drugega. In to je tisto brezbrežje, v katerem si mimogrede brodolomec. Neredko se dogodi, da trčiš ob trdovratne vozle, pri reševanju katerih ne zaležejo ne vsi slovarji ne vsa prevodoslovna znanost ter njene nasprotujoče si teorije; obstaneš gol in bos, prepuščen samemu sebi in kdaj sugestiji ljudi, ki jim tozadevno zaupaš, ampak odločitev o končni rešitvi in odgovornost zanjo je, kakorkoli, vedno tvoja. Knjige, ki sem jih prevedla, so bile zvečine, sodeč po odzivih, deležne spodobne pozornosti, nekatere so razprodane. Navsezadnje le govorijo o rečeh, ki so nam blizu in nas po svoje zadevajo.

Prevajanje je podobno kot pisanje izrazito samotno dejanje; pri delu potrebuješ umik vase in koncentracijo, da se na papir zapišejo ustrezne besede. Koliko samodiscipline je potrebno za aktivno prevajanje? In kako drugačen je užitek, ki ga nudi gledališče in različni projekti, ki se jih lotevaš? Konec lanskega leta smo te videli spet na oderskih deskah v drami Mama, koprske avtorice Vesne Furlanič Valentinčič.

Okužba z jezikom je neozdravljiva. Sčasoma sem se sprijaznila, da potrebujem oboje: dom in v njem zatišje delovne sobe, samote kolikor je le mogoče, prav kakor občasni kolektiv, živo besedo in oči publike. Idealno bi bilo, če bi se obe strasti uravnoteženo izmenjavali, toda v svobodnem poklicu, v kakršnem vztrajam že vseskozi, težko določaš ritem, ki bi ti bil vsakič po meri, pa še preživeti je treba! Turbulence so pri tem nujno zlo. »Strastno voljan je bil dognati svoje delo do zadnje besede«, kot je o Župančiču pravil Vidmar, je nekakšen imperativ, h kateremu stremim. Čeravno me, jasno, hedonistična nagnjenja skušajo odvrniti od discipline, potrebne za, spet po Vidmarju, »neodjenljivost v iskanju točnega izraza«. Začetek vsakega projekta je pravzaprav vedno osvobajajoč s svojim redom, ki narekuje ritem dela, z odprtostjo iskateljstva – največjim blagrom in smislom tovrstnega početja; a bolj ko se krog zapira, močneje te začenja obhajati tesnoba dokončnosti. Ko gre knjiga v tisk, ni poti nazaj; ko se odpre zastor, moraš zakoračiti. Začetni izziv se nepreklicno utelesi. Tisto, kar resnično šteje, je vedno proces, pot, ki ti je bila dana; če se na njej nič ne zgane, je bila muja jalova in brezpredmetna.

Spoznala sem te pred davnimi leti na enem od literarnih branj v galeriji Škuc, kjer si pritegnila pozornost z izjemno interpretacijo pesmi iz pesniške zbirke Abonma; v tistem trenutku je bila tvoja izrazna moč sugestivno magična, pesem se je iz tvojih ust dobesedno zarila in razlila pod kožo. Si prava mojstrica podoživljanj, interpretacij, igralskih kreacij... Kaj še je Sonja Polanc? Ne bom te vprašala, kaj je prava Sonja Polanc, kajti ves tvoj umetniški opus žarči tvojo neizmerno karizmo. Ali si kdaj, vendarle, na dnu svoje duše, razmišljala, da bi se razgalila še kot avtorica, povsem samostojno in samosvoje?

Če rečem, da so me trajno zaznamovali ustvarjalni metež Radia Študent, ki me je zdramil iz otopelosti pred postavami zvečine brezkrvnih profesorjev na ledenih hodnikih Filozofske; pa plejada kreatorjev z vseh vetrov, ki je v eter dajala duška najrazličnejšim oblikam svoje izraznosti in kritičnosti, in nasploh liberalno vrenje osemdesetih prejšnjega stoletja, danes komajda predstavljivo; Damir Zlatar Frey, kot del tiste planetarne energije, ki je prestavljala meje in vzpostavljala nove gledališke koordinate; Beograd, kjer si imel na festivalih na dlani ves najboljši teater in film sveta; bengalični ognji kavarn Union in Slon, poslednjih postojank z vonjem nekdanje ljubljanske boeme in hrupnih utrdb nove; obet škripajočih stopnic, ki so vodile v nepoklicanim prepovedano mesto, Mikličev pen klub, z omizji kulturniških bogov in polbogov, v skrajnem kotu ob šanku pa zadržano postavo Berto Bojetu v črnem, in, slednjič, zadnja postaja Ljubljane – kakor je železniško v pesmi naslovil Lojze Krakar, ko so v prvih zarjah kipele najbolj fantastične drznosti, najbrž nisem daleč od resnice. In če me Mile Korun ne bi odslovil z akademije, češ da bom nesrečna, če bom samo igralka, kdo ve, če bi mi še vedno bili tako tuji svetobolni zdihljaji in gromovite kadence?! Da bi sama pisala, sprašuješ? Zaenkrat škoda papirja, zanič knjig je že itak več kot preveč. Zdaj mislim samo še na Ameriko. In težke ure s Tešinovim pandemonijem zla v Kuharjevih prekletstvih in drugih nagnusnostih, ki mora biti nared na pomlad. Da bo spet kaj brati, dragi bralci prevodne literature.

(Ampak, 2009)

Varja Velikonja